Jedro

Oškodovanec ima pravico tudi do povrnitve stroškov za tujo pomoč in nego.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici še znesek 6.820,00 SIT z zaknitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1993 dalje in stroške postopka v znesku 19.300,00 SIT z enakimi obrestmi od 5.10.1993 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče njen zahtevek zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za tujo pomoč in nego, ki je bila tožnici potrebna, ker jo je toženec 28.4.1987 poškodoval. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Toženec sodbo izpodbija v obsodilnem delu in v obrazložitvi pritožbe navaja, da tožnica zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo ni specificirala.

Tožnica ni bila zaposlena ter tudi ni utrpela škode. Cela vrsta prič je tožnico videla takoj po dogodku, da je vsa dela normalno opravljala, pri tem pa jo je videl tudi toženec. Sodišče prve stopnje bi moralo pri povrnitvi gmotne škode upoštevati razmere ob času njenega nastanka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stonje je po dopolnjenem postopku dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi je navedlo vse razloge, iz katerih je deloma ugodilo preostalemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pavšalno pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve tožene stranke v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je obravnavalo in pravilno odločilo o vseh ugovorih, ki jih tožena stranka znova ponavlja v pritožbi. Utemeljeno je poudarilo v izpodbijani sodbi, da je tožnica upravičena do povračila škode za tujo pomoč in nego, ker jo je toženec poškodoval. Razlogi v tej smeri so logični in prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje pridružuje v izogib ponavljanju. Glede na prepričljivo izpoved A. F. (list. št. 41) sodišče druge stopnje ne more soglašati s trditvami v pritožbi, da tožnici ne pripada povračilo za tujo pomoč in nego, zlasti ko toženec v tej smeri ni predlagal nobenih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je prisojena odškodnina za tujo pomoč in nego za 10 dni po 682,00 SIT dnevno primerna in prej nizka kot previsoka.

Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče drege stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določilom 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).