Jedro

Pritožba neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena za čas osmih mesecev, temveč za nedoločen čas, ker v njej ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To je namreč po prvem odstavku 31. člena ZDR-1 ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 pa se v primeru, ko je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 13. 6. 2019 (I. točka izreka). S sodbo je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2017 nezakonita in da delovno razmerje tožniku ni prenehalo 19. 1. 2018, temveč je trajalo do 13. 6. 2019 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje od 20. 1. 2018 do 13. 6. 2019 prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, mu obračunati bruto mesečne plače, ki bi jih prejel, če bi delal, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna za tožnika obračunati denarno povračilo v bruto znesku 1.773,26 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku (IV. točka izreka). V presežku, to je glede zahtevka za reintegracijo in zahtevka za obračun in izplačilo denarnega povračila v bruto znesku 3.546,52 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 229,50 EUR na račun sodišča prve stopnje (prva alineja VI. točke izreka), tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 183,60 EUR (druga alineja VI. točke izreka), oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper II. do VI. točko izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma da izpodbijani del razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožba 26. 3. 2018 vložena pravočasno. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved tožnika, da ga je A.A. že v prvem tednu februarja 2018 seznanil s tem, da ga je tožena stranka odjavila iz obveznih zavarovanj. Ker je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 19. 12. 2017, je nenavadno, da bi šele v začetku februarja 2018 preverjal, ali je odjavljen iz socialnih zavarovanj. Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji pravočasnosti tožbe ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval. Vztraja, da je tožnik 19. 12. 2017 s podpisom potrdil prejem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je izpoved priče B.B. v zvezi s tem napačno ocenilo kot neprepričljivo, saj je skladna z izpovedma priče C.C. in direktorja tožene stranke. Ker je tožnik po ugotovitvi grafologov podpisal odpoved v prilogi B 10, tožnik pa je to v izpovedi zanikal, sodišče prve stopnje njegove izpovedi ne bi smelo oceniti kot verodostojne. Sodišče prve stopnje za ugotovitev, da tožniku odpoved ni bila vročena 19. 12. 2017, ni navedlo razlogov, sicer pa tožnik tega niti ni zatrjeval. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved ni bila ustrezno obrazložena, saj je v njej jasno zapisano, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi pomanjkanja dela. To je bilo tožniku pojasnjeno tudi ustno. Sicer pa tožnik neobrazloženosti odpovedi niti ni zatrjeval, zato je sodišče prve stopnje z ugotovitvami v tej smeri nedopustno dopolnjevalo njegovo trditveno podlago. S tem je kršilo načeli nepristranskosti in enakega varstva pravic. Meni, da je stališče glede obvezne navedbe razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v okoliščinah obravnavane zadeve (da je tožena stranka mikro podjetje, katere lastnik je tuj državljan) prestrogo. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi o dnevu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezati na dan 10. 3. 2018, ko se je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. Nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila. Povračilo v višini dveh mesečnih plač bi bilo primerno le v primeru, če bi sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo na dan 10. 3. 2018. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila neutemeljeno ni upoštevalo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas osmih mesecev, da je večino tega časa tožnik delal, da je tožnik tik pred upokojitvijo ter da je predmetno tožbo vložil brez predhodnega opozorila. Sodišču prve stopnje očita kršitev načela materialnega procesnega vodstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana odločitev razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 285. člena ZPP, saj se ta kršitev uveljavlja le pavšalno.

6. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Tožnik je v tem sporu vtoževal transformacijo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, v pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas, ter ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki naj bi mu jo tožena stranka podala 19. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 7. 7. 2017 sklenjena v nasprotju z določbami ZDR-1, ter da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila ustrezno obrazložena, zato je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožba z dne 26. 3. 2018 vložena pravočasno, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Glede na to, da je tožena stranka Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) potrdilo o odjavi iz obveznih zavarovanj za tožnika posredovala šele 5. 2. 2018, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo izpovedi tožnika, da ga je A.A. že v začetku februarja 2018 seznanil s tem, da ga je tožena stranka z dnem 19. 1. 2018 odjavila iz vseh socialnih zavarovanj. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je, tudi ob upoštevanju listinskih dokazov v zvezi s tem (potrdilo o odjavi tožnika z dne 5. 2. 2018 in potrdilo ZZZS z dne 2. 3. 2018), kot bolj verodostojno ocenilo izpoved priče A.A., da je poizvedbe pri ZZZS glede tožnikovega zavarovanja opravil šele v začetku marca (in ne februarja) 2018, tožnika pa o odjavi iz zavarovanj obvestil 5. 3. 2018. Ker se je glede na navedeno tožnik s kršitvijo njegovih pravic (nezakonito odjavo iz zavarovanj) seznanil šele v začetku meseca marca 2018, je bila tožba 26. 3. 2018 vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje sicer očita, da je pri presoji pravočasnosti tožbe ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, vendar je ta pritožbeni očitek neobrazložen, in ga zato ni mogoče preizkusiti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala svojih navedb, da je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi (dokument z naslovom "prenehanje delovnog razmerja") vročila 19. 12. 2017. Razloge za to je navedlo v 7., 8. in 9. točki obrazložitve sodbe in sklepa, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da odločitve v zvezi s tem ni mogoče preizkusiti. Pritožba neutemeljeno navaja, da je izpoved priče B.B. o tem, da je tožnik prejem izpodbijane odpovedi s podpisom potrdil, skladna z izpovedjo priče C.C.. Sodišče prve stopnje je pri oceni verodostojnosti navedenih prič pravilno upoštevalo, da se njuni izpovedi razlikujeta že glede kraja, kjer naj bi bila tožniku vročena izpodbijana odpoved. Glede na to, da je po izpovedi B.B. tožnik podpisal obe verziji odpovedi z dne 19. 12. 2017 (verzijo z naknadno vnešenimi popravki - B 10 in čistopis - B 8), izvedenca grafologa pa sta nasprotno ugotovila, da podpis na odpovedi v prilogi B 8 ni tožnikov, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedma B.B. in C.C.. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da je izvedenec grafolog potrdil pristnost tožnikovega podpisa na odpovedi v prilogi B 10, češ da je tožnik vsaj eno verzijo odpovedi gotovo prejel. Iz izvedenskega mnenja D. namreč izhaja, da sta bila datuma na listini v prilogi B 10 naknadno ročno popravljena, pri čemer ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri datum je bil napisan prej (po mnenju D. je sicer verjetneje, da sta bila prvotna datuma 19. 2. naknadno spremenjena v 19. 11.). Ker torej zaradi naknadnih ročnih popravkov na odpovedi v prilogi B 10 ni mogoče ugotoviti, kdaj je bila listina tožniku vročena, za odločitev v zadevi ni pomembno, da jo je tožnik podpisal. Bistveno je, da tožena stranka ni dokazala svojih navedb, da jo je tožniku vročila pred 5. 2. 2018, ko ga je odjavila iz socialnih zavarovanj, posledično pa za odjavo ni imela pravne podlage.

10. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita tudi zato, ker ni ustrezno obrazložena v smislu drugega odstavka 87. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz odpovedi jasno izhaja, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi pomanjkanja dela, saj to ne predstavlja zadostne obrazložitve dejanskega razloga za podajo odpovedi. Na drugačno presojo ne vplivajo pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožniku razlog za prenehanje delovnega razmerja pojasnila ustno in da ga je njen direktor seznanil s tem, da pozimi zaradi neugodnih vremenskih razmer dela ni. Ker je tožnik že v tožbi navajal, da "izpodbijana odpoved nima navedene nobene pravne podlage", je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedopustno dopolnjevalo tožnikovo trditveno podlago, posledično pa je v zvezi s tem neutemeljen tudi očitek kršitve načela enakega varstva pravic iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.).

11. Pritožba neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi z dne 7. 7. 2017 ni bila sklenjena za čas osmih mesecev, temveč za nedoločen čas, ker v njej ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To je namreč po prvem odstavku 31. člena ZDR-1 ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 pa se v primeru, ko je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se uvršča med mikro podjetja, kar bi bilo glede na določbo drugega odstavka 54. člena ZDR-11 lahko pomembno pri presoji zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri odločitvi glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upoštevalo le interese tožnika. Iz 13. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je skladno z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pri tej odločitvi upoštevalo interese obeh strank in ostale relevantne okoliščine. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi (glede katere je ugotovilo, da je bila v resnici sklenjena za nedoločen čas) razvezati že pred datumom zadnjega naroka za glavno obravnavo (13. 6. 2019), saj za to ni utemeljenih razlogov. Tudi okoliščine, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka (da je tožnik podpisal odpoved v prilogi B 10, da je bil seznanjen s tem, da je njegovo delovno razmerje pri toženi stranki glede na naravo dela časovno omejeno, da je predmetno tožbo vložil brez vnaprejšnjega opozorila ter da je tožena stranka mikro podjetje z relativno nizkimi letnimi prihodki), ne dajejo podlage za to, da bi bilo treba pogodbo o zaposlitvi razvezati na dan, ko bi se iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas (10. 3. 2018), za kar se zavzema pritožba.

13. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju kriterijev iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pravilno presodilo, da primerno denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi znaša dve bruto plači tožnika (1.773,26 EUR). Ta odločitev je pravilna tudi ob upoštevanju okoliščine, da bo tožnik v kratkem izpolnil pogoje za upokojitev, na kar opozarja pritožba. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas osmih mesecev, da je večino tega časa delo tudi opravljal in da je po odhodu domov brez opozorila vložil predmetno tožbo. Te okoliščine namreč glede na drugi odstavek 118. člena ZDR-1 na odmero višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi nimajo vpliva.

14. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom in 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V skladu s to določbo se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko določi, da manjši delodajalec lahko sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne glede na omejitve iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1.