Jedro

Stranki sta kot bistveno sestavino pogodbe določili plačilo kupnine v danem roku. Vendar pa sta se po preteku tega roka telefonsko dogovorili o nadaljnji realizaciji posla, zato ni mogoče šteti, da je tožnik – kupec po pogodbi plačeval obroke kupnine, čeprav je vedel, da tega ni dolžan. Šteti je namreč mogoče, da je upnik pogodbo ohranil v veljavi, ker je obvestil dolžnika, da denar potrebuje in soglašal z novimi pogoji izpolnitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi spremeni tako, da se znesek 3.165,00 EUR nadomesti z zneskom 2.994,00 EUR, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči plačati znesek 53.829,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2009 do prenehanja obveznosti. Ta znesek predstavlja vračilo plačil, ki jih je tožnik nakazal toženi stranki za nakup stanovanja, pa se kasneje pogodba ni realizirala, skupaj z obrestmi. Hkrati je sodišče toženi stranki tudi naložilo, da je dolžna tožeči povrniti njene stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Poudarja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnik iz naslova kupnine plačal toženki 46.898,43 EUR. Res je ta znesek toženka od njega prejela, sporno pa je, iz kakšnega naslova. Sama je namreč v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da ga je prejela brez pravnega naslova. Napačna je konstrukcija sodišča, da je bila prodajna pogodba z dne 26.4.2006 novelirana, saj se je štela za razvezano po samem zakonu, ko kupnina ni bila pravočasno plačana. Stranki bi tako lahko sklenili samo novo pogodbo, pri čemer pa bi morala biti ta glede na predmet pogodbe – nepremičnino sklenjena v pisni obliki. Sodišče je kar samo zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili nek ustni dogovor, čeprav je to v dokaznem postopku potrdil zgolj tožnik, ko je izpovedal, da je imel s toženko telefonske stike. Toženka takega ustnega dogovora ni potrdila, zato bi moral tožnik predložiti še druge dokaze. Napačen je tudi zaključek sodišča, da ima tožnik pravico odstopiti od pogodbe in zahtevati vračilo tistega, kar je dal. Toženka ustne pogodbe ni mogla priglasiti na davčnem uradu, niti overiti podpisa na njej. Tožnik tudi ni določno zatrjeval, da je bila med strankama sklenjena nova pogodba, niti ni postavil izpolnitvenega zahtevka ali zahteval razveze ustno sklenjene pogodbe. Tožniku ne gre vračilo are in plačilo zamudnih obresti. V izreku sodbe ne bi smele biti vštete natekle obresti, saj mora biti tožbeni zahtevek postavljen tako, da se glasi na glavnico in nato od zapadlosti te glavnice oziroma posameznega dela glavnice natekle zamudne obresti. Čeprav toženka ni grajala izračuna obresti, to ne pomeni, da ga sodišču ne bi bilo treba posebej obrazložiti. Sodišče je napačno odmerilo pravdne stroške, saj je za nagrado odvetniku uporabilo staro odvetniško tarifo, ne pa veljavne.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravdni stranki sta dne 26.4.2006 podpisali prodajno pogodbo, po kateri naj bi tožnik od toženke kupil stanovanje – garsonjero v izmeri 24,5 m2 v kleti stanovanjske hiše na ... za kupnino 15.000.000,00 SIT, pri čemer je bil znesek 500.000,00 SIT kot ara že izročen prodajalki – toženki dne 20.4.2006. Med strankama ni sporno, da kupnina za stanovanje na dan 15.6.2006, ki je bil določen kot fiksni rok za plačilo kupnine, ni bila plačana. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik toženki iz naslova kupnine plačal še znesek 46.898,43 EUR v več obrokih, saj je prejem takšne vsote potrdila sama toženka. Res je sicer slednja v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik ta plačila opravljal brez pravnega naslova, vendar pa takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. V celoti se je namreč mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga je slednje sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov ter na podlagi uspeha celotnega postopka v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da sta pravdni stranki kljub poteku roka za plačilo kupnine še želeli vzdržati posel v veljavi in se zato dogovorili, da bosta prodajno pogodbo v že sklenjeni obliki realizirali, če bo tožnik uspel plačati kupnino. Takšno je bilo tudi njuno ravnanje, saj je tožnik prepričljivo izpovedal, da je s plačili nadaljeval po zaprosilu toženke, ki je bila v finančnih težavah in jo je o plačilih tudi telefonsko obveščal ter je slednja z nakazili soglašala. Vse to pa je smiselno potrdila tudi toženka, ki se je spominjala pogovorov s tožnikom in plačil, ki jih ni vračala. Ohranitev pogodbe v veljavi, čeprav je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, pa dopušča tudi 2. odstavek 104. člena Obligacijskega zakonika (OZ). ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, ki bi priviligirala posamezne dokaze, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da dokaz z zaslišanjem tožnika ne more biti zadostna podlaga za zgoraj ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega pa je izpoved tožnika potrjena tudi z listinami o vplačilih in izpovedjo toženke, ki je potrdila telefonske pogovore s tožnikom in dejstvo prejema vplačil, pri čemer se je nedvomno zavedala, da so namenjena plačilu kupnine in jih tudi ni vračala ter s tem potrdila spremenjeni dogovor o prodaji garsonjere z drugačnimi plačilnimi pogoji.

Ker sta stranki prvotni dogovor torej obdržali v veljavi, pa so nepomembne trditve toženca o ničnosti pogodbe zaradi neizpolnjenosti obličnega pogoja. Pa tudi, če bi stranki o prodaji garsonjere ustno sklenili povsem nov dogovor, za katerega pogoj obličnosti iz 52. člena OZ ne bi bil izpolnjen, bi zaradi ničnostne sankcije kršitve obličnosti tožnik ravno tako lahko zahteval vrnitev kupnine, kot je to storil v danem primeru.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno sledilo tožniku, da do realizacije pogodbe ni prišlo ravno zaradi ravnanja toženke, ki kasneje ni bila več dosegljiva za dokončno realizacijo posla. Zato je tožnik utemeljeno odstopil od pogodbe in zahteval vračilo že vplačanih zneskov kupnine (107. člen OZ). Da toženka ne soglaša s prodajo stanovanja in s tem z izpolnitvijo pogodbe, pa smiselno izhaja tudi iz njene izpovedi v tem postopku, ko je pokazala svoje nestrinjanje, češ da je tožnik plačal 11.000.000,00 SIT, sedaj pa bi hotel dobiti stanovanje po tej ceni. Glede na navedeno je utemeljen tudi zaključek sodišča, da mora toženka vrniti vse zneske, plačane na račun kupnine, vključno z aro, saj je do nerealizacije pravnega posla prišlo zaradi njenega ravnanja.

Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za natekle obresti do 21.10.2008 po priloženih obračunih. Slednjih tožena stranka vsebinsko ni izpodbijala, zato jim je sodišče utemeljeno sledilo, saj je njihova višina in način obrestovanja razviden iz predloženih listin, pravno podlago za njihov obračun pa predstavlja 5. odstavek 111. člena OZ. Od vtoževanih in neplačanih obresti je po določilu 381. člena OZ mogoče zahtevati tudi zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo in zgolj v tem obsegu je sodišče procesne obresti tudi priznalo.

Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je sodišče za nagrado odvetniku uporabilo staro odvetniško tarifo in ne veljavne tarife ob vložitvi tožbe. Zato je pritožbeno sodišče pravdne stroške tožeče stranke ponovno odmerilo in tako priznalo tožniku znesek 890,50 EUR za postopek po tarifni številki 3100 in 822,00 EUR za narok po tarifni številki 3102, kar skupaj znaša 1.712,50 EUR, priznalo mu je 20,00 EUR pavšalnih stroškov po tarifni številki 6002, vse to pa povečano za davek na dodano vrednost znaša 2.079,00 EUR. Tožniku pripada tudi sodna taksa v višini 915,00 EUR, tako da njegovi stroški, kot jih je ponovno odmerilo sodišče druge stopnje, znašajo 2.994,00 EUR in ne 3.165,00 EUR, kot jih je tožniku priznalo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v stroškovnem delu spremenilo izpodbijano sodbo, sicer pa je pritožbo v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na tožbo ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov. Navedbe se namreč osredotočajo predvsem na izpolnjevanje pogojev tožene stranke v zvezi s taksno oprostitvijo, v zvezi z vsebino sporne zadeve pa razen pavšalnega prerekanja razlogov ne podajajo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.