Jedro

Revizijsko sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 371. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 11.590,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od zneska 4.016.090,91 SIT za čas od 13. 7. 2000 do 6. 3. 2001, transformirane v EUR po tečaju na dan 1. 1. 2007. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki plačati znesek 23.617,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v SIT izraženih zneskih, za čas od 20. 3. 2001 do 3. 12. 2006, vsakič transformiranimi v EUR po tečaju na dan 1. 1. 2007 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.617,83 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor je odločeno o tožbenem zahtevku tožeče stranke, v znesku nad 9.221,25 EUR (2.226.554,61 SIT) z dosojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi nad tem zneskom, razveljavilo. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo odločitve z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Večina revizijskih navedb je usmerjena v kritiko postopka pri sodišču prve stopnje, nanašajočega se na tožničino laično vlogo z dne 21. 3. 2002, s katero je ta uveljavljala razširitev tožbenega zahtevka. Do navedene razširitve tožbe se sodišče druge in prve stopnje nista opredelili, poleg tega pa je odpadlo tudi pozivanje tožnice po določbi 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o dopolnitvi nepopolne vloge. Ko je tožnica posredovala laično vlogo, je bila brez pooblaščenca in svojih procesnih pravic ni pravilno uporabljala zaradi nevednosti. Znašla se je v neenakopravnem položaju s toženo stranko. Zaradi neupoštevanja navedene laične vloge je bila tožnica po pooblaščencu prisiljena vložiti novo tožbo, ki se obravnava pri sodišču prve stopnje pod opr. št. III P 337/2006. 4. Tožeča stranka v reviziji graja tudi odločitev sodišč druge in prve stopnje, ki nista upoštevali izvedenskega mnenja M. A. z obrazložitvijo, da ni bilo na razpolago dokumentacije, na katere podlagi je bilo mnenje izdelano. Zatrjuje, da so bile potrebne listine, na katerih podlagi je bilo mnenje napisano, v sodnem spisu, pri čemer tožnici ni znano, zakaj se tam več ne nahajajo. Poleg tega je bila prikrajšana tudi v svojih dokaznih predlogih, posebej glede zaslišanja svojega moža L. L. 5. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitek procesnih kršitev pretežno meri na postopek pred sodiščem prve stopnje. Večina revizijskih trditev se nanaša na vlogo, ki jo je tožnica sama naslovila na sodišče dne 21. 3. 2002 in s katero naj bi uveljavljala razširitev tožbenega zahtevka. Ker je bila posredovana v spis v obravnavani zadevi, naj bi sodišče (prve stopnje) ravnalo napak, ker je ni pozvalo na dopolnitev v skladu z določbi 108. člena ZPP (vsebinsko zatrjevan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP).

8. Po podatkih spisa se sodišče prve stopnje z navedeno laično vlogo ni posebej ukvarjalo in se tudi v sodbenih razlogih do nje ni opredeljevalo. V pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje te vloge tožeča stranka ni omenila, zaradi česar do nje tudi sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča; v mejah pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) na eventualno kršitev v tej smeri pa tudi ni dolžno paziti po uradni dolžnosti.

9. Tožeča stranka torej revizijsko uveljavlja (domnevno) procesno kršitev, ki je v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje ni navedla. Zato gre v tej smeri po eni strani za „preskakovanje“ pravnih sredstev, po drugi strani pa za v reviziji nedovoljeno navajanje novih dejstev (372. člen ZPP). Končno pa je obseg revizijskega izpodbijanja zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka določen v 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Zatrjevana procesna kršitev tam navedenih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, ne zajema.

10. Iz navedb pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje je sicer razvidno, da je tožeča stranka opozorila na celovito rešitev spora med strankama z združitvijo odprtih pravd med njima. Vendar pa po določbi prvega odstavka 300. člena ZPP takšna združitev ni obvezna.

11. Sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka ni presojalo mnenja izvedenke finančne stroke. Zapisalo je, da mnenja ni moglo preizkusiti, ker dokumentacije, ki je podlaga mnenju, ni med listinskimi dokazi. Sodišče druge stopnje je takšno razlago sprejelo kot pravilno. Revizijski očitek v navedeni smeri temelji na trditvi, da so se ustrezni dokumenti, na katerih temelji izvedensko mnenje, ob odreditvi izvedenstva nahajali v spisu in da tožeča stranka ne more nositi rizika, ker so se kasneje izgubili. S tem pa revizija ne pove nič novega. Dejstvo je, da dokumentacije, ki bi služila za preizkus izvedenskega mnenja, v spisu ni. Sodišče pa tudi izvedensko mnenje ocenjuje v skladu z določbo 8. člena ZPP o prosti presoji dokazov. Dokazne ocene pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko ni mogoče izpodbijati.

12. Očitek procesne kršitve, ki naj bi bila v izostanku zaslišanja priče L. L., čeprav je to zaslišanje sodišče prve stopnje dovolilo, je mogoče opredeliti kot nedovoljeno navajanje novih dejstev na revizijski stopnji (372. člen ZPP). V pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje tožeča stranka namreč v tej smeri procesnega vodstva ni izpodbijala. Sicer pa – ne glede na to – po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče prosto odloča, katere dokaze bo izvedlo. To pomeni, da v tem obsegu revizija nedovoljeno izpodbija dokazno oceno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka torej revizijsko sodišče ni našlo. Pri tem so ostale revizijske navedbe o „nedoslednosti v izvajanju pravdnega postopka“ tako posplošene, da jih ni mogoče preizkusiti.

14. Revizijsko sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 371. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi. Ta pa je v reviziji povsem izostala. Tako je revizijsko sodišče izhajalo iz dejstev, da sta pravdni stranki na sporni nepremičnini solastnici vsaka do ½ in da gre za medsebojne obveznosti, nastale zaradi zadrževanja najemnine, ki so jo plačevali posamezni najemniki. Sodišče druge stopnje je preizkusilo opravljeni obračun in o tožbenem zahtevku po tožbi in nasprotni tožbi odločilo po določbah ZOR o neupravičeni pridobitvi (210. člen).

15. Zavrnitev neutemeljene revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje temelji na določbi 378. člena ZPP.

16. Revizija je vložena proti odločitvi sodišča druge stopnje v celoti, vendar se v svojih razlogih niti besedno niti vsebinsko ne dotakne tistega dela, ki se nanaša na delno razveljavitev odločitve zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. V skladu z določbo prvega odstavka 384. člena ZPP (postopek je tudi v tem delu pravnomočno končan) je revizijski preizkus možen, vendar ga je revizijsko sodišče opravilo le uradoma (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 371. členom ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je materialno pravo tudi v tem obsegu prav uporabljeno.

17. Izrek o stroških revizijskega postopka je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka sama trpi revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, enako pa tudi tožena stranka, ker z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi.