Jedro

Okoliščina, da je oškodovana družba vzete predmete dobila vrnjene, tudi glede na potek obravnavanega dejanja (zaustavitev s strani varnostnika po tem, ko je že bila uporabljena sila zoper trgovko in uporaba sile tudi zoper varnostnika), ne more vplivati na odmerjeno kazen. Enako velja glede zatrjevanega vzroka storitve kaznivega dejanja. Obtoženi je v času storitve kaznivega dejanja bil prejemnik socialne pomoči v višini 400 EUR, splošno znano je, da so osebam brez drugih dohodkov na voljo tudi različne druge oblike pomoči, tudi v obliki hrane, in zatrjevana socialna stiska v obravnavani zadevi ne predstavlja olajševalne okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto zapora. Vanjo mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in odvzema prostosti od 23. 11. 2022 dalje. Odločilo je še, da se po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in da se po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna.

2. Zoper to sodbo se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožuje obtoženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obtoženemu kazen zniža ob uporabi instituta omilitve kazni in dolžino zaporne kazni zniža na pol leta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica navaja, da pri olajševalnih okoliščinah prvostopno sodišče ni upoštevalo, da oškodovani družbi škoda ni nastala in da je dejanje bilo storjeno v očitni socialni stiski na kar kaže vrsta vzetih stvari.

5. Prvostopno sodišče je kot olajševalno okoliščino izrecno upoštevalo nizko vrednost vzetih stvari. Okoliščina, da je oškodovana družba A. d.o.o. vzete predmete dobila vrnjene, tudi glede na potek obravnavanega dejanja (zaustavitev s strani varnostnika po tem, ko je že bila uporabljena sila zoper trgovko in uporaba sile tudi zoper varnostnika), ne more vplivati na odmerjeno kazen. Enako velja glede zatrjevanega vzroka storitve kaznivega dejanja. Obtoženi je v času storitve kaznivega dejanja bil prejemnik socialne pomoči v višini 400 EUR, splošno znano je, da so osebam brez drugih dohodkov na voljo tudi različne druge oblike pomoči, tudi v obliki hrane, in zatrjevana socialna stiska v obravnavani zadevi ne predstavlja olajševalne okoliščine.

6. Glede pritožbenih navedb o obtoženčevem poklicu in da si išče zaposlitev pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi prav poklicna kvalificiranost obtoženca lahko bila tista, ki bi ga odvračala od izvrševanja kaznivih dejanj, saj gre za iskan poklicni profil, vendar podatki o izvrševanju kaznivih dejanj in prestajanju zapornih kazni kažejo, da gre le za prazne besedne obljube, ki se ne realizirajo.

7. Nadalje pritožnica graja izpodbijano sodbe, češ da je pri odmeri kazni bilo premalo upoštevano priznanje krivde in da bi v takšnem primeru morala biti možnost omilitve kazni širša, saj sicer storilec nima razloga, da bi se pogajal o priznanju krivde.

8. Zakonodajalec je takšne razloge upošteval in v primeru priznanja krivde, ko se obtoženi prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali ko jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, razširil meje omilitve kazni (drugi odstavek 51. člena KZ-1). Vendar je tudi v teh primerih sodišče vezano na pogoje iz 50. člena KZ-1, ki, v delu pomembnem za to zadevo, omilitev kazni vežejo na ugotovitev obstoja posebnih olajševalnih okoliščin. Takšnih okoliščin pritožnica ne navaja, niti jih ne ugotavlja pritožbeno sodišče. 9. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Zagovornica s pritožbo ni uspela, zato bi moral obtoženi plačati stroške pritožbenega postopka. Iz razlogov razvidnih iz izpodbijane sodbe ga je pritožbeno sodišče teh stroškov oprostilo.