Jedro

Sodišče prve stopnje je s prepričljivimi razlogi utemeljilo odločitev, da je kot storilca poskusa ropa obsodilo obtoženca. V izpodbijani sodbi so primerno ovrednotene olajševalne in obteževalne okoliščine.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženega AK se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženega AK se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obt. AK za krivega, da je storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja ropa po čl. 213/I v zvezi s čl. 22 KZ. Izreklo mu je kazen eno leto in pet mesecev zapora in v to kazen vštelo čas prebit v priporu.

Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga ugoditev pritožbi in izrek višje zaporne kazni.

Pritožil se je tudi obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo le višje državno tožilstvo v Ljubljani, obtoženca in zagovornika pa ne, ker tega nista zahtevala.

Višja državna tožilka je predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke ter zavrnitev zagovornikove pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje natančno ocenilo vse obtoženčeve zagovore ter dokaze in podatke. Utemeljeno je zaključilo, da je bil prav obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Dokazno oceno je primerno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno oprlo svojo odločitev zlasti na prepričljivo oškodovankino izpovedbo. Oškodovanka je storilca opisala tako, da je opis ustrezal obtoženčevi značilni postavi. Prepričljiva je bila tudi glede prepoznave obtoženčevega glasu, ki ga je ocenila kot prijetnega. Zato je oškodovanki prvostopenjsko sodišče upravičeno poklonilo vero. Pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče prevrednotilo njeno izpovedbo, so zaradi tega neutemeljene. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi v oškodovankini izpovedbi nič takega, da bi lahko posumilo v verodostojnost njene izpovedbe. Zlasti obtoženčev glas je oškodovanka prepoznala tako prepričljivo, da tej prepoznavi glasu ni mogoče odreči dokazne vrednosti. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ocenilo tudi izpovedbe obeh kriminalistov in pritožbeno sodišče sprejema zaključke glede verodostojnosti njunih izpovedb in je zato pritožbena navedba, da izpovedbi ne moreta imeti dokazne vrednosti, neutemeljena.

Zagovornik v pritožbi še omenja pričo JA, ki naj bi storilca natančneje opisal in bi v obtožencu prepoznal storilca, če bi obtoženec to v resnici bil. Ta priča je res videla motorista brez čelade, vendar pa ni mogel opisati natančneje niti postave lastnika mopeda niti videza mopeda. Zato okoliščina, da ta priča v obtožencu ni prepoznala tistega mopedista, ne morejo omajati zaključkov sodišča glede tega, da je storilec prav obtoženec. Sodišče prve stopnje je zato prav po oceni obtoženčevega zagovora, ki je bil različen glede pištole, in izpovedb obeh kriminalistov in oškodovanke in ob upoštevanju tega, da je bil storilec v rdeči čeladi, ta pa je obtoženčeva, v črnih oblačilih, kot jih nosi obtoženec, s črnim nahrbtnikom, ki je bil zasežen prijatelju HO, s pištolo, obtoženec jo je vzel staremu očetu, in ob opisu storilca, ki je ustrezal obtoženčevi postavi, dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pribavo fotografij obtoženca v zvezi s poraščenostjo (stran 9). Ker je bil storilec v čeladi in je imel brado zakrito, imel pa je še velika očala, obtožencu pa se tudi sicer brada slabo vidi, oškodovanka ob hitrem dogajanju ni mogla videti, ali je obtoženec poraščen z brado in brki ali ne. Zato je njena izpovedba prepričljiva kljub temu, da je povedala, da naj bi bil storilec brez brade in brkov.

Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ni pa kršilo določb kazenskega postopka, na kar je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP.

Zoper odločbo o kazenski sankciji se je pritožila okrožna državna tožilka. Ker pa po čl. 386 ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbo o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje preizkusilo izrečeno kazensko sankcijo tudi v zvezi z zagovornikovo pritožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni prevrednotilo olajševalnih okoliščin, niti ni obteževalnim okoliščinam pripisalo premajhno težo. Pravilno je tudi upoštevalo, da je dejanje ostalo pri poskusu. Res je oškodovanka hitro odreagirala in je sprožila alarm, vendar pa je obtožencu v korist to, da je ob začetku alarma takoj odnehal s svojim ravnanjem in odšel, zato razen oškodovankinega strahu druge škode ni bilo. Storilec se za poskus kaznuje v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje. Sodišče prve stopnje kljub temu, da je obtoženec nekaznovan, ni uporabilo omilitvenih določil, obtožencu pa tudi ni izreklo najnižje možne predpisane kazni. Kot je navedeno, je ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Zato je obtožencu izreklo pravično kazensko sankcijo, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde.

Glede na navedeno sta zato obe pritožbi neutemeljeni in ju je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun, saj bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo obtoženčevo vzdrževanje.