Jedro

Sodišče lahko presoja samo zakonitost (četrti odstavek 13. člena ZPPre), ne pa tudi umestnost zahtevka Preiskovalne komisije. Če preiskovanca Parlamentarna komisija ni določila, je pa iz gradiva razvidno, da je osredotočenost preiskave fokusirana na določeno osebo, ima zato le-ta enak status kot ga ima osumljenec oz. obdolženec v kazenskem postopku glede vprašanja zasega predmetov (drugi odstavek 220. člena ZKP).

Izrek

I. Na podlagi drugega odstavka 19. člena Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre) v zvezi s petim odstavkom 32. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se združijo postopki, vodeni pred Višjim sodiščem v Ljubljani opr. št. I Kr 30620/2021, I Kr 30627/2021 in I Kr 30639/2021 tako, da se bo odslej zadeva vodila pod opr. št. I Kr 30620/2021. II. Zahteve Preiskovalne komisije o ugotavljanju odgovornosti nosilcev javnih funkcij na programu otroške kardiologije ter področju nabav in upravljanja z medicinsko opremo in zdravstvenim materialom:

1. za zaseg dokumentacije pri Društvu X., Cesta 10, št. 900-15/21-8/2 z dne 8. 6. 2021;

2. za zaseg dokumentacije A. A. s. p., Cesta 10, št. 900-15/21-9/4 z dne 8. 6. 2021 in

3. za zaseg dokumentacije A. A., Cesta 10, št. 900-15/21-7/2 z dne 8. 6. 2021 se zavrnejo.

Obrazložitev

I. Preiskovalna komisija o ugotavljanju odgovornosti nosilcev javnih funkcij na programu otroške kardiologije ter področju nabav in upravljanja z medicinsko opremo in zdravstvenim materialom (v nadaljevanju: Preiskovalna komisija) je Okrožnemu sodišču v Ljubljani ločeno posredovala tri zahteve, vse z dne 8. 6. 2021 z opr. št. 900-15/21-8/2, 900-15/21-9/4 in 900-15/21-7/2 za zaseg dokumentacije pri Društvu X., Cesta 10, A. A. s. p. ter zaseg dokumentacije A. A. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je vse tri zadeve, ker so nosile različne opravilne številke obravnaval ločeno, temu ustrezno tudi ločeno numeriral v iK vpisniku z različnimi opravilnimi številkami: V Kpd 30620/2021, V Kpd 30627/2021 in V Kpd 30639/2021. Zaradi pravil iK vpisnika je zato tudi Višje sodišče v Ljubljani vse tri zadeve vpisalo z enakimi opravilnimi številkami, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Nato je ravnalo po pravilu 162.a člena Sodnega reda in zadeve obravnavalo kot množični spor. Ne samo zato, ker je že preiskovalni sodnik ugotavljal, da je dejstvena podlaga pri vseh treh zahtevah enaka, kar je kot očitno presodilo tudi višje sodišče, je zato na temelju 19. člena ZPPre (smiselna uporaba ustreznih določb ZKP) v zvezi s petim odstavkom 32. člena ZKP vse tri zadeve združilo, pri čemer je vodilna opravilna številka I Kr 30620/2021, kar je terjalo odločitev, ki je razvidna iz izreka I. točke tega sklepa.

II.

1. V zvezi s presojo preiskovalnega sodnika, ki je zahteval, da o zahtevah Preiskovalne komisije odloči Višje sodišče v Ljubljani, pa je senat tega sodišča, tako kot preiskovalni sodnik moral presoditi, ali so zahteve Preiskovalne komisije v skladu z zakonom (četrti odstavek 13. člena ZPPre). Preiskovalna komisija je namreč preiskovalnemu sodniku predlagala odreditev prisilnega ukrepa, zaseg (predmetov) dokumentacije fizični osebi A. A., Društvu X. s sedežem na naslovu Cesta 10 ter A. A. s. p., prav tako Cesta 10. Listine, ki naj bi se zasegle A. A. kot fizični osebi, njegovemu društvu oziroma s. p., so vsebinsko zvezne z opravljanjem proktorstva za implementacijo zaklopk Y. A. A. je bil po podatkih Preiskovalne komisije edini operater v Univerzitetnem kliničnem centru v ... oziroma v Sloveniji, ki samostojno opravlja "Y" posege vstavitve aortnih srčnih zaklopk. Prav tako pa po navedbah Preiskovalne komisije sodeluje v komisijah za javna naročila teh zaklopk, kar je po presoji Parlamentarne komisije sozvočje za ustvarjanje možnosti korupcijskih tveganj in dejanj. V nadaljevanju osredotočen sum opredeljujejo še z ugotovitvami, da je A. A. prejel skupno 108 nakazil na svoje bančne račune, bodisi na osebni račun in račun Društva ali s. p., in si na ta način, kot je še zapisano v zahtevi, pridobil "ogromno" premoženjsko korist. Prav tako je v gradivu, ki ga je Preiskovalna komisija posredovala preiskovalnemu sodniku, podatek, da je isto(vrstno) dokumentacijo Preiskovalna komisija zahtevala od drugih pravnih subjektov (Univerzitetni klinični center, Splošna bolnica v ..., M. d. o. o. iz Zagreba, subjekt N. iz Švice, subjekt O. iz Nizozemske ter iz iste države še subjekt P., iz Srbije pa je zahtevala pogodbe o proktorstvu za implementacijo zaklopk Y ter podrejeno dokumentacijo pri družbi R. d. o. o. iz Beograda).

2. Višje sodišče ugotavlja, da Preiskovalna komisija vsaj po podatkih, ki so razpoložljivi in ki jih je predložila preiskovalnemu sodniku, preiskovanca ni določila, kar niti ni zahteva po ZPPre, čeprav je praviloma po prvem odstavku 6. člena ZPPre tosmerna obveznost v pozitivni zakonodaji nakazana. Prav tako je po določbah istega zakona možno, da se osebe, ki bi bile lahko preiskovanci, same prijavijo predsedniku Preiskovalne komisije. Ali je takšno ravnanje komisije umestno ali ni, ni stvar sodišča po izrecni določbi četrtega odstavka 13. člena ZPPre. Vendar pa je navedeno vprašanje, ki ga utemeljeno odpira preiskovalni sodnik, ki terja, da v zadevi Preiskovalne komisije odloči višje sodišče, pravzaprav odločilno pri nadaljnji in sicer osnovni nalogi sodišča, ko mora presoditi ali je zahteva Preiskovalne komisije v skladu z zakonom (četrti odstavek 13. člena ZPPre).

3. Novela Zakona o kazenskem postopku - N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, je novelirala določilo drugega odstavka 220. člena. Po tej določbi je prepovedano denarno kaznovati ali zapreti osebo, ki ima položaj osumljenca ali obdolženca, če predmeta, ki se ga mora zaseči, ne izroči. Prepoved kaznovanja velja še za osebo, ki v postopku ne sme biti zaslišana kot priča, ali osebo, ki se v postopku lahko odreče pričevanju. To pa je tudi jedrni problem, ki ga je izpostavil nenazadnje tudi preiskovalni sodnik, ki je ocenil, da je po podatkih spisa, vsebine zahteve ter gradiva, ki ga je Preiskovalna komisija predložila preiskovalnemu sodniku, da so A. A., kakor tudi obe pravni osebi, društvo in s. p., v položaju preiskovancev. Ali drugače rečeno, na A. A. in obe njegovi pravni osebi je osredotočena preiskava, zato imajo potem takšne privilegije kot jih ima obdolženec v kazenskem postopku (četrti odstavek 7. člena ZPPre). Na način kot je Preiskovalna komisija predlagala preiskovalnemu sodniku zaseg dokumentacije pri A. A., njegovemu društvu in njegovemu s. p., evidentno zaradi zakonskih omejitev, ali še bolj poenostavljeno povedano, privilegija zoper samoobtožbo, ni dopustno odrediti prisilni ukrep zasega predmetov, to še tem bolj, ker tudi oblastnemu organu, kar je Preiskovalna komisija, po podatkih spisa A. A. dokumentacije, ki je predmet tega postopka, prostovoljno ni izročil. Prav tako je preiskovalni sodnik zaznal, da A. A. nima Društva "X.", kot je v svoji zahtevi Društvo poimenovala Preiskovalna komisija. Zato je tudi iz tega razloga, vendar pa ne kot vsebinsko temeljnega, upravičeno zavrniti zahtevo Preiskovalne komisije za odreditev zasega dokumentacije Društvu.

4. Ustavno načelo je tudi načelo sorazmernosti, ki ga morajo pravzaprav vsi odločevalci, ki lahko posežejo po prisilnih ukrepih, upoštevati v vsakem primeru. Preiskovalna komisija je že sama povedala, da razpolaga s 108 nakazili in z ugotovitvami o "ogromni" premoženjski koristi, ki naj bi si jo pridobil A. A. kot operater oziroma izvajalec pogodb o proktorstvu. Če je temu tako, gradiva pa preiskovalnemu sodniku ni predočila, je zato utemeljeno mogoče sklepati, da ga že ima, zato bi bila odreditev o zasegu tosmerne dokumentacije v nasprotju s spoštovanjem načela sorazmernosti pri omejevanju ustavnih pravic A. A. kot fizične osebe, kakor tudi njegovega s. p. oziroma društva. Predlagani invazivni prisilni stvarni ukrep zasega predmetov, na način kot ga je preiskovalnemu sodniku utemeljevala Preiskovalna komisija z vso dokumentacijo, je tudi po presoji višjega sodišča nezakonit. 5. Podlaga za zavrnitev zahtev Preiskovalne komisije temelji nenazadnje še na njenih navedbah, ki jih je (ne)hote zapisala v "11. dopolnitev sklepa o izvedbi pripravljalnih preiskovalnih dejanj", št. 900-15/19-2/69 z dne 13. 4. 2021, ker je isto dokumentacijo kot od A. A. zahtevala tudi od določenih pravnih oseb, kar je višje sodišče že ugotovilo v zaključku točke II./1 obrazložitve tega sklepa. Tako ugotovljeno dejansko stanje napotuje še nadalje na sklep, da predlagani prisilni ukrep ne izpolnjuje pogoja nujnosti, kot enega od konstitutivnih pogojev načela sorazmernosti, ki ga je oblikovalo Ustavno sodišče v odločbi 11-1-137/93, 2. 6. 1994. 6. Ker drugih prisilnih ukrepov Preiskovalna komisija preiskovalnemu sodniku ni predlagala, se senat Višjega sodišča v Ljubljani v celoti pridružuje pravilni presoji preiskovalnega sodnika, zaradi česar je odločil tako, kot je razvidno iz II. točke izreka tega sklepa.