Jedro

Razlaga prava EU, ki jo poda Sodišče EU pri predhodnem odločanju po 267. členu PDEU, velja erga omnes in praviloma ex tunc.

Namen izdaje regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Zato je izključena predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa tudi predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, bo moralo ugotavljati tudi, kakšne neugodne posledice bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku in kakšne dolžniku, če bi se izdana začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se učinkovanje Kreditne pogodbe št. ... z dne 27.6.2007 in notarskega zapisa št. SV 364/2007, notarja A. A. z dne 9.7.2007, obeh sklenjenih med tožečo in toženo stranko, začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora, toženi stranki pa naj se tudi prepove razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev pod pretnjo denarne kazni.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in zaradi kršitev ustavno in konvencijsko varovanih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter predlogu za začasno odredbo ugodi, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče nepravilno navedlo in uporabilo relevantno pravno podlago oziroma je sploh ni uporabilo, zato je odločba neobrazložena in neutemeljena že zaradi te hude pomote. V izpodbijanem sklepu se sodišče ni opredelilo do ene izmed alternativno naštetih alinej iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki jo pritožnik izkazuje. Pritožnik je v predlogu pojasnil, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (kriterij sorazmernosti). V novejši sodni praksi, ki jo citira, je jasno poudarjeno, da mora izkazati eno izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker se sodišče do pogoja po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je dejansko odločalo enako kot nacionalno sodišče Poljske v zadevi Getin Noble Bank S. A., C-287/22, kjer je sodišče predlog za sprejetje začasnih ukrepov zavrnilo. Pritožnik se ne sklicuje na neposredno uporabo Direktive, ki je bila prenesena v slovenski pravni red z določbami ZVPot, temveč se sklicuje na neposredno uporabo zavezujoče sodbe SEU in tam navedeno razlago prava EU. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kako se predmetna zadeva razlikuje od dejanskega stanja v zadevi Getin Noble Bank S. A., C-287/22, in zaradi katerih argumentov je odstopilo od razlage, ki jo je podalo Sodišče EU. Prav tako ne pojasni, kako njegova razlaga ne onemogoča ali pretirano otežuje uveljavljanje pravic, ki jih pritožnikoma podeljuje pravni red Unije. Sodišče je imelo priložnost pojasniti, da je take ukrepe morda treba sprejeti, zlasti kadar obstaja tveganje, da bo ta potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevni pogoj zavrniti. Sodišče je v resnici navedlo, da bi moral potrošnik za dosego polnega učinka Direktive in vzpostavitve enakega pravnega in dejanskega položaja, kot če nepoštenih pogojev ne bi bilo, samovoljno prenehati plačevati obroke kredita in torej kršiti pogodbene obveznosti. S takšnim ravnanjem bi tožnik tvegal izvršbo na svoj dom in si nakopal dodatne stroške izvršilnega postopka, zgolj z namenom vzpostavitve enakega učinka, kot bi ga sicer dosegli z izdajo začasne odredbe. SEU je v novi sodbi nacionalnim sodiščem naložilo dolžnost vzpostavitve sistema začasnih ukrepov, neodvisno od varstvenih ukrepov potrošnikov v izvršilnih postopkih. Pomembno je tudi dejstvo, da je pritožnik še pred vložitvijo tožbe zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe in interpretacije prava, ki ga v prvi vrsti ureja pravna ureditev Unije, zmotno uporabilo materialno pravo. Določbe ZIZ bi moralo skladno z načelom lojalne razlage razlagati v luči Direktive, tako da potrošnik ne bi bil potisnjen v manj ugoden položaj, kot ga ta zagotavlja. Okrožno sodišče se prav tako ni opredelilo do zatrjevanih kriterijev, ki so relevantni pri presoji izdaje začasnih ukrepov in jih je vzpostavilo sodišče EU. Okrožno sodišče napravi tudi napako, ko zatrjevano možnost izgube doma označi za zgolj varstvo premoženjske škode, kar ne more biti varovano z regulacijsko začasno odredbo. Pritožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe v prvi vrsti ščiti svojo pravico do osebnega dostojanstva in pravico do doma ter posebej nedotakljivost svoje telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic, kar izhaja iz 35. člena Ustave. Pritožnik je tudi izpostavil, da njegovo življenje zaradi drastično povečanih obrokov spominja na životarjenje in preživljanje iz dneva v dan brez možnosti užitka, saj večinski del njegovih prihodkov porabi prav za odplačevanje dolga po kreditni pogodbi. Glede pogoja reverzibilnosti navaja, da je pritožnik pojasnil, da četudi s tožbo v glavni stvari ne bi uspel, ima tožena stranka svojo terjatev v celoti zavarovano s hipoteko na nepremičnini tožnika. Res obstaja možnost, da pritožnik ne bi bil več zmožen odplačevati mesečnih obrokov, a bi v tem primeru tudi po koncu pravdnega postopka tožena stranka lahko začela izvršilni postopek in posegla po nepremičnini pritožnika. Kriterij reverzibilnosti je po sami naravi stvari izpolnjen.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Eno temeljnih načel prava EU je načelo primarnosti prava EU. To načelo pomeni, da v primeru nasprotja med pravom Unije in pravom držav članic prevlada pravo Unije. Načelo primarnosti pa ne pomeni, da se nacionalno pravo, ki je v nasprotju s pravom EU, razveljavi, temveč se v primeru nasprotja, ki ga ni mogoče razrešiti s skladno razlago, uporabi pravo EU namesto nacionalnega prava, pri čemer je treba upoštevati morebitne izjeme glede horizontalnega učinka direktiv med posamezniki; če gre za spor med posamezniki, direktive namreč ni mogoče uporabiti namesto nacionalnega prava, tudi če je to v nasprotju s pravom EU. Sodbe Sodišča EU predstavljajo pravni vir prava EU. Razlaga prava EU, ki jo poda Sodišče EU pri predhodnem odločanju po 267. členu PDEU, velja erga omnes in praviloma ex tunc.1 V postopku predhodnega odločanja po 267. členu PDEU Sodišče EU le razlaga pravo, v konkretni zadevi pa vedno odloči nacionalno sodišče.2

6. V zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, C-287/22 je SEU razsodilo, da je treba „člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.“ Iz navedene sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe). Zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije (točka 57 sodbe).

7. Nacionalna sodišča so pri uporabi nacionalnega prava tega dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena direktive, da bi se dosegla v njej določeni rezultat in s tem skladnost z 288. členom PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je dejansko neločljivo povezana s sistemom PDEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi. Načelo skladne razlage prav tako zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih nacionalno pravo priznava, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da bi zagotovila polni učinek direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem.3

8. Po oceni pritožbenega sodišča ZIZ sam po sebi ni v nasprotju ne z Direktivo in ne s sodbo SEU C-287/22. ZIZ za izdajo začasne odredbe zahteva, da upnik izkaže verjetnost terjatve, pri zavarovanju nedenarne terjatve pa še obstoj ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje pravilno navede, da namen izdaje regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Zato je res izključena predpostavka iz 1. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, ne pa tudi predpostavka iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, do katere se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni opredelilo ne glede njene upoštevnosti in ne glede izpolnjenosti pogojev po tej alineji, kar pritožba utemeljeno očita (tožeča stranka se je nanjo obrazloženo sklicevala v predlogu za izdajo začasne odredbe). Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede upoštevnosti te predpostavke pri izdaji regulacijskih začasnih odredb sodna praksa sodišč sicer različna (neenotna), vendar pa meni, da je navedeno predpostavko v predmetni zadevi mogoče oziroma treba uporabiti. Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo (točka 59 sodbe SEU), bo moralo ugotavljati tudi, kakšne neugodne posledice bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku in kakšne dolžniku, če bi se izdana začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno. V tem okviru bo sodišče lahko upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od banke izposodil. V tem oziru pridejo v poštev za tehtanje tudi okoliščine, ki jih navaja pritožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi s predpostavko po 3. alineji 2. odst. 272. člena ZIZ in do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pri čemer pa zaenkrat tudi ni tehtalo položaja tožene stranke (dolžnika) v primerjavi s položajem upnika. Poleg tega se bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo opredeliti tudi do predpostavke verjetnosti terjatve.

10. Glede pogoja reverzibilnosti pritožbeno sodišče meni, da glede na trditve o obstoju hipotekarnega zavarovanja ta predpostavka oziroma njena podanost zaenkrat (glede na obstoječe trditve in stanje spisa do izdaje izpodbijanega sklepa) ne more biti vprašljiva.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje so razvidni že iz predhodne obrazložitve.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

1 Povzeto po: Verica Trstenjak in Maja Brkan, Pravo EU, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 174, 206 2 Ibidem, str. 252 3 Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83