Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, ustreznih dokazov pa kljub poizvedbam ni mogel pridobiti niti prvostopenjski organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnil zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, pravice do zdravstvenega varstva, priznanja pokojninske dobe in doživljenjske mesečne rente. V obrazložitvi odločbe navaja, da je potem, ko je drugostopenjski organ prvotno odločbo odpravil, zaprosil Zvezo društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941 – 1945 za podatke o prisilni mobilizaciji tožnika. Le-ta je v odgovoru navedla, da tožnik ni član zveze in ker nimajo pristojnosti in soglasja za pridobivanje informacij pri inštitucijah, s katerimi sodelujejo v Republiki Sloveniji in Republiki Nemčiji, podatkov ne morejo posredovati. Na poziv prvostopenjskega organa je tožnik priložil prevode odgovora Urada za mednarodno iskanje oseb z dne 17. 6. 2010, potrdilo nemškega Urada za obveščanje svojcev o padlih v nekdanji nemški vojski z dne 24. 6. 2010 in odgovor Bundesarchiva z dne 21. 5. 2010. Iz njih ni razvidno, da bi bil prisilno mobiliziran. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti pridobil še podatke Nemškega urada za obveščanje sorodnikov padlih vojakov nekdanje nemške vojske o prisilni mobilizaciji tožnika. Ministrstvo za zunanje zadeve je dne 12. 3. 2012 prvostopenjski organ obvestilo, da je od Veleposlaništva Slovenije v Berlinu pridobilo informacijo, da v nemškem uradu ne obstajajo dokazi, ki bi potrdili, ali je bil tožnik mobiliziran v nemško vojsko prisilno ali se je pridružil prostovoljno. V nadaljevanju prvostopenjski organ med drugim navaja, da je po 4. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja ob pogojih iz 2. in 3. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. V ponovnem postopku je bilo na podlagi zbranih dokazov in v zahtevi navedenih podatkov ugotovljeno, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati, ker mu ni uspelo dokazati, da je bil prisilno mobiliziran v redne vojaške enote okupatorja. V ponovnem dokazovanju prisilnega ukrepa okupatorja, kateremu naj bi bil izpostavljen tožnik, kljub poizvedovanju pri nemškem Uradu za obveščanje sorodnikov padlih vojakov nekdanje nemške vojske in Zvezi društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941 – 1945, ni uspel niti prvostopenjski organ. Glede na to, da pri tožniku niti v ponovljenem postopku ni bilo dokazano, da izpolnjuje pogoje, ki so določeni v 4. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja, je bilo potrebno njegov zahtevek zavrniti. Ker mu ni bil priznan status žrtve vojnega nasilja mu tudi ni mogoče priznati pravic do zdravstvenega varstva, pokojninske dobe in doživljenjske mesečne rente, ki izhajajo iz tega statusa.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da v zvezi z njegovim priznanjem statusa žrtve vojnega nasilja preiskava in mednarodno dopisovanje še poteka in v dokaz prilaga dopis Muzeja novejše zgodovine Slovenije tožnikovi pooblaščenki z dne 16. 10. 2012, v katerem ji sporoča, da v zvezi z zaprosilom za dodatne informacije in dokumente o mobilizaciji njenega očeta v nemško vojsko raziskava in tudi mednarodno dopisovanje še poteka. Tožnik smiselno predlaga odpravo obeh odločb. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je vložil zahtevek, da bi se mu priznal status žrtve vojnega nasilja, in sicer kot prisilnemu mobilizirancu ter temu ustrezajoče pravice. Zakon o žrtvah vojnega nasilja v 4. členu določa, da je ob pogojih iz 2. člena in 3. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja po tem zakonu tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da tožniku tudi v ponovljenem postopku ni uspelo dokazati, da bi bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, ustreznih dokazov pa kljub poizvedbam ni mogel pridobiti niti prvostopenjski organ. Iz navedenih razlogov se sodišče strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega organa, da ni ustreznih dokazov, da je bil tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko, zaradi česar njegovemu zahtevku tudi v ponovljenem postopku ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik je v tožbi navedel, da raziskava in mednarodno dopisovanje v zvezi z njegovo mobilizacijo še vedno poteka in v dokaz za to je predložil dopis Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Vendar pa sodišče te tožbene navedbe ne more upoštevati, saj niti tožnik niti njegova pooblaščenka v upravnem postopku nista navedla, da bi Muzej novejše zgodovine Slovenije zaprosila za še dodatne informacije in dokumente o mobilizaciji ter da čakata na odgovor navedene inštitucije. V prvotnem postopku je Muzej novejše zgodovine Slovenije z dopisom št. 47/2-10 z dne 19. 2. 2010 sporočil, da ne hrani podatkov, iz katerih bi bila razvidna medvojna usoda tožnika. Iz uradnega zaznamka z dne 5. 1. 2012 je tudi razvidno, da se je zastopnica tožnika A.A. osebno zglasila pri upravnem organu in tudi sicer je bila pritegnjena v ponovljeni upravni postopek, vendar pa iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bodisi tožnik bodisi njegova pooblaščenka še dodatno poizvedovala pri Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Razen tega je dopis Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki ga je tožnik priložil k tožbi, datiran z dne 16. 10. 2012, to pa je že po izdaji drugostopenjske odločbe in tako predstavlja tudi tožbeno novoto, ki je sodišče skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more upoštevati, saj ta dopis ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji. Obe izpodbijani odločbi sta pravilni, ker ni dokazov, da bi bil tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko. V kolikor pa bi uspel tožnik pridobiti nove dokaze, ima še vedno na voljo ustrezna pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.