Jedro

Iz zapisnika o odpiranju vlog je razvidno, da je razpisna komisija ugotovila, da je dopolnitev vloge neustrezna, ker podpisnik vzorca pogodbe ni pooblaščeni zastopnik prijavitelja, nasprotno pa iz obrazložitve sklepa o izboru prejemnikov finančne podpore izhaja, da se tožena stranka ne strinja z ugotovitvijo razpisne komisije in meni, da vloga tožeče stranke ni bila izločena. Ugotovitev tožene stranke, da se je v postopku javnega razpisa vloga tožeče stranke vsebinsko presojala, je zato v nasprotju s podatki spisa, zato pritožbeno sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ni moglo rešiti spora (2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. odstavku izreka ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo sklep tožene stranke z dne 3.6.1999, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS), v 2. odstavku izreka pa je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov postopka. Z odpravljenim sklepom je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper svoj sklep o izboru prejemnikov finančne podpore z dne 18.5.1999, s katerim je na javnem razpisu za sofinanciranje projektov Promocija varstva okolja, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 13 z dne 5.3.1999, izbrala 26 prejemnikov finančne podpore, med katerimi tožeča stranka ni bila navedena, in jim odobrila sredstva finančne podpore v različnih zneskih.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa kršila pravila postopka, kršitve pa so take, da so vplivale oziroma mogle vplivati na pravilno odločitev v zadevi. Če je tožena stranka menila, da je vloga popolna, tako kot to navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, potem bi morala v sklepu o izboru prejemnikov finančne podpore odločiti tudi o tožeči stranki, česar pa ni storila. S tem je kršila 1. odstavek 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 47/86 - ZUP/86), po katerem bi morala v izreku odločiti o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Poleg tega sta obrazložitvi obeh sklepov tožene stranke pavšalni in se zgolj sklicujeta na uporabo razpisnih meril za izbiro, ne obrazložita pa, katerih meril za izbor iz javnega razpisa tožnik ni izpolnjeval, oziroma jih je izpolnjeval v manjši meri. Zakonitosti odločitev tako ni mogoče preizkusiti, zato je bila kršena določba 2. odstavka 209. člena ZUP/86, po kateri morajo biti v obrazložitvi razvidni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob uporabi ustreznih materialnih določb narekujejo odločitev, navedeno v izreku.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki in razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o njenem sklepu z dne 3.6.1999, ne glede na to, da se je tožbeni zahtevek glasil zoper njen sklep z dne 18.5.1999. Nadalje meni, da je njen sklep z dne 18.5.1999 zakonit, saj je v skladu s 3. členom ZUP/86 pri svojem odločanju ravnala po pravilih posebnega postopka, določenega z Odredbo o načinu oddajanja subvencij, dotacij in drugih transferov iz sredstev proračuna Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 5/98 - Odredba), in ne po določbah ZUP/86. Pri obrazložitvi ji zato ni bilo treba upoštevati 209. člen ZUP/86, saj je ravnala po določbi 2. odstavka 15. člena Odredbe, po kateri je na podlagi predloga komisije obvestila o svoji odločitvi vse predlagatelje vlog, v obrazložitvi pa je tudi navedla osnovne razloge za svojo odločitev. Že strokovna komisija je v skladu s pravili Odredbe med odpiranjem vlog ugotovila nepopolnost vlog prijaviteljev in jih o tem obvestila. Predmet odločitve sklepa o izbiri je po odredbi le izbor prejemnikov subvencij, ne pa tudi odločitev o tem, da se vloge ostalih, ki niso bile popolne ali izbrane (načelo posebnega postopka) zavrne s tem sklepom.

Odpravljenega sklepa tudi ne bi bilo možno vrniti v nov postopek, saj navedeni Zakon o izvajanju proračuna in Odredba ne veljata več, ministrstvo pa je pri odločanju in izbiranju prejemnikov finančne pomoči vezano na veljavno zakonodajo.

Tožeča stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa nista odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov.

V upravnem sporu je po 2. odstavku 1. člena ZUS lahko predmet spora le presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zato ravnalo pravilno, ko je presojalo dokončni sklep tožene stranke z dne 3.6.1999, zoper katerega je smiselno tožeča stranka vložila tožbo. Tako iz obrazložitve tožbe kot iz njenih prilog izhaja, da je tožeča stranka smiselno vložila tožbo zoper dokončni sklep tožene stranke z dne 3.6.1999, s katerim je slednja potrdila svoj sklep o izboru prejemnikov finančne pomoči z dne 18.5.1999, čeprav je tožeča stranka v uvodu tožbe pomotoma navedla prvostopni sklep tožene stranke z dne 18.5.1999. Navedena pomanjkljivost zato ni vplivala na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi.

Iz zapisnika o odpiranju vlog z dne 7.5.1999 je razvidno, da je razpisna komisija ugotovila, da je dopolnitev vloge neustrezna, ker podpisnik vzorca pogodbe ni pooblaščeni zastopnik prijavitelja. Na podlagi te ugotovitve razpisna komisija navedene vloge ni uvrstila med veljavne in popolne vloge, ki so bile primerne za ocenjevanje. Nasprotno pa iz obrazložitve sklepa o izboru prejemnikov finančne podpore z dne 3.6.1999, izhaja, da se tožena stranka ne strinja z ugotovitvijo razpisne komisije in meni, da vloga tožeče stranke ni bila izločena. Navaja, da tožeča stranka finančne podpore ni dobila zato, ker je naročnik odločil, da druge ponudbe po vsebini in kakovosti bolj ustrezajo razpisnim merilom. Ugotovitev tožene stranke, da se je v postopku javnega razpisa vloga tožeče stranke vsebinsko presojala, je zato v nasprotju s podatki spisa.

Ker je torej pritožbeno sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora (2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS), je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbi ugodi, odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, ali je razpisna komisija vlogo tožeče stranke zavrgla zaradi formalnih pomanjkljivosti, ali pa jo je ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v razpisni dokumentaciji. V skladu s to ugotovitvijo pa bo tožena stranka izdala sklep o zavrženju vloge, ali pa bo izdala vsebinsko odločbo, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb tožene stranke ni presojalo, saj na drugačno odločitev v tem primeru ne morejo vplivati in je v skladu z določbo 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.