Jedro

Od voznikov ni mogoče zahtevati, da bodo sklepali o vsebini predrugačenega oziroma prekritega prometnega znaka, saj v cestnem prometu velja načelo predvidljivosti.

Kadar je edina podlaga za kaznovanje (neposredna ali posredna) zaznava prekrškovnega organa, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njegovih ugotovitev, je ustna obravnava (lahko) ključna za varovanje pravic in interesov storilca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je dne 13. 7. 2016 zoper storilca F. M. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 250,00 EUR in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 14. 7. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve petega in devetega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), prvega odstavka 90. člena ZP-1, prvega odstavka 125. člena ZP-1 in druge alineje 62. člena ZP-1, 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), vse v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo opozarjal, da je bil v kritičnem času prometni znak za omejitev hitrosti prebarvan in omejitev hitrosti prekrita, kar je v nasprotju načelom predvidljivosti v cestnem prometu in s 7. členom Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi. Kljub tem navedbam sodišče ni izvedlo dokaznega postopka in zaslišalo storilca, ampak je izpodbijano sodbo oprlo zgolj na ugotovitev mestnega redarja oziroma na njegov uradni zaznamek z dne 8. 8. 2016, da je prometno signalizacijo v času meritev preveril in da je bila ustrezna, čeprav je storilec v zahtevi za sodno varstvo navajal drugače, predložil slikovno gradivo ter zatrjeval, da je po izjavah prič takšno stanje bilo vsaj od sredine meseca junija 2016. Sodišče storilca s ključnim dokazom - uradnim zaznamkom mestnega redarja, ni seznanilo in mu posledično tudi ni dalo možnosti, da se o njem izjavi. Vrhovna državna tožilka v zahtevi dodatno uveljavlja tudi kršitev po 1. točki 156. člena ZP-1, ker je sodišče v nasprotju z ZPrCP presodilo, da za odločanje v zadevi ni bistveno, ali je bila omejitev hitrosti na prometnem znaku prekrita, saj je bil nad tem znakom nameščen dobro viden prometni znak, ki napoveduje zožitev ceste, kar brez dvoma pomeni, da je hitrost na tem delu ceste omejena na 40 km/h in ne velja splošna omejitev hitrosti. Po stališču vložnice zahteve od udeležencev v prometu bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bi na pomen prometne signalizacije morali sklepati. Poleg tega je na podlagi drugega odstavka 46. člena ZPrCP na posameznih cestah v naselju ali njihovih delih največja dovoljena hitrost za vozila lahko 70 km/h. Vrhovna državna tožilka na podlagi navedenega Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se v odgovoru strinja z vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Prekrškovni organ je na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1 izdal plačilni nalog zoper storilca, ker je slednji dne 5. 7. 2016 v naselju, kjer je hitrost s prometnih znakom omejena na 40 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 52 km/h in s tem storil prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je prekrškovni organ zaznal s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti.

5. Storilec je zoper plačilni nalog prekrškovnega organa vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navajal, da na prometnem znaku ni razvidna omejitev hitrosti ter v podkrepitev svojih navedb predložil slikovno gradivo ter zatrjeval, da je v razgovoru z občani, ki imajo v bližini kraja storitve prekrška vrtičke, izvedel, da je omenjeni prometni znak prebarvan že od sredine junija 2016. Dodatno je navedel, da se zelo redko vozi po tej cesti. Kot odgovor na zahtevo za sodno varstvo je mestni redar dne 18. 8. 2016 sestavil uradni zaznamek, v katerem je navedel, da je dne 5. 7. 2016 pred meritvijo na merjenem odseku ceste preveril prometno signalizacijo, ki je bila ustrezna.

6. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo ne da bi dopolnilo dokazni postopek. Iz izpodbijane sodbe pa ni jasno razvidno, ali je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ker je sledilo navedbam mestnega redarja, da je bila v času meritve prometna signalizacija ustrezna, ali zato, ker je bilo glede na zoženje cestišča storilcu brez dvoma jasno, da je hitrost na omenjenem odseku ceste omejena na 40 km/h. Če je bilo odločilno slednje, je pritrditi vrhovni državni tožilki, da od voznikov ni mogoče zahtevati, da bodo sklepali o vsebini predrugačenega oziroma prekritega prometnega znaka, saj v cestnem prometu velja načelo predvidljivosti, v skladu s katerim sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo tudi tisti, ki so dolžni skrbeti za ceste in prometno ureditev na cestah, ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, voznikih, motornih vozilih ter s predpisi o cestah (tretji odstavek četrtega člena ZPrCP). V prvem odstavku 7. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cesti je tudi izrecno določeno, da morata biti prometna signalizacija in prometna oprema na cestah postavljeni tako, da ju udeleženci cestnega prometa pravočasno opazijo in dojamejo njun pomen ter da na podlagi tega lahko ravnajo v skladu s pomenom in zahtevami, ki jih določata.

7. Če pa je sodišče, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je prekrškovni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje, sledilo navedbam mestnega redarja, da je bila prometna signalizacija ustrezna in da prometni znak za omejitev hitrosti na 40 km/h ni bil prebarvan, bi moralo dokazni postopek dopolniti in storilca najprej seznaniti z navedbami prekrškovnega organa in ga nato o tem odločilnem dejstvu še zaslišati. Sodišče je v prekrškovnem postopku vezano z načelom materialne resnice, da ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku (prvi odstavek 68. člena ZP-1) oziroma da, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1). Ustno obravnavo sodnik, ki vodi postopek o prekršku, v primeru ponovitve oziroma dopolnitve postopka določi, če je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Sodnikova presoja o tem, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek in ali bo izvedel ustno obravnavo, ni neomejena, temveč je vezana z obdolženčevimi ustavnimi pravicami in pravico do poštenega postopka.1 Kadar je edina podlaga za kaznovanje (neposredna ali posredna) zaznava prekrškovnega organa, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njegovih ugotovitev, je ustna obravnava (lahko) ključna za varovanje pravic in interesov storilca.2 V zadevi Flisar proti Sloveniji je ESČP tako navedlo, da v primeru, ko so opažanja policistov edina podlaga za kaznovanje storilca, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev, sodišče z vidika poštenega sojenja ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornosti, če dokazov ne izvede neposredno na ustni obravnavi.

8. V obravnavani zadevi storilec sicer ni neposredno izpodbijal verodostojnosti uradnega zaznamka mestnega redarja z dne 18. 8. 2016, saj je bil le-ta sestavljen šele po vložitvi zahteve za sodno varstvo in z njim niti ni bil seznanjen, je pa z zahtevo izpodbijal verodostojnost meritev. Skladno s predstavljeno sodno prakso ESČP, bi moralo sodišče storilca najprej seznaniti z obremenilnimi dokazi, ga nato zaslišati na ustni obravnavi ter ob upoštevanju načela materialne resnice ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva. Le tako bi storilcu zagotovilo pošteno sojenje. Sodišče, ki je storilcu odreklo pravico do seznanitve z obremenilnimi dokazi in pravico do izjave, je ravnalo v nasprotju z 22. in 29. členom Ustave RS ter 6. členom EKČP. C.

9. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem storilca, ponovno oceniti vse izvedene dokaze in šele nato odločiti o storilčevi odgovornosti za očitani mu prekršek.

1 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 64/2016 z dne 17. 1. 2017, tč. 8. 2 Glej npr. odločbi ESČP v zadevah Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011 in Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013.