Jedro

Tožbeni zahtevek po izbrisni tožbi mora, da je sposoben obravnavanja, obsegati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (tu kot posledica ničnosti pravnega posla) in obenem (kumulativno) s tem še vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa.

Ker tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka v tožbi postavila, ni bil popoln, bi moralo sodišče stranko pozvati na popravo tožbe oziroma dopolnitev, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbam se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka ugotovilo, da sta notarski zapis kupoprodajne pogodbe z dne 23.10.2001 št. SV 1134/01 in notarski zapis dodatka k prodajni pogodbi z dne 9.1.2002 št. SV 22/02 med toženima strankama nična v delu, ki se nanašata na prenos lastninske pravice na parceli št. 51/2 k.o. D., in da je neveljavna tudi vknjižba v zemljiški knjigi glede tega prenosa lastninske pravice. Pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je prva toženka dolžna dovoliti odpis novo nastalih parcel št. 51/58 in št. 51/59 k.o. D. od vložka št. 4956 k.o. D. in pripis nazaj k vložku 2545 k.o. D., za kar je prvotoženka dolžna v 15 dneh izročiti tožeči stranki ustrezno zemljiškoknjižno listino, ker bo sicer to listino nadomestila sodba. Pod III. točko izreka je toženima strankama naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.012,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo so se pritožile vse tri stranke, tožeča zoper zavrnilni del pod II. točko izreka in toženi zoper I. in III. točko izreka.

Tožeča stranka se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožbi tožeče stranke ugodi tudi v tem delu. Navaja, da je pod II. točko tožbe tožeča stranka zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja pred sklenitvijo nične pogodbe in vknjižbo lastninske pravice prve tožene stranke. To je zahtevala v posledici ugotovitve ničnosti pravnega posla med toženima strankama z vsemi posledicami ničnosti po splošnih določbah civilnega prava (103. do 110. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Osnovna posledica ničnosti pravnega posla je vrnitveni zahtevek in če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Če to ni možno, mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. V zvezi s 104. členom ZOR je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi določbo 1. odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi tožbe te osebe (izbrisna tožba) ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da je vzpostavitev prejšnjega stanja možna le na podlagi oblikovalnega zahtevka in da ni podlage za dajatveni zahtevek. Zato je pravilen zahtevek tožeče stranke, ki je oblikovan kot dajatveni. To dopušča tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 385/2002). Tudi tak zahtevek namreč pomeni restitucijo, to je vrnitev drugi stranki, kar je ena stranka prejela na podlagi nične pogodbe.

Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno, da jo spremeni tako, da primarno tožbo zavrže, podredno, da zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da bi bil v tej pravdi aktivno legitimiran lahko le pokojni upravičenec v denacionalizacijskem postopku, tožnik pa bi lahko nastopal le kot njegov skrbnik za posebni primer. V postopku denacionalizacije se namreč vrača podržavljeno premoženje prejšnjemu lastniku, ne pa dediču. Pritožnica je ugovarjala nesklepčnost in neizvršljivost tožbenega zahtevka, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V okviru materialno procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) bi moralo pozvati tožečo stranko, da postavi pravilen tožbeni zahtevek za izbrisno tožbo, ki bi imel ustrezen dajatveni zahtevek. Ker tega ni storilo, je absolutno bistveno kršilo določbo pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek na temelju izbrisne tožbe je kot poseben stvarnopravni zahtevek specifičen in ga ne smemo mešati s podobnimi stvarnopravnimi zahtevki po ZOR. Obsegati bi moral razveljavitev pogodbe in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist kupca ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, torej tudi dopustitev geodetske odmere, ker gre že po tožbenih navedbah domnevno samo za del zemljišča. Poleg tega bi moral obsegati še izročitev nepremičnine v posest prodajalcu in povračilo stroškov postopka. Ker je tožeča stranka napačno postavila dajatveni zahtevek, je ta bil pravilno zavrnjen, posledično temu pa bi sodišče moralo zavreči tudi ugotovitveni zahtevek na ničnost notarskega zapisa. Tožniku namreč ni mogoče priznati pravnega interesa le na ugotovitveni zahtevek, kot je ta postavljen v I. točki tožbenega zahtevka. V izpodbijanem delu sodba tudi ni izvršljiva, ker parcela št. 51/2 k.o. D. ne obstaja več. Prvotoženi stranki ni možno očitati nedobrovernosti pri sklepanju pravnih poslov, navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Delne odločbe o denacionalizaciji namreč ni prejela, ni sodelovala v denacionalizacijskem postopku, za potek denacionalizacijskega postopka je zvedela šele po vknjižbi nje kot lastnice na sporni nepremičnini. Ker sodišče prve stopnje ugotovi njeno nedobrovernost, je s podanimi razlogi zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Triletni prekluzivni rok za vložitev tožbe je po mnenju pritožnice zamujen. Pritožnica meni, da ne more biti v celoti nična pogodba za celo parcelo št. 51/2, saj tožeča stranka v postopku denacionalizacije zahteva vrnitev le manjšega dela tega zemljišča, to je, kolikor je obsegala takrat nacionalizirana parcela št. 249 k.o. Radomlje. Torej tožeča stranka nima pravnega interesa izpodbijati celotne pogodbe in prenosa lastninske pravice na celotni parceli št. 51/2. Pritožba še opozarja, da je parcela št. 51/2 ukinjena in sta iz nje nastali dve novi parceli št. 51/58 in št. 51/59, obe k.o. D.. V naravi je bilo mogoče vrniti le parcelo št. 51/59 k.o. D. kot del podržavljene parcele št. 249 k.o. R.. V ta namen je tožnik predlagal izvedenca geodetske stroke, da bi ugotovil površino podržavljenega zemljišča. Identifikacijsko potrdilo Geodetske uprave RS z dne 26.3.2002 (priloga A3) namreč nima statusa upravnega potrdila, izdanega v upravnem postopku. Dokazno breme je na tožeči stranki in ne na toženi. Določitev površine zemljišča, ki se domnevno nahaja v parceli št. 51/2 k.o. D. oziroma sedaj v 51/51 oziroma 51/59, in njegova odmera v sodnem postopku po sodnem izvedencu geodetske stroke sta predhodno vprašanje v tem pravdnem postopku, oziroma v izbrisni tožbi. Prva tožena stranka oporeka tudi odločitvi o stroških postopka, ker se ne strinja, da je zahtevek pod II. točko izreka manjšega pomena kot zahtevek pod I. točko.

Druga tožena stranka se pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. Enako kot prvotožena stranka druga toženka napada aktivno legitimacijo tožeče stranke v tej pravdi. Nadalje zatrjuje svojo dobro vero pri sklepanju v izreku izpodbijane sodbe navedenih pravnih poslov v posledici upoštevanja načela zaupanja v zemljiško knjigo. Ni namreč jasno, kako naj bi pritožnica vedela, da je s parcelo št. 51/1 k.o. D. mišljena parcela št. 51/2 iste k.o. v sklepu Upravne enote Domžale z dne 7.5.1998. Postopek denacionalizacije je že v času sklepanja pogodbe trajal več kot deset let in navzven ni bilo vidno, da poteka. Zato se je pritožnica upravičeno zanašala na podatke zemljiške knjige. Razlaga, da je prepoved razpolaganja močnejša od načela zaupanja v zemljiško knjigo, je v nasprotju z Ustavo zagotovljeno pravico do pravne države in predvidljivosti prava. Poleg tega predstavlja velikost zemljišča nekdanje parcele št. 249 k.o. R. v parceli št. 51/2 k.o. D. le 4,6 % in prekrivanje tako majhnega dela sodi bolj v področje ureditve meje kot med primere nastanka solastninske pravice. Tako ni bilo razloga, da sodišče razglasi za ničnega celoten pravni posel. Če je tožeča stranka potomec denacionalizacijskega upravičenca, to še ne potrjuje, da bo tudi dedič morebiti denacionaliziranega premoženja. Z ugotovitvijo, da bo ta lastninska pravica prešla na tožečo stranko, sodišče prve stopnje še dodatno prejudicira sam denacionalizacijski in dedni postopek. Sodišče bi izpodbijano odločitev lahko sprejelo le v primeru, da bi bilo v denacionalizacijskem postopku pred sklenitvijo sporne pogodbe pravnomočno odločeno, da je denacionalizacijski upravičenec upravičen do točno določenega solastniškega deleža na parceli št. 51/2 k.o. D., ter da bi bilo nadalje v zapuščinskem postopku ugotovljeno, da je dedič tega solatninskega deleža prav tožeča stranka.

Tožeča stranka v odgovorih na pritožbi toženih strank zavrača njune pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožb. Pritožbe so utemeljene.

Nedvomno gre v tem pravdnem postopku za izbrisno tožbo po predpisih, ki urejajo zemljiško knjigo, to je ZZK-1. Po določbi 1. odstavka 243. člena ZZK-1 sodišče na podlagi izbrisne tožbe ugotovi (če je tožbenemu zahtevku ugodeno) neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. To pomeni, da mora tožbeni zahtevek po izbrisni tožbi, da je sposoben obravnavanja, obsegati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (tu kot posledica ničnosti pravnega posla) in obenem (kumulativno) s tem še vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa. Že iz zapisa določbe 1. odstavka 243. člena ZZK-1, da sodišče odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa, je nedvomno, da mora biti ta del sodbenega izreka oblikovalne, ne dajatvene narave. Navedeno pomeni, da je tožbeni zahtevek v izbrisni tožbi popoln in sposoben obravnavanja, v kolikor obsega ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in kumulativno s tem še vzpostavitev prejšnjega stanja oblikovalne (ne dajatvene) narave. Ko se pritožba tožeče stranke v tem delu sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je to njeno sklicevanje zmotno, ker v pritožbi navedena sodna praksa ni bila povezana z odločanjem o tem pravnem vprašanju. Zmotno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe ZOR, ker je določilo 243. člena ZZK-1 nasproti določbam ZOR specialno določilo.

Ker je tožeča stranka v tožbi postavila zahtevek dajatvene narave glede vzpostavitve prejšnjega stanja, ta ob upoštevanju določbe 1. odstavka 243. člena ZZK-1 ni bil popoln, torej ni bil sposoben obravnavanja, na kar je bilo sodišče prve stopnje med postopkom tudi opozorjeno. V kolikor pa je tožba nepopolna, mora sodišče stranko pozvati na njeno popravo oziroma dopolnitev (108. člen ZPP), ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (stranki zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem).

Pritožbeno sodišče je zato moralo že iz razloga zgoraj predočene bistvene kršitve določb postopka pritožbam ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ni moglo odpraviti samo (1. odstavek 354. člena ZPP). Ob novem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgornje pripombe. Obenem je opozoriti še na utemeljenost pritožbe toženih strank o ničnosti le tistega dela spornih pravnih poslov, ki se nanašata na prenos zemljišča nekdanje parcele št. 249 k.o. R. in ne cele parcele št. 51/2 k.o. D.. Zato bo v ta namen potrebno med postopkom ta del ustrezno ugotoviti in vzpostavitev prejšnjega stanja zaradi delne ničnosti pravnih poslov opredeliti le glede tega dela, očitno z oblikovanjem nove parcelne številke spornega zemljišča. Nima pa pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost zaključkov in utemeljitev sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožeče stranke in da je dobrovernost tožencev pri sklepanju izpodbijanih pravnih poslov glede na kogentno določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tu brezpredmetna.

Odločitev o stroških postopka (vključno s pritožbenimi stroški) temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.