Jedro

ZPP, ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, če ZD ne določa drugače, posebnih pravil o potrdilu o pravnomočnosti ter z njim povezanih pravnih sredstvih nima. Po ustaljeni sodni praksi pa se za postopek razveljavitve neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti uporablja drugi odstavek 42. člena ZIZ, ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pravnomočnost je namreč nujni pogoj izvršljivosti sodnih odločb, kadar ni posebej določena nesuspenzivnost rednega pravnega sredstva (četrti odstavek 19. člena ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah D 1/2014 z dne 3. 2. 2016. 2. Pritožbo vlaga dedič N. B. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in sicer drugega odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ta določba govori o razveljavitvi izvršljivosti, v konkretnem primeru pa gre za pravnomočnost. Opozarja, da je sklep v zemljiški knjigi že izvršen. Ker sodišče v času vodenja postopka za dedinjo I. B. ni vedelo, gre za primer, ki ga ureja 223. oziroma 224. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Sodišče klavzule pravnomočnosti ne bi smelo razveljaviti, ampak bi moralo dedinjo napotiti na pravdo.

3. Dedinja I. B. je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, če ZD ne določa drugače, posebnih pravil o potrdilu o pravnomočnosti ter z njim povezanih pravnih sredstvih nima. Po ustaljeni sodni praksi1 pa se za postopek razveljavitve neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti uporablja drugi odstavek 42. člena ZIZ, ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pravnomočnost je namreč nujni pogoj izvršljivosti sodnih odločb, kadar ni posebej določena nesuspenzivnost rednega pravnega sredstva (četrti odstavek 19. člena ZIZ). Očitek, da sodišče prve stopnje potrdila o pravnomočnosti sklepa o dedovanju ne bi smelo razveljaviti na podlagi 42. člena ZIZ, je zato neutemeljen.

6. Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Iz podatkov spisa izhaja, da se je zapuščinskega postopka kot zakonita dedinja udeleževala tudi vdova V. B. Ker je med postopkom umrla2 in se dedovanju ni odpovedala3, je v postopek (kot njena dedinja) vstopila I. B.4. Sodišče prve stopnje bi ji zato izdani sklep o dedovanju z dne 3. 2. 2016 moralo vročiti. Ker tega ni storilo, sklep ni mogel postati pravnomočen. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se potrdilo o njegovi pravnomočnosti (in izvršljivosti) razveljavi.

7. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sklicevanje pritožnika na 223. in 224. člen ZD na odločitev ne more vplivati, saj ne gre za položaj, ki ga ti dve določbi urejata. I. B. tako ni nova dedinja v smislu 223. člena ZD, ampak dedinja osebe, ki je kot dedič v zapuščinskem postopku ves čas sodelovala, a je pred njegovim zaključkom umrla, in torej le vstopa v njen položaj. Izpolnjeni pa niso niti pogoji za uporabo 224. člena ZD, saj je ena od predpostavk za obnovo postopka sodna odločba, ki je pravnomočna. V konkretnem primeru pa o tem, saj sklep dedinji I. B. ni bil vročen, ni mogoče govoriti. Tega neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti ne more spremeniti.

8. Pritožbo je bilo iz navedenih razlogov treba zavrniti in sklep na podlagi 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrditi.

1 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 180/2010, odločbo VDSS Pdp 254/2013, VSL I Cp 222/2015, VSL I Cp 486/2017 in druge. 2 Kot izhaja iz mrliškega lista (list. št. 46), ki ga je I. B. v marcu 2015 poslala sodišču, je umrla 2. 3. 2015. 3 V. B. je dediščino sprejela. 4 Večinska sodna praksa namreč uporabo instituta ustanovitve dedne pravice zavrača in zastopa stališče, da dedna pravica umrlega dediča preide na njegove dediče. Pri tem opozarja, da ZD ustanovitve dedne pravice ne pozna; da pokojna osebe nima sposobnosti biti stranka ter na institut dedne transmisije, ki jo ureja 134. člen ZD (primerjaj odločbe VSL I Cp 2975/2008, I Cp 369/2009, II Cp 2277/2009, I Cp 440/2012, I Cp 27/2013, I Cp 43/2015 in VSM I Cp 779/2016).