Jedro

V izpodbijani odločbi je navedba razlogov, odločilnih za presojo novo predloženih dokazov, odločilnih za presojo, ali je tožnik že pred oddajo vloge kupil vozilo, v celoti izostala, kljub nespornemu dejstvu, da jih je toženka prejela, saj jih v odločbi primeroma našteva. Ker iz navedenega obrazložitev odločbe ne zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, se odločbe ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba EKO sklada, Slovenskega okoljskega sklada št. 36015-100/2017-8 z dne 11. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne pomoči/spodbude za nakup novega električnega vozila kategorije M1. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik dne 22. 12. 2016 navadno na pošto oddal vlogo za dodelitev finančne spodbude, ki jo je toženka prejela 27. 12. 2016. Vlogo je dopolnil z računom z dne 28. 12. 2017, prometnim dovoljenjem z dne 6. 1. 2017, s splošnim in posebnim delom pogodbe o finančnem leasingu za vozilo z dne 23. 12. 2016, ter pogodbo o asignaciji z dne 23. 12. 2016. Po sporočilu o ugotovitvah z dne 15. 3. 2017 pa je predložil še izjavo leasingodajalca o datumu sklenitve leasing pogodbe, ki potrjuje, da je bila dne 28. 12. 2016 pogodba sklenjena in veljavna, ponovno fotokopijo splošnega dela pogodbe, ki je podpisan na dan 28. 12. 2016, ter fotokopijo posebnega dela pogodbe o finančnem leasingu z dne 23. 12. 2017, ob kateri navaja, da je bila dopolnjena na dan 28. 12. 2017, ko je bil račun izdan. Vlogo je toženka zavrnila na podlagi 4. a) točke javnega poziva v kateri je določeno, da ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet spodbude, še ne sme biti kupljeno oziroma predelano, v nasprotnem primeru nepovratna finančna pomoč ne bo dodeljena. Ugotavlja, da se je naložba začela na dan 23. 12. 2016, kar je pred oddajo vloge na naslov EKO Sklada - 27. 12. 2016 in zato pogoji za dodelitev niso izpolnjeni.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev napačna. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje in napačno tolmačenje določbe javnega poziva v povezavi z Obligacijskim zakonikom (OZ). Zaključki toženke, da se je naložba začela že dne 22. 12. 2016, to je pred oddajo vloge, so napačni. Pogodba o finančnem leasingu je bila sklenjena dne 28. 12. 2016, ko je tožnik pogodbo podpisal. Takrat je pogodba stopila v veljavo. Zgolj osnutek, informacija glede pogojev in obveznosti tožnika, če bi se slednji za leasing odločil, je bila pripravljena dne 23. 12. 2016, kot izhaja iz pojasnila z dne 28. 3. 2017, ki ga je tožnik toženki posredoval, kot tudi izjave A. z dne 24. 3. 2017, ki je bila tožnikovemu pojasnilu priložena. Tudi račun, katerega plačilo je bil podlaga za izročitev predmeta leasinga po pogodbi o leasingu, je bil tožniku izdan 28. 12. 2016, prav tako je bil dne 28. 12. 2016 izstavljen račun 1640013467, ki ga je leasingodajalec izstavil dobavitelju vozila B. Račun 1640013467 z dne 28. 12. 2016 je v posebnem delu pogodbe omenjen tako v členu 3 kot v členu 9, kar seveda pomeni, da pogodba ni mogla biti sklenjena že dne 23. 12. 2016, saj se v takšni pogodbi ne bi mogli nahajati podatki, ki jih tedaj še ni bilo. Prav tako javni razpis v točki 4. a) ne govori v nikakršnem "začetku naložbe", temveč je jasen, ko določa, da vozilo ob oddaji vloge še ne sme biti kupljeno oziroma predelano. Ob oddaji vloge dne 22. 12. 2016, pa tudi dne 27. 12. 2016, ko je toženka prejela vlogo, pa tožnik vozila še ni kupil/predelal oziroma zanj še ni sklenil leasing pogodbe, saj je bila slednja sklenjena šele 28. 12. 2016. Nesporno je, da je bila tožnikova vloga oddana z navadno pošto dne 22. 12. 2016, vendar razpis tudi ni zahteval priporočenega oddajanja vlog. Prav tako je bila prva registracija vozila, dobavljenega na podlagi sklenjene pogodbe, opravljena šele 6. 1. 2017, kar pomeni, da je tožnik izpolnil vse pogoje iz javnega poziva ter bi moralo biti njegovi vlogi ugodeno. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj novo predloženih dokazov, ki se nanašajo na datum dne 28. 12. 2016, ni upoštevala. Predlaga zavrnitev tožbe in stroškov.

4. Tožba je utemeljena.

5. Upravni akt se na podlagi 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sme izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb postopka - če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti.

6. Tožnik je vlogi za dodelitev nepovratne finančne spodbude predložil dokazila, na podlagi katerih je toženka s poročilom o ugotovitvah z dne 15. 3. 2017 tožnika seznanila, da njegova vloga ne ustreza določbam javnega poziva, ki določajo, da mora biti naložba začeta po oddaji vloge. Tožnik se z njenim videnjem zadeve ni strinjal ter je predložil še dokazila, ki naj bi izkazovala, da je bila pogodba sklenjena šele 28. 12. 2016. Z navedenimi dokumenti je tožnik v postopku dokazoval, da se naložba ni začela na dan 23. 12. 2016, kar bi bilo pred oddajo vloge dne 27. 12. 2016, ki ga kot dan oddaje vloge šteje toženka. Dokazoval je torej, da vloga ni bila neskladna z javnim pozivom, kot mu je bilo predočeno v poročilu o ugotovitvah. Vendar pa se toženka do predloženih dokazov v izpodbijani odločbi ni opredelila.

7. V prvem odstavku 214. člena ZUP je določeno, da obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. V izpodbijani odločbi je navedba razlogov, odločilnih za presojo novo predloženih dokazov, odločilnih za presojo, ali je tožnik že pred oddajo vloge kupil vozilo, v celoti izostala, kljub nespornemu dejstvu, da jih je toženka prejela, saj jih v odločbi primeroma našteva. Ker iz navedenega obrazložitev odločbe ne zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, se odločbe ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev iz 7. točke drugega odstavka 247. člena ZUP, in jo je sodišče iz navedenega razloga bistvenih kršitev določb postopka moralo odpraviti.

8. Toženka je navedeno pomanjkljivost odločbe poskušala popraviti v odgovoru na tožbo, v katerem podrobneje utemeljuje, zakaj ne sledi novo predloženim dokazom v zvezi s spornim pričetkom naložbe. Vendar je upravno-sodna praksa povsem enotna, da z odgovorom na tožbo ni mogoče učinkovito dopolnjevati pomanjkljivosti obrazložitve odločbe.

9. V ponovnem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti in se opredeliti do vseh v upravnem postopku pridobljenih dokazov. Sodišče pa iz razloga ekonomičnosti dodaja, da razlago prvega odstavka 4. a) točke javnega poziva, ki se glasi: "ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet spodbude, še ne sme biti kupljeno oziroma predelano, v nasprotnem primeru nepovratna finančna pomoč ne bo dodeljena", torej besedila te določbe "ob oddaji vloge", toženka ne more razlagati na podlagi 68. člena ZUP. Namen določbe 68. člena ZUP je ugotavljanje pravočasnosti prejema vloge, torej dospetja na pristojni organ, kar pa določba prvega odstavka 4. a) točke javnega poziva ne predpisuje. Po določbi prvega odstavka 4. a) točke javnega poziva je opredeljen trenutek, ko se naložba ne sme pričeti, to pa ni trenutek, ko je toženka prejela vlogo, pač pa je to trenutek oddaje vloge, kar se nanaša na stranko, ki kandidira za nepovratno finančno pomoč. V odgovoru na tožbo citirana zadeva IV U 201/2015 se ne nanaša na enako besedilo sporne določbe Javnega poziva, zato se nanjo toženka ne more sklicevati, kot na že izraženo stališče sodišča. Javni poziv pa v zvezi s pravočasnostjo vloge 4. b) točka določa, da je vloga pravočasna, če je oddana v času trajanja tega javnega poziva. Da je bila vloga oddana v času trajanja javnega poziva, med strankama ni sporno.

10. Ker je bilo v obravnavanem postopku napačno uporabljeno procesno pravo, je odločba toženke nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v nov postopek.

11. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.