Jedro

Res je nepremičnina, na kateri je nastala škoda, v solastnini, a to ne izključuje možnosti, da zgolj posamezen solastnik zahteva povračilo škode (ustrezno višini njegovega solastnega deleža) ali povračila škode, ki je nastala (le) njemu. Tudi odločitev o zahtevku solastnikov, ki povračilo škode zahtevajo z isto tožbo, je lahko različna. Tožnika sta zato v tej pravdi navadna sospornika (196. člen ZPP) in vsak zase samostojna stranka, dejanja oziroma opustitve enega pa ne koristijo in ne škodujejo drugemu. Drugi tožnik zato s pritožbo ne more izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvega tožnika.

Nepremičnina (še) ni razdeljena, ampak je razdeljena le lastninska pravica. Vendar pa pritožnik spregleda s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je stroške za odpravo (celotne) škode v konkretnem primeru kril le prvi tožnik. Podlage, da bi mu sodišče, čeprav je (tudi njegova) škoda odpravljena, prisodilo še denarno odškodnino, zato ni.

Izrek

I. Pritožba zoper odločitev, s katero je bil delno zavrnjen zahtevek prvega tožnika (to je odločitev v drugem odstavku točke I izreka), se zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da prvemu tožniku na račun premoženjske škode, ki je nastala zaradi počene dovodne vodovodne cevi in posledičnega zamakanja vode v hišo ..., plača 3.096,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2015 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Višji zahtevek prvega tožnika in v celoti zahtevek drugega tožnika (drugi odstavek točke I in točka II izreka) je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka prvemu tožniku dolžna plačati 669,03 EUR stroškov postopka (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga drugi tožnik. Izpodbija odločitev, s katero je sodišče zavrnilo del zahtevka prvega tožnika, odločitev, s katero je bil v celoti zavrnjen njegov zahtevek ter odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku obeh tožnikov v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

3. Meni, da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na navedbe in dokaze iz vloge prvega tožnika, ki jo je vložil že po opravljeni prvi glavni obravnavi, saj svoje nekrivde ob tem niti ni zatrjeval. 4. Opozarja, da je sodišče pomešalo pojem sposobnost biti stranka in pojem pasivne (stvarne) legitimacije. Tudi če drugi tožnik spodnje etaže ne bi uporabljal, to še ne pomeni, da nima sposobnosti biti stranka. Posest strank na delih hiše tudi sicer ni relevantna za odločitev. Tožnika sta solastnika in sta bila zato oba oškodovana. Pritožbeno sodišče bo moralo, če bo pritožbi ugodilo, zaradi pravne skupnosti obeh tožnikov razveljaviti tudi odločitev glede zavrnitve zahtevka prvega tožnika, saj je sodba lahko le enaka za oba.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnik s pritožbo med drugim izpodbija zavrnilni del odločitve, ki se nanaša na prvega tožnika. Ob tem navaja, da sodba za prvega in drugega tožnika ne more biti različna. Smiselno torej trdi, da sta tožnika enotna sospornika (196. člen ZPP). Takšno stališče je zmotno. Res je nepremičnina, na kateri je nastala škoda, v solastnini, a to ne izključuje možnosti, da zgolj posamezen solastnik zahteva povračilo škode (ustrezno višini njegovega solastnega deleža) ali povračila škode, ki je nastala (le) njemu. Tudi odločitev o zahtevku solastnikov, ki povračilo škode zahtevajo z isto tožbo, je lahko različna. Tožnika sta zato v tej pravdi navadna sospornika (196. člen ZPP) in vsak zase samostojna stranka, dejanja oziroma opustitve enega pa ne koristijo in ne škodujejo drugemu. Drugi tožnik zato s pritožbo ne more izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvega tožnika. Pritožbo je bilo zato v delu, ki se nanaša na odločitev v drugem odstavku točke I izreka, treba zavreči (četrti odstavek 343. člena ZPP).

8. Tožnika sta s tožbo zahtevala, da jima toženka na račun škode, ki je nastala na solastni nepremičnini in sedežni garnituri, plača 11.222,48 EUR. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahtevka drugega tožnika oprlo na ugotovitev, da sta si drugi tožnik in pravna prednica prvega tožnika že v letu 1996 razdelila uporabo stanovanjske hiše tako, da je pritličje, kjer je prišlo do škode, dobila v izključno uporabo pravna prednica prvega tožnika, v letu 2015 pa prvi tožnik. Škoda je zato nastala le prvemu tožniku. Ta je tudi tisti, ki je škodo saniral. Drugi tožnik po presoji sodišča prve stopnje v tej pravdi ni aktivno (stvarno) legitimiran.

9. Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje navedb prvega tožnika o tem, da je bila uporaba nepremičnine razdeljena med solastnika že v letu 1996 tako, da je del, na katerem je nastala škoda, prejela v uporabo pravna prednica prvega tožnika ter s tem povezanega dokaza (to je notarskega zapisa sporazuma o delitvi skupnega premoženja SV 253/96, priloga A11) zaradi prepovedi iz 286. člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Nove navedbe in dokaz je namreč prvi tožnik ponudil že po opravljenem prvem naroku, (pre)poznih navedb pa ni z ničemer opravičil. Storjena kršitev pa je po svoji naravi taka, da jo je lahko odpravilo pritožbeno sodišče tako, da teh navedb in dokaza pri odločitvi ni upoštevalo. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa to na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni vplivalo.

10. Glede na to, da sta tožnika solastnika nepremičnine, je stališče pritožnika, da je škoda, pa čeprav je nastala le v pritličnem delu hiše, nastala obema, vsaj načelno pravilno. Nepremičnina namreč (še) ni razdeljena, ampak je razdeljena le lastninska pravica (glej 65. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Vendar pa pritožnik spregleda s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku ne izpodbija, da je stroške za odpravo (celotne) škode v konkretnem primeru kril le prvi tožnik. Podlage, da bi mu sodišče, čeprav je (tudi njegova) škoda odpravljena, prisodilo še denarno odškodnino, zato ni.

11. Pritožba je v preostalem delu torej neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker drugi tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrženju oziroma zavrnitvi pritožbe.