Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravnim naslednikom razlaščenca, ki imajo sedaj pravico uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču 31. člen ZDen ne dovoljuje lastninjenja in je lastninjenje tovrstnih primerov urejeno s posebnim zakonom.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za okolje in prostor Občine Zagorje ob Savi št. ... z dne 17.8.1994, s katerim je bila zavržena zahteva za vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenih stavbnih zemljiščih. Svojo odločitev je tožena stranka obrazložila s tem, da se po določilu 31. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Tožeča stranka je zahtevala vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenih stavbnih zemljiščih parc. št. 438/1, 439, 440 in 442 in 1902/2. Predmetne parcele so bile podržavljene pokojnemu očetu tožeče stranke A.B.. Pri vložku s parc. št. 438/1, 439, 440 in 442, ki je družbena lastnina, je bila v listu C vknjižena pravica uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča v korist A.B. Parcela z novo št. 1902/2 pa je bila prenešena v novo vl. št., na njej pa je bila vknjižena lastninska pravica v korist A.B. Na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, z dne 1.10.1979, sklenjene med tožečo stranko in njenim očetom A.B., je bila v listu C vl. s parc. št. 438/1, 439, 440 in 442 vknjižena pravica uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča v korist tožeče stranke, pri vl. s parc. št. 1902/2 pa je bila vknjižena lastninska pravica v korist tožeče stranke. Tožena stranka je tako ugotovila, da v konkretnem primeru prejšnji lastnik in razlaščenec ne živi več (umrl 25.1.1983), pravica uporabe predmetnih stavbnih zemljišč pa je prešla na tožečo stranko in zato ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v korist slednje na podlagi 31. člena ZDen. Razširitev zahtevka na parc. št. 1902/2, ki je že v lasti tožeče stranke, pa upravni organ prve stopnje sploh ne bi smel dovoliti.
Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je pravni naslednik razlaščenca in ji zato gredo vse pravice po ZDen, ki bi jih imel sam razlaščenec kot upravičenec. S tem bi bil tudi izpolnjen namen ZDen. Tožeča stranka predlaga, da se odpravita odločbi obeh upravnih organov in jima naroči izdaja ustrezne odločbe o denacionalizaciji.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
ZDen v 31. členu določa, da se na podržavljenem stavbnem zemljišču na katerem ima upravičenec pravico uporabe vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Zakon za vzpostavitev lastninske pravice po tem členu zahteva izpolnitev dveh pogojev. Prvi pogoj je položaj upravičenca po določbah ZDen, torej osebe, katere premoženje je bilo podržavljeno po predpisih ali na način iz 3., 4. in 5. člena. Drugi pogoj pa je pravica uporabe tega upravičenca na podržavljenem stavbnem zemljišču. Pravnim naslednikom razlaščenca, ki imajo sedaj pravico uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču, tega ZDen ne dovoljuje in je lastninjenje tovrstnih primerov urejeno s posebnim zakonom. Tožena stranka je zato pravilno uporabila materialni predpis 31. člena ZDen in je njena odločba pravilna in zakonita.
Lastninjenje nepremičnin, na katerih imajo fizične osebe pravico uporabe, tako kot to želi tožeča stranka, pa ureja Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97). Ta zakon v 2. členu določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Vpis lastninske pravice se opravi v zemljiški knjigi na njihov predlog. Lastninsko pravico pa pridobijo osebe na podlagi tega zakona z dnem njegove uveljavitve (dne 25.7.1997).
Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).