Jedro

Vsebnost klavzule o stavitvi ponudbe „brez prejudica ter samo za primer sklenitve izvensodne poravnave“ ima lahko en sam pomen, ki je v izrecni ograditvi toženke od vsakršnega vnaprejšnjega podajanja subjektivnih vrednostnih stališč o vsebini zadeve. Ko je tako, pa o priznanju obstoja terjatve niti ni mogoče govoriti oziroma je glede tega podan več kot razumen dvom, ki nujno izključuje pripoznavo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.877,82 € (prej 450.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožnico je tudi zavezalo k povrnitvi 27,75 € (prej 6.650 SIT) pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču zastavlja vprašanje, ali predstavlja pisna ponudba dolžnika za plačilo obveznosti, dana po nastopu zastaranja, pripoznavo te obveznosti, ki šteje za odpoved zastaranju v smislu prvega odstavka 366. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Meni namreč, da je pripoznava zastaranega dolga po stališču pravne teorije enostranska izjava volje dolžnika, ki učinkuje takoj, ko jo upnik prejme, zato njena uveljavitev ne more biti vezana na kakršnokoli aktivnost upnika (kot npr. sprejem ponudbe), prav tako pa tudi njeni učinki ne morejo prenehati s potekom določenega roka (npr. roka, do katerega veže ponudba). Sama narava pripoznave torej ne dovoljuje, da bi lahko bila pogojna ali vezana na rok, saj njeni učinki nastopijo takoj, ko jo naslovnik prejme. Tako je poravnalna ponudba toženke, dana po nastopu zastaranja, trdi, pomenila jasno in določno pripoznavo dolga tako po temelju kot po višini, s tem pa odpoved zastaranju, katerega učinek je bil ponovni začetek teka triletnega zastaralnega roka iz 376. člena ZOR.

4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Pravilno je prvo izhodiščno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da institut pripoznave dolga že pojmovno izključuje možnost vezanosti njegovih učinkov na rok ali pogoj. Dolžnik obveznost pripozna ali pač ne, tretje poti ni. Vendar to načelno vprašanje za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni pomembno. Odločilna je obravnava drugega izhodiščnega stališča, ki je – za razliko od prvega – v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzeto apodiktično in brez vsakršne argumentacije, glasi pa se: ''poravnalna ponudba tožene stranke ... je pomenila jasno in določno pripoznavo dolga''.

7. Slednje po prepričanju revizijskega sodišča ne drži. V sodni praksi je docela uveljavljeno stališče, da mora dolžnikovo dejanje ali izjava, da bi imela veljavo pripoznave dolga, na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega upnik uveljavlja terjatev zoper dolžnika(1). Izjava dolžnika se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi, zgolj izjava, da bo upniku nekaj plačal, ne zadošča(2). Zahteva po jasni izraženosti dolžnikove volje nadalje pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru posebej oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami (ko torej ne gre za izrecno pripoznavo), glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Tako ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava objektivno videti(3).

8. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je torej objektivna in v rokah sodišča, standard pa je visok: okoliščine primera (objektivno gledano) ne smejo zbujati dvoma v to, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost. Že bežen pogled v vsebino toženkine poravnalne ponudbe pokaže, da ta standard v predmetni zadevi ni izpolnjen. Vsebnost klavzule o stavitvi ponudbe ''brez prejudica ter samo za primer sklenitve izvensodne poravnave'' ima namreč lahko en sam pomen, ki je v izrecni ograditvi toženke od vsakršnega vnaprejšnjega podajanja subjektivnih vrednostnih stališč o vsebini zadeve. Ko je tako, pa o priznanju obstoja terjatve niti ni mogoče govoriti oziroma je glede tega podan več kot razumen dvom, ki, kot rečeno, nujno izključuje pripoznavo. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da obravnavana poravnalna ponudba ne predstavlja pismene pripoznave zastarane obveznosti v smislu prvega odstavka 366. člena ZOR, je zato pravilna.

9. Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Primerjaj sodbe II Ips 971/93, II Ips 270/2007 in II Ips 1035/2007. Op. št. (2): Primerjaj sodbo II Ips 971/93. Op. št. (3): Tako sklep in sodba III Ips 137/2006.