Jedro

Tožena stranka je za izvršitev posla zadolžila voznika, ki je prevzel tovor in tovorni list CMR, ki ga je nekdo od njenih delavcev žigosal. S tem je tožena stranka prevzela vse obveznosti, ki izhajajo iz tovornega lista. Po določilu 4. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti je namreč prevozna pogodba potrjena z izdajo tovornega lista, ki po določilu prvega odstavka 9. člena konvencije dokazuje pogodbene pogoje (dokler se ne dokaže nasprotno). Tožena stranka odgovarja za ravnanje svojih delavcev in za to tudi za voznika (ki je bil pri njej v delovnem razmerju), kot to sledi iz 3. člena konvencije. Stvar prevoznika je, da voznike za mednarodne prevoze ustrezno usposobi, zlasti še, če jim prepusti izvedbo posla, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

Tožena stranka kot prevoznik bi morala zaradi ovir pri izvedbi pogodbe zahtevati ustrezna navodila za bodoče ravnanje pri osebi, ki je opravičena razpolagati z blagom po določbah 12. člena konvencije, se pravi od pošiljatelja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 11.012,08 GBP v tolarski protivrednosti s 5 % obrestmi, v ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka); sklenilo pa je, da se zaradi umika tožbe za 6.992,70 GBP v tolarski protivrednosti s pripadki postopek ustavi in je toženi stranki naložilo v plačilo 145.812,12 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje razveljavita ter da se vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi revizijske stroške.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji ponavlja svoje dosedanje trditve, da je ne veže klavzula, vpisana v rubriki št. 13 v mednarodnem tovornem listu CMR št. 508308 z dne 7.10.1988, po katerem se lahko tovor - 43 zavitkov bombažne tkanine izroči kupcu le, če kupec predloži ček za zaračunano vrednost blaga, se pravi za 11.012,08 GBP, na kolikor se glasi faktura št. 315-148/21942/4 z dne 8.10.1988, ki je spremljala pošiljko. Tožeča stranka namreč ni opozorila na posebni pogoj pri izročitvi blaga toženkinega pooblaščenega delavca, kar voznik tovornjaka, ki je sprejel tovorni list CMR in prevzel blago za prevoz, ni, ko pri tem voznik niti ne zna angleškega jezika, v katerem je bila klavzula napisana.

Tožena stranka spregleda, da je za izvršitev posla zadolžila voznika, ki je pri T. prevzel tovor in tovorni list CMR, ki ga je nekdo od njenih delavcev žigosal. S tem je tožena stranka prevzela vse obveznosti, ki izhajajo iz tovornega lista. Po določilu 4. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (kratko: konvencija, Ur. list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 11/58) je namreč prevozna pogodba potrjena z izdajo tovornega lista, ki po določilu prvega odstavka 9. člena konvencije dokazuje pogodbene pogoje (dokler se ne dokaže nasprotno). Pri tem ni prezreti, da tožena stranka odgovarja za ravnanje svojih delavcev in za to tudi za voznika (ki je bil pri njej v delovnem razmerju), kot to sledi iz 3. člena konvencije. Stvar prevoznika je, da voznike za mednarodne prevoze ustrezno usposobi, zlasti še, če jim prepusti izvedbo posla, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Zato je brezpredmetno, ali je voznik obvladal angleščino ali ne. Vsekakor bi bil moral biti voznik pozoren na klavzulo v rubriki št. 13 tovornega lista CMR, ki je uveljavljene standardne oblike, in se na ustrezen način pozanimati za vpisano opozorilo. Takšno opozorilo ni kakšna izjema, temveč običajen način, s katerim pošiljatelj zavaruje svojo terjatev proti kupcu za prodano blago.

V zvezi s tem ne drži nadaljnje izvajanje tožene stranke, da je bila klavzula namenjena angleškemu špediterju ob prihodu tovora v Veliko Britanijo. Iz tovornega lista in sicer iz rubrik št. 2 in 3 namreč sledi, da se je tožena stranka zavezala izročiti blago prejemniku Incredible Clothing Co. v kraju Kinsley Nr. Pontefracht, West Yorkshire/WF 95 E6. Zato ne bi smela - zaradi zatrjevanih težav pri iskanju špediterja za izvedbo uvoza v Veliko Britanijo - raztovoriti blago v Dovru, od koder ga je brez njenega sodelovanja prepeljal do prejemnika drug prevoznik. Sodišči prve stopnje in druge stopnje pri tem pravilno opozarjata na določilo prvega odstavka 14. člena konvencije, da bi bila morala tožena stranka kot prevoznik zaradi ovir pri izvedbi pogodbe zahtevati ustrezna navodila za bodoče ravnanje pri osebi, ki je opravičena razpolagati z blagom po določbah 12. člena konvencije, se pravi od pošiljatelja. Ne drži trditev tožene stranke, da je pristojen za dajanje takih navodil tudi prejemnik blaga.

Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta tako utemeljeno ugodili tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 11.012,08 GBP s pripadki. Ne drži trditev revizije, da bi naj sodišče kršilo materialno pravo s tem, da ni upoštevalo določila 23. člena konvencije o omejeni odškodninski odgovornosti prevoznika.

Limitirana odškodninska odgovornost prevoznika iz tretjega odstavka 23. člena konvencije do zneska 25 (posebnih) frankov za kilogram kosmate teže se namreč nanaša samo na škodo zaradi popolne ali delne izgube blaga, na kar pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke ne nanaša. Tudi ne drži, da tožeča stranka ni izkazala nastanka škode, ki jo vtožuje, ker da je dobila blago plačano od kupca v Veliki Britaniji. Ne glede na to, da te trditve tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala, pa je že sodišče prve stopnje navedlo v svojih razlogih sodbe, da je ugodilo tožbenemu zahtevku po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tudi pričo M.D., vodjo tržišča pri tožeči stranki, ki je potrdila tožbene navedbe, da kupec Incredible Clothing Co. blaga nikoli ni plačal, kar sledi tudi iz predloženega tožničinega kontrolnika izvoza. Tedaj ne drži revizijski očitek, da je "sodišče v konkretnem primeru storilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka, saj je enostransko sledilo navedbam tožeče stranke, da je utrpela škodo, češ da ni dobila plačanega blaga" in da "tega ni preverjalo z izvedbo dokazov".

Končno tožena stranka še meni, da bi tožeča stranka ne bila smela vložiti te tožbe proti njej, dokler ne bi eventualno neuspešno iztožila kupca blaga v Veliki Britaniji. Takšna predhodna obveznost ne sledi iz nobenega predpisa. Tožeča stranka je vložila tožbo proti toženi stranki, ker ji je slednja povzročila škodo s kršitvijo svoje pogodbene obveznosti.

Glede na tako stanje stvari in ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.