Jedro

Obsojenčeve oškodovanki izrečene besede, in okoliščine, v katerih so bile izrečene, sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi razumno ocenili kot resno grožnjo, s katero je ogrožena varnost oškodovanke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 21.4.2009 je bil obdolženi J.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo dveh let ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.8.2009 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obdolžencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 20.11.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 23.12.2009, predlaga zavrnitev zahteve, ker le-ta uveljavlja vprašanja dokazne ocene, ki ne sodijo v zahtevo za varstvo zakonitosti. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena ter se je obsojenec o odgovoru izjavil z vlogo dne 5.1.2010. B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 370. člena ZKP z navedbami, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo, da niso podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost obdolženca, saj je sodišče ugotovilo, da je obdolženec besede izrekel v jezi, da ni mogoče govoriti o obsojenčevi krivdi za storitev očitanega mu kaznivega dejanja in sodišče ne bi smelo sklepati na to, da je obdolženec dobro vedel, da bi naj njegovo ravnanje vzbudilo občutek resne grožnje, kar posledično pomeni, da ni razlogov za oceno, da je podana njegova hotena oblika krivde, da ni mogoče s stopnjo prepričljivosti oceniti, da bi se naj obdolženec dejanja zavedal in ga tudi hotel storiti upoštevaje, da gre za bivša zakonca.

6. Kršitev kazenskega zakona je podana kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kakšno materialnopravno določbo zakona. Obsojenčev zagovornik s trditvami o napačnih zaključkih sodišča o krivdi obsojenca kršitev kazenskega zakona zatrjuje na podlagi lastne dokazne ocene, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem pa ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Zagovornikove navedbe v zahtevi, da je v nasprotju s podatki spisa navedba sodišča prve stopnje v sodbi, da bi naj oškodovanka podrobno pojasnila, zakaj jo je strah, ko je obrazložila, da se je bala, da jo bo obdolženec spet stisnil za vrat, ker da takšne trditve v sodnem zapisniku ni moč ugotoviti, Višje sodišče pa te kršitve ni odpravilo in s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (protispisnost), po ugotovitvah Vrhovnega sodišča v podatkih spisa nimajo podlage. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje oškodovankino izpoved na glavni obravnavi dne 21.4.2009, ko je med drugim povedala tudi „da se je bala, da me bo spet za vrat stisnil, da se me bo torej fizično lotil“, povsem korektno povzelo v razloge svoje sodbe ter tako ni nobenega nasprotja med izpovedjo priče in navedbami o njeni izpovedi v razlogih sodbe.

8. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker „sodišče druge stopnje ni podalo prepričljivih razlogov glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obveznost ugotavljanja pravno relevantnih dejstev in ki se tičejo ugotavljanja oškodovankinega občutka ogroženosti s stališča videza izrečenih besed obdolženca ter vseh konkretnih okoliščin konkretnega dogodka“ ter se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 614/99. 9. Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v sodbo I Kp 614/99 z dne 10.11.1999 ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani ob zavrnitvi pritožbe obrambe zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje presodilo, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti moč storiti tudi s sredstvom, ki ni sposobno, da bi storilec z njim lahko drugemu dejansko ogrozil življenje in telo (v konkretnem primeru naj bi šlo za pištolo – vžigalnik), če glede na videz tega sredstva in okoliščine storilec lahko vzbudi pri oškodovancu občutek ogroženosti.

10. V obravnavanem primeru ne gre za povsem primerljivo situacijo, saj je obsojenec ogrozil varnost oškodovanke tako, da ji je na vratih njenega stanovanja grozil z besedami, navedenimi v opisu dejanja. Obsojenčeve oškodovanki izrečene besede, in okoliščine, v katerih so bile izrečene (obsojenčeva grožnja z ubojem bivši ženi, s katero se najbolje ne razumeta in kateri je že v preteklosti grozil in bil do nje fizično nasilen), sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi razumno ocenili kot resno grožnjo, s katero je ogrožena varnost oškodovanke (sodba sodišča prve stopnje stran 3 – 4, sodba sodišča druge stopnje stran 2). Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Tudi sodišče druge stopnje, ki se je s presojo prvostopenjskega sodišča strinjalo, je v svoji odločbi obrazloženo zavrnilo pritožbene navedbe in se do njih opredelilo skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Zagovornik, ki v zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje ni podalo prepričljivih razlogov o tem, katere so tiste objektivno dane okoliščine v povezavi z vzbuditvijo oškodovankine osebne ogroženosti v smislu napada na njeno življenje, da je bilo Višje sodišče premalo kritično do vseh relevantnih okoliščin dogodka, da Višje sodišče ni podalo razlogov o tem, na čem točno temelji ocena za očitek, da je obsojenec oškodovanki resno stregel po življenju in da sodišče druge stopnje ni podalo razumne ocene ali se je oškodovanka resnično čutila ogroženo za svoje življenje, s temi navedbami ne sprejema dejanskih ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je oškodovanka, ki ji je obsojenec grozil z ubojem, kar je sodišče štelo za resno grožnjo, počutila ogrožena. S tem pa ponuja lastno dokazno oceno glede dejstev pomembnih za presojo sodišča, da je bila obsojenčeva grožnja takšna, da je pri oškodovanki vzbudila občutek ogroženosti, s čimer pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Neutemeljene so navedbe zagovornika, da so „nejasni razlogi sodišča glede očitka obdolženca o previsoki nagradi oškodovankini pooblaščenki, saj je obdolženec v svoji pritožbi jasno izpostavil to dejstvo, ocena veljavne OT pa je v pristojnosti sodišča in to po uradni dolžnosti“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pooblaščenki oškodovanke priznalo nagrado v skupnem znesku 574,40 EUR, ker je ocenilo, da je ta primerna in v celoti skladna z odvetniško tarifo, ki je sestavni del od 1.1.2009 veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbo zagovornika, ki je to odločitev sodišča prve stopnje v pritožbi izpodbijal le z navedbo: „obdolženi se tudi ne strinja z oceno stroškov oškodovanke, saj niso skladni z veljavno Odvetniško tarifo“, je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo ob oceni, da gre za pavšalne in neobrazložene navedbe, da sodišče prve stopnje stroškov ni odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (stran 4 sodbe sodišča druge stopnje).

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.