Jedro

Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da so pri tožnici zaradi njenega zdravstvenega stanja potrebne omejitve pri delu, in sicer lahko opravlja razgibano delo, kjer ni dvigovanja bremen nad 7 kg, ni stalnega sedenja, stalnega pripogibanja, stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, s skrajšanim delovnim časom. Pri tožnici je še pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v naslednjih letih in bi bil potreben kontrolni pregled čez največ 3 leta. Glede na na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje tožnico utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in ji priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost na podlagi 86. člena ZPIZ-2, pri tem pa je odmero in izplačevanje navedenega nadomestila pravilno naložilo tožencu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se doda VI. točka, ki glasi: „Kontrolni pregled je potreben čez 3 leta.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2013 in št. ... z dne 5. 7. 2013 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od 17. 6. 2013 dalje priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, ki bo razgibano, kjer ni dvigovanja bremen nad 7 kg, kjer ni stalnega sedenja, kjer ni stalnega pripogibanja in kjer ni stalne prisilne drže ledvene hrbtenice. Hkrati je tožnici priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost ter naložilo tožencu, da bo o višini in izplačevanju delnega nadomestila za invalidnost odločil s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe, delodajalcu pa, da je dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega (od I. do V. točke izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je načeloma sprejel mnenje sodnega izvedenca ortopeda s tem, da je vztrajal, da so invalidske komisije podale ustrezno oceno delazmožnosti. Izvidi, nastali po 10. 7. 2013 in izsledki osebnega pregleda sodnega izvedenca pa nakazujejo, da zdravljenje in rehabilitacija pri tožnici leta 2013 še nista bila zaključena. Sodni izvedenec je navedel, da stanje še ni zaključeno in da je pričakovati izboljšanje, kar pomeni, da glede na definicijo invalidnosti, ta v tožničinem primeru ni podana. Glede na definicijo invalidnosti pa sodišče tudi ni imelo podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti ter posledično tudi ne za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V kolikor bi sodišče sprejelo odločitev o priznanju invalidnosti, bi glede na mnenje sodnega izvedenca moralo odrediti kontrolni pregled. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je še pričakovati izboljšanje v naslednjih letih in je svetoval omejeni delovni čas za 3 leta, nato pa ponovno oceno. Tudi zaslišan na obravnavi je navedel, da je sicer potrebna časovna razbremenitev, da pa bi glede na tožničino mladost bila potrebna ocena čez 2 ali 3 leta. Na zaslišanju pa je izvedenec celo navedel, da bi bil potreben kontrolni pregled pri invalidski komisiji čez 3 leta. Torej iz teh navedb sodnega izvedenca izhaja potreba po kontrolnem pregledu čez največ 3 let, kar je sodišče očitno spregledalo. Sodišče prve stopnje se kljub ugotovitvam sodnega izvedenca do tega ni opredelilo oziroma ni določilo kontrolnega pregleda, zaradi česar je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 94. člena Zakona po pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Sodišče prve stopnje bi o kontrolnem pregledu moralo odločiti, ne glede na postavljen tožbeni zahtevek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje delno nepravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 30. 10. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 5. 7. 2013 in ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka.

6. V predsodnem postopku sta bili obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija v A. dne 17. 6. 2013 in invalidska komisija druge stopnje dne 23. 10. 2013 mnenja, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je prodajalec II oziroma za poklicno napredovanje in da za to pri njej invalidnost ni podana. Iz ugotovitev invalidskih komisij izhaja, da je bila tožnica v juliju 2012 po predhodni slikovni diagnostiki operirana HD na nivoju L4-L5 desno, v januarju 2013 pa ponovno operirana HD na nivoju L4-L5 levo. Pomembnejših funkcionalnih motenj po drugem posegu niso opisovali. Rehabilitacija je bila zaključena. Nevrološka ali radiološka potrditev težav po drugi operaciji ni bila opravljena.

7. Sodišče prve stopnje je kljub enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij tekom sodnega postopka pridobilo še mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda, ki ga je tudi zaslišalo. Menil je, da je pri tožnici prišlo do takšnega stanja, da so potrebne omejitve pri delu in sicer lahko opravlja razgibano delo, kjer ni dvigovanja bremen nad 7 kg, kjer ni stalnega sedenja, kjer ni stalnega pripogibanja, kjer ni stalne prisilne drže ledvene hrbtenice s skrajšanim delovnim časom. Izvedenec je ugotovil, da je bila tožnica dvakrat operirana zaradi hernije diskusa ledvene hrbtenice in da ima kronično bolečino z obsežnim brazgotinjenjem operiranega dela s še vedno prisotno bolečino in močno omejeno gibljivost ledvene hrbtenice. Specialist ortoped je bil mnenja, da pri tožnici stanje še ni povsem zaključeno in da je pričakovati izboljšanje v naslednjih letih in da bi bila glede na tožničino mladost potrebna ponovna ocena njene delazmožnosti čez 2 ali 3 leta oziroma je celo izvedenec navedel, da je pri tožnici potreben kontrolni pregled čez največ 3 leta. Po njegovem mnenju pa tožnica tudi v kasnejših letih za težko fizično delo ne bo nikoli sposobna.

8. Glede na takšno mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sprejelo, da je pri tožnici še pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v naslednjih letih, in svetoval delovni čas v skrajšanem delovnem času za 3 leta in je tudi zaslišan izpovedal, da je potrebna časovna razbremenitev, da pa bi bila glede na tožničino mladost potrebna ponovna ocena njene delovne zmožnosti oziroma potreben kontrolni pregled čez največ 3 leta, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in ji priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost na podlagi 86. člena ZPIZ-2, samo odmero in izplačevanje navedenega nadomestila pa naložilo tožencu. V tem delu je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Utemeljena pa je pritožba v zvezi s kontrolnim pregledom. Glede na ugotovljeno stanje in potrebo po ponovnem pregledu oziroma kontrolnem pregledu čez največ 3 leta, gre za stanje po četrtem odstavku 94. člena ZPIZ-2, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo. V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbi ugodilo in skladno z določbo pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dodalo VI. točko ki glasi: „Kontrolni pregled je potreben čez 3 leta“.