Jedro

Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (3. odstavek 256. člena OZ). Takšna domneva je po novejši sodni praksi izpodbojna.

Pravilno je stališče, da se pri neodplačnih razpolaganjih za utemeljenost zahtevka ne zahteva, da bi tretje osebe, torej obdarjenci, vedele oziroma se mogle zavedati, da obdarovalec (dolžnik) škoduje svojemu upniku.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah I. in IV. ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (tč. II).

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (I. točka izreka), zavrnilo ugovor toženih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 5. 2012 (II. točka izreka), ugodilo ugovoru toženih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 10. 10. 2012 in ustavilo postopek zavarovanja, ki je bil dovoljen s tem sklepom, ter odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi pri deležu druge tožene stranke izbriše vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin (III. točka izreka). Toženima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.436,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (IV. točka izreka). Ugodeno je bilo tožbenemu zahtevku, da pravni posel, ki so ga sklenili dolžnik tožnika, V. V., in toženi stranki, s katerim je bilo v last toženih strank, vsaki do ¼, prenesena lastninska pravica na stanovanju št. 424 v stavbi št. X, k. o. Y, ID znak: 000, in sicer darilna pogodba št. SV 1121/05 z dne 15. 9. 2005, in zemljiškoknjižni predlog, vložen 9. 10. 2009 pod Dn št. 28463/2009 Okrajnega sodišča v Ljubljani, nima pravnega učinka do tožeče stranke. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki dovoliti izterjavo tožnikove terjatve, vsaka na svojem deležu do ¼ navedene nepremičnine, in sicer glavnico v znesku 1.250.000,00 EUR, pogodbene obresti v znesku 4.674,66 EUR in zakonske zamudne obresti od 1.250.000,00 EUR, za čas od 12. 6. 2012 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta obe toženi stranki, tožeča stranka pa je na njuni pritožbi po pooblaščencu podala pravočasen odgovor.

3. Prva tožena stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP. Pritožuje se zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in ugodi njenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 5. 2012, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in sklepa v izpodbijanem delu ter vračilo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede izpolnjenosti objektivnih in subjektivnih pogojev za izpodbijanje dolžnikovih dejanj po 255. in 256. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ). Vzročna zveza med izpodbijanim pravnim dejanjem in oškodovanjem upnika ni podana. Paulijanska tožba predstavlja poseg tretjega v obligacijsko razmerje, ki je dopusten le iz posebej upravičenih razlogov. Izpodbijano dejanje mora povzročiti, da dolžnik nima dovolj sredstev za plačilo upnikove terjatve. Tožeča stranka bi morala izkazati, da je bila oškodovana prav zaradi dolžnikovega izpodbijanega ravnanja. Tožena stranka je na naroku 7. 2. 2014 navajala, da je bila nepremičnina, ki je predmet darilne pogodbe, v času prenosa lastninske pravice obremenjena s hipoteko. Ta je bila vknjižena v korist zastavnega upnika N. v višini 410.000,00 EUR. Glede na vrednost hipoteke se tožnik iz tega naslova ne bi mogel niti delno poplačati. Treba bi bilo oceniti vrednost dolžnikovega premoženja pred sklenitvijo darilne pogodbe in po prenosu lastninske pravice na toženi stranki. Dolžnikovo premoženje se po prenosu lastninske pravice ni v ničemer zmanjšalo, na toženi stranki se je preneslo zgolj breme hipotekarnega kredita. Ne strinja se s stališčem, da bo vprašanje hipoteke pomembno šele v morebitnem izvršilnem postopku. Ugotovitev sodišča, da zaradi pravnega dejanja dolžnika ni mogoče izpolniti obveznosti, ni zadostna. Ni izpolnjen pogoj oškodovanja, ker ni podana vzročna zveza; ugotovitev odškodovanja tožnika ima podlago v zmotni presoji njegovih navedb. Zmotno presojene so naslednje ugotovitve: 1) da ocenjena vrednost gospodarskih družb, ki so bile v času sklenitve darilne pogodbe v lasti dolžnika, vključno z maksimalno hipoteko na nepremičnini s parc. št. 31/2, k. o. Z, v višini 500.000,00 EUR, ki je bila ustanovljena za zavarovanje tožnikove terjatve, ne zadoščajo niti za poplačilo polovice dolžnikove obveznosti do tožnika; 2) da je dolžnik insolventen in je v stečajnem postopku, kar pomeni, da njegovo premoženje ne zadošča za poplačilo vseh upnikov, zato je bil tožnik s pravnim dejanjem oškodovan. Osebni stečaj je bil šele uveden s sklepom o začetku stečajnega postopka. Šele v postopku stečaja se bo izkazalo, ali je dolžnik dejansko insolventen. Insolventnosti ni dokazal tožnik, predmetni postopek pa ni namenjen dokazovanju obstoja razlogov iz 14. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZFPPIPP). Domneva insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP ne more biti dokaz o obstoju tega dejstva v pravdnem postopku. Namen postopka osebnega stečaja (2. odst. 382. člena ZFPPIPP) je, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Za sklep z dne 17. 5. 2012 o zavrnitvi ugovora toženih strank zoper sklep o začasni odredbi niso izpolnjeni pogoji po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ). Prepoved odtujitve ne pomeni neznatno škodo. Sodišče bi moralo poseg z začasno odredbo presojati po načelu sorazmernosti – ali je takšen poseg potreben, primeren in sorazmeren. Sodišče presoje ni opravilo. Na nedovoljeno spremembo tožbe tožeče stranke sta toženi stranki opozarjali v svojih pripravljalnih vlogah. Sodišče bi moralo pri odmeri stroškov postopka upoštevati, da je ugodilo ugovoru toženih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 10. 10. 2012 in ni dovolilo razširitve tožbenega zahtevka tožeče stranke.

4. Druga tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ugodi njenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 5. 2012 in tožeči stranki naloži, da ji povrne vse stroške postopka. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in sklepa v izpodbijanem delu ter vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča, da namen sklenitve darilne pogodbe (zakonske težave dolžnika, itd.) glede na določbo 3. odst. 256. člena OZ ni pomemben, ker naj bi pri neodplačnih pravnih razpolaganjih zakon določal neizpodbojno domnevo, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upniku. Slednje bi pomenilo, da je dolžnik že v letu 2005, ko je nastala pravna podlaga sporne pogodbe, vedel oziroma mogel vedeti, da z njo škoduje upniku. Upnika tedaj še ni poznal in z njim ni bil v nikakršnem pogodbenem razmerju. Zaradi neizpodbojnosti domneve je toženima strankama odvzeta pravica, da dokažeta nasprotno (kršitev 2. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: URS). Sodniki so po 125. členu URS vezani le na ustavo in zakone, ne pa na stališča komentatorjev določb zakona. Sodišče bi moralo upoštevati navedbe toženih strank glede pravega namena sklenitve pogodbe - zakonske težave dolžnika - in dejstvo, da je sklenitev darilne pogodbe zahtevala dolžnikova žena. Namen sklenitve ni bil oškodovati upnika. Darilna pogodba se je v zemljiški knjigi realizirala nekoliko kasneje zaradi poplačila prejšnjih dolžnikovih dolgov. Poplačilo je bilo pogoj za pridobitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki je omogočilo vpis dolžnika na nepremičnino in nato realizacijo pogodbe. Kasnejša realizacija razpolagalnega posla ni povezana z upnikom. Namen sklenitve izhaja iz listin, to bi lahko potrdili tudi predlagani priči V. in N. V. Sprememba tožbe z dne 8. 1. 2014 predstavlja spremembo istovetnosti zahtevka, ker je bila v tožbi dejanska podlaga za dovolitev izvršbe sklenjena sodna poravnava z dne 26. 4. 2012. Spremenjena tožba sedaj obsega tudi navedbo glavnice, pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti. Tožbeni zahtevek je bil povečan, saj je do tedaj znašal 20.000,00 EUR, od vloge tožeče stranke z dne 8. 1. 2014 pa znaša 60-krat več. Povečanje tožbenega zahtevka in sprememba istovetnosti zahtevka pomenita spremembo tožbe. Sodišče bi moralo odmeriti sodno takso od spremenjenega tožbenega zahtevka in šele po plačilu sodne takse s strani dolžnika toženima strankama vročiti spremenjen tožbeni zahtevek. Zaradi povečanja tožbenega zahtevka bi se morala spremeniti tudi stvarna pristojnost sodišča, pristojno sodišče je Okrožno sodišče v Ljubljani. Sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti zaradi domneve po 1. odst. 185. člena ZPP, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Sodišče je vrednost spornega predmeta po spremembi tožbe z dne 12. 9. 2012, ki je sodišče ni dovolilo, določilo na 259.621,00 EUR. Ker je ugodilo ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 10. 10. 2012, tožeča stranka v pretežni meri ni uspela z zahtevkom glede na povišano vrednost spornega predmeta. Tožeča stranka je uspela zgolj z manj kot 10 % in bi morala drugi toženi stranki povrniti vse stroške postopka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti zavrne, izpodbijano sodbo in sklep pa v celoti potrdi in toženima strankama naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je zatrjevala in dokazala vse pogoje za izpodbijanje pravnih dejanj po OZ. Zapadla in neplačana terjatev izhaja iz sodne poravnave, sklenjene pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Objektivna neplačevitost dolžnika izhaja iz listin v spisu (poslovni deleži v propadlih podjetjih) in iz osebnega stečaja dolžnika. Pravni dejanji, ki ju izpodbija, sta darilna pogodba in zemljiškoknjižni predlog. Z realizacijo darilne pogodbe je bil tožnik kot upnik oškodovan, saj je darilna pogodba neodplačna, dolžnik pa nima drugega premoženja, iz katerega bi se tožnik lahko poplačal. Oškodovanje tožeče stranke kot upnika se domneva, ker je izpodbijano pravno dejanje neodplačen pravni posel, tožene stranke in dolžnik pa niso izkazale nasprotnega. Ponovno izpostavlja ravnanja, s katerimi dolžnik onemogoča, da bi se vsaj delno poplačala iz njegovega premoženja. Izpodbijanje odsvojitve premoženja tretjim osebam predstavlja tudi pravno podlago zahtevati poplačilo terjatve iz premoženja dolžnika. Podana je tudi vzročna zveza. Z izpodbijano pogodbo je dolžnik v času po zapadlosti terjatve tožeče stranke do dolžnika neodplačno odsvojil svoj delež na nepremičnini in tožeči stranki onemogočil, da bi se v izvršilnem postopku poplačala iz navedenega deleža. Pri tem dolžnik ni imel drugega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačala. Premoženje tvorijo samo pravice. Oseba ves čas odgovarja z vsem svojim premoženjem do kateregakoli upnika. Ne upoštevajo se njene obveznosti do drugih upnikov. Tako ni pomembno, da je nepremičnina, na katero se nanaša izpodbijano pravno dejanje, obremenjena s hipoteko, ki po vrednosti presega vrednost nepremičnine. Krediti se poplačujejo od vsega začetka dalje in v primeru poplačila se hipoteka ne bo realizirala. Vprašanje, ali bo uspeh v konkretni zadevi pripomogel k poplačilu terjatve, je nepomembno. V nasprotnem primeru bi bil institut paulijanske tožbe izničen. Vsak dolžnik bi lahko na svoji nepremičnin ustanovil zemljiški dolg in nepremičnino prenesel na tretje osebe. Poskus izpodbijanja takšnega posla bi bil v vsakem primeru neuspešen, ker bi bilo premoženje dolžnika, ob upoštevanju bremen, brez vrednosti. Oškodovanje je podano že zato, ker toženi stranki nista dolžnika tožeče stranke. Tožeča stranka je morala sprožiti dodatne postopke samo zato, da bi imela možnost vložiti izvršbo na nepremičnine dolžnika. Dolžnik leta 2005 in vse do leta 2009 ni bil lastnik nepremičnine, na katero se nanaša izpodbijan pravni posel. Solastnik je postal šele oktobra 2009. V trenutku, ko je dolžnik postal solastnik nepremičnine, je tožeča stranka že imela zapadlo terjatev nasproti dolžniku, česar se je dolžnik dobro zavedal, a je vseeno opravil izpodbijano pravno dejanje. Nepomembne so trditve dolžnika, da v letih 2005 - 2009 ni mogel realizirati darilne pogodbe. Pravno-formalno takrat niti ni bil lastnik nepremičnine. Dolžnik se je zavedal, da njegovo celotno premoženje ne zadostuje za poplačilo dolga, kaj šele zastavljena nepremičnina s parc. št. 31/3, k. o. Z. Dolžnik je pridobil lastninsko pravico šele z vpisom v zemljiško knjigo oktobra 2009. Navaja, da sprememba pravnega naslova terjatve ne pomeni spremembe tožbe. Terjatev do dolžnika je ista. Tožeča stranka ima do toženih strank nedenarno terjatev. Pravna podlaga terjatve tožeče stranke do dolžnika ni predmet izpodbijanja in tega postopka. Sodišče ne potrebuje soglasja toženih strank za popravo tožbenega zahtevka, saj gre za delni umik „zahtevka“ tožeče stranke do dolžnika in ne toženih strank. Tožbeni zahtevek je bil skladno s sodno prakso prilagojen tako, da je bila zapisana tudi številčna vrednost terjatve tožeče stranke do dolžnika. Prvotno je bila vrednost spornega predmeta postavljena na 20.000,00 EUR, ni pa se tožbeni zahtevek glasil na 20.000,00 EUR. Sprememba tožbenega zahtevka z dne 8. 1. 2014 je le dopolnitev oziroma popravek in ne spreminja predmeta tožbenega zahtevka za izpodbijanje pravnega dejanja. Prav tako ne predstavlja spremembe dejanske podlage tožbenega zahtevka in ne njegovega povečanja. Glede stroškov navaja, da je s celotnim tožbenim zahtevkom uspela. Sodišče spremembe tožbe s sklepom z dne 30. 9. 2013 ni dovolilo, postopek pa je bil po njegovi pravnomočnosti ustavljen. Toženi stranki se tudi nista spustili v obravnavanje spremembe tožbe z dne 12. 9. 2012, stroškov v zvezi s spremembo pa nista pravočasno priglasili, niti jih nista specificirali. Glede začasne odredbe navaja, da je obstoj terjatve nesporno dokazala. Vztraja pri neznatnosti škode za toženi stranki in opozarja na nevarnost, da bi toženi stranki ravnali enako kot dolžnik in odsvojili svoja deleža na nepremičnini. Toženi stranki bivata v drugem stanovanju, ki ni predmet izpodbijanja in na katerem imata vsaka ¼ solastninski delež. Toženi stranki bi tako z izdajo začasne odredbe utrpeli le minimalno škodo v primerjavi s škodo, ki bi jo v primeru nadaljnje prodaje ½ solastninskega deleža nepremičnine utrpela tožeča stranka. Stranki lahko stanovanje, kljub začasni odredbi, še zmeraj uporabljata. Brez začasne odredbe verjetno ne bo prišla niti do delnega poplačila svoje terjatve do dolžnika, saj njegovo premoženje ne zadostuje za poplačilo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbah zoper I. točko izreka

7. Neutemeljena so vsa pritožbena navajanja glede kršitve določb o spremembah tožbe z dne 12. 9. 2012 in 8. 1. 2014 ter z njima zvezano stvarno pristojnostjo, na katera sta toženi stranki pravočasno opozarjali že tekom postopka. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (2. odst. 184. člena ZPP). Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (3. odst. 184. člena ZPP). Stvarna pristojnost sodišča se presoja po vrednosti spornega predmeta ali pravni naravi spora (30., 32. in 44. člen ZPP), na svojo stvarno pristojnost pa sodišče po uradni dolžnosti pazi ves čas postopka (19. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ne gre za spremembo istovetnosti zahtevka in s tem za spremembo tožbe, ker je tožnik spremenil podlago tožbenega zahtevka iz sodbe prvostopenjskega sodišča na pred višjim sodiščem sklenjeno sodno poravnano z dne 26. 4. 2012. Tožnik še zmeraj zahteva, da sta toženi stranki dolžni dovoliti izvršbo na isti nepremičnini, glede iste terjatve, ki jo ima nasproti istemu dolžniku in je (bila) predmet istega postopka.

9. Prav tako je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da specifikacija tožbenega zahtevka glede višine terjatve, za katero pravna razpolaganja dolžnika izgubijo pravne učinke nasproti upniku, z navedbo glavnice, pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti, ne predstavlja spremembe tožbe. Je dopolnitev nepopolnega tožbenega zahtevka (180. člen ZPP). Dejanska in pravna podlaga je enaka. Zahtevek še vedno izvira iz istega historičnega dogodka, zaradi oškodovanja se izpodbija ista darilna pogodba. Tudi vrednost spornega predmeta se ni spremenila, saj se zahtevek glasi na nedenarno terjatev, za katero tožeča stranka v tožbi ni navedla, da je namesto izpolnitve tožbenega zahtevka pripravljena sprejeti določen denarni znesek (procesna facultas alternativa, 44. člen ZPP). Zahtevek se glasi na to, da darilna pogodba in zemljiškoknjižni predlog nimata pravnega učinka nasproti tožniku do višine vrednosti terjatve tožnika do dolžnika V. V., in na dovolitev izvršbe na solastnem deležu vsake tožene stranke na nepremičnini. S tožbenim zahtevkom se nikakor ne zahteva plačilo denarne terjatve, ki jo ima upnik proti tretji osebi, dolžniku V. V. 10. Prav tako je vrednost spornega predmeta ves čas postopka enaka, to je 20.000,00 EUR. Ker se tožbeni zahtevek glasi na nedenarno terjatev, tudi specifikacija višine terjatve, do katere neodplačna razpolaganja izgubijo pravne učinke nasproti toženima strankama, ni podlaga za zvišanje vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje je sicer res v sklepu z dne 30. 9. 2013 določilo novo vrednost spornega predmeta po predlagani spremembi tožbe, a sodišče spremembe tožbe ni dovolilo, ker bi sprememba tožbe narekovala tudi spremembo stvarne pristojnosti, kar bi bilo nesmotrno (1. odst. 185. člena ZPP). Tako je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in logično, ko tožeči stranki za tožbeni zahtevek, ki ga ni dovolilo, ni odmerilo sodne takse. Ker sprememba tožbe ni bila dovoljena, tudi ni utemeljena sprememba stvarne pristojnosti iz pristojnosti okrajnega sodišča v sfero pristojnosti okrožnega sodišča. 11. Ker nobena od pritožbenih navedb glede spremembe tožbe ni utemeljena, tudi ni utemeljena sprememba stvarne pristojnosti. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da pritožnika v pritožbi nista ugovarjala obrazložitvi sodišča prve stopnje glede pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 3. 2012 o določitvi vrednosti spornega predmeta 20.000,00 EUR. Na stvarno pristojnost sodišča prve stopnje (4. točka 2. odst. 339. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

12. Tožbeni zahtevek se nanaša na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, s katerimi je dolžnik oškodoval upnika. Nesporno je, da dolžnikovi pravni dejanji, darilna pogodba z dne 15. 9. 2005 in zemljiškoknjižni predlog za vpis solastninskih pravic toženih strank z dne 9. 10. 2009, predstavljata neodplačno razpolaganje. Pritožbi pravilno opozarjata, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri domnevi iz 3. odst. 256. člena OZ. Le-ta določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Takšna domneva je po novejši sodni praksi(1) izpodbojna, ne pa neizpodbojna, kot je sodišče prve stopnje zapisalo v svoji obrazložitvi. Namen domneve ni, da obdarjenca (toženi stranki) ne bi smela dokazovati, da tretja oseba, v tem primeru obdarovalec (dolžnik), ni vedel oziroma glede na okoliščine primera ni mogel vedeti, da s svojim neodplačnim razpolaganjem škoduje upniku. Izpodbojna domneva „le“ prevali trditveno in dokazno breme na obdarjenca, ki morata trditi in dokazati, da darovalec ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da škoduje upniku. Vse ob predpostavki, da tožnik v paulijanski tožbi postavi trditev, da se je njegov dolžnik pri neodplačnem razpolaganju zavedal ali mogel zavedati, da mu s takšnim ravnanjem lahko škoduje. Tako se za pravnonerelevantna izkažejo navajanja pritožnikov glede resničnega namena dolžnika za neodplačno razpolaganje zatrjevani razlogi v zvezi s kasnejšo zemljiškoknjižno realizacijo darilne pogodbe). Ni pomembno, ali je imel dolžnik namen oškodovati upnika ali ne. Pravno pomembno je le vprašanje, ali se je takšne možnosti ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga tudi zavedal ali mogel zavedati. Glede na napačno materialnopravno izhodišče je dejansko stanje v sodbi ostalo nepravilno ugotovljeno. Sodišče o obstoju navedenega pogoja za utemeljenost paulijanske tožbe ni izvedlo pravega dokaznega sklepa. Sodišče prve stopnje naj tako v novem sojenju ugotavlja dejansko stanje v okviru podanih trditev in predlaganih dokazov pravdnih strank v zvezi z zavedanjem dolžnika o oškodovanju upnika. Pri tem naj ugotavlja zavedanje dolžnika v trenutku vložitve zemljiškoknjižnega dovolila.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se pri neodplačnih razpolaganjih za utemeljenost zahtevka ne zahteva, da bi tretje osebe, torej obdarjenci (v tem primeru pritožnika), vedele oziroma se mogle zavedati, da obdarovalec (dolžnik) škoduje svojemu upniku(2).

14. Pritožnika nimata prav, da upnik z neodplačnim razpolaganjem dolžnika ni bil oškodovan in da med neodplačnim razpolaganjem in oškodovanjem upnika ni vzročne zveze.

15. Pritožbeno navajanje, da dolžnik, ki je v postopku osebnega stečaja, ni insolventen, je nepomembno. Dejstvo, da je bilo dejanje storjeno v škodo upnikov, se lahko dokazuje tudi na druge načine; domneva iz 2. odst. 255. člena je le v pomoč upniku. Sodišče je nevarnost za izpolnitev terjatve utemeljilo tudi na drugih dejstvih. Dolžnik je na podlagi darilne pogodbe z dne 2. 10. 2009 prenesel večje število nepremičnin na drugo toženo stranko in pravni posel 3. 12. 2009 tudi izvedel v zemljiški knjigi. Družbe, katerih edini družbenik je dolžnik, ne poslujejo ali so v stečaju. Dolžnik ima na vseh prenesenih nepremičninah vpisano pravico dosmrtnega uživanja v svojo korist. Prav tako nobena od toženih strank na naroku ni ugovarjala, da sodišče vpogleda v bazo AJPES. Med strankama je bilo takrat nesporno, da je dolžnik tekom pravdnega postopka v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da ocenjena vrednost gospodarskih družb v lasti dolžnika, vključno z maksimalno hipoteko na nepremičnini s parc. št. 31/2, k. o. Z v višini 500.000,00 EUR, ki je bila ustanovljena za zavarovanje tožnikove terjatve, ne zadoščata niti za poplačilo polovice dolžnikove obveznosti do tožnika.

16. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bo dejstvo o vknjiženosti hipoteke na sporni nepremičnini (stanovanje) v korist zastavnega upnika N., d. d., v znesku 410.000,00 EUR, relevantno v morebitnem izvršilnem postopku (pri poplačilu upnikov, ustavitvi izvršbe, itd.) in ne v predmetni pravdi. Pri oškodovanju upnika in vzročni zvezi je nepomembno, ali so sredstva dolžnika za poplačilo upnikove terjatve unovčljiva ter ali je terjatev na določenih sredstvih izvršljiva. Pomembno je, ali dolžnik sredstva sploh ima. Če sredstev za poplačilo nima, se nadalje presoja, ali je temu tako zaradi njegovih pravnih razpolaganj. Prav tako OZ v 2. odst. 255. člena določa domnevo, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, in ne, če dolžnik nima dovolj izvršljivih, unovčljivih ali poplačilno sposobnih sredstev za izpolnitev terjatve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da se dolžnikovo premoženje po prenosu lastninske pravice ni v ničemer zmanjšalo, ampak se je zgolj preneslo breme hipotekarnega kredita na toženi stranki. Hipotekarni kredit je breme vsakokratnega lastnika nepremičnine, torej akcesorno (so)lastninski pravici na nepremičnini. Dolžnik je prenesel ½ njegove solastninske pravice na toženi stranki (vsaki do ¼). Tako sedaj na nepremičnini nima solastninske pravice, ne glede na to, ali je nepremičnina predmet hipoteke ali ne. Če bi pri vrednosti nepremičnine upoštevali tudi zmanjšanje njene vrednosti za vrednost hipoteke, bi to pomenilo, da dolžnik niti pred spornim razpolaganjem ni imel dovolj sredstev oziroma je imel enako vrednost sredstev za poplačilo upnika – tožnika. Posledično ne bi bila podana vzročna zveza med razpolaganjem dolžnika in oškodovanjem upnika, tožbeni zahtevek pa bi bil neutemeljen. Vendar takšno stališče ni pravilno. Tožnik kot upnik ni v nobenem razmerju s toženima strankama in nasproti njima nima izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko zoper njiju (uspešno) predlagal izvršbo na nepremičnini, ki jo je odsvojil tožnikov dolžnik. Izvršilno sodišče izvršbe glede na pravila izvršilnega prava v tem primeru ne bi dovolilo že iz formalnih razlogov. Hipoteka se lahko v prihodnosti tudi izbriše, hipotekarni kredit poplača ali reprogramira. Morebitna dovoljena izvršba bi bila tako lahko v prihodnosti učinkovita. Nepošteno bi bilo do upnika, ki mu mora pravni red nuditi učinkovito sodno varstvo, da s svojim zahtevkom iz tega razloga ne bi uspel. 17. Nujnost izpodbijanja pravnih razpolaganj kot pogoj za utemeljenost tožnikovega zahtevka se je v nekaterih primeri res dokazovala z neuspešnostjo izvršbe zoper dolžnika, vendar to ni edini način. Glede na ugotovljeno višino terjatve upnika 1.250.000,00 EUR iz izvršilnega naslova (pravnomočne sodne poravnave) in glede na ocenjeno vrednost družb dolžnika in maksimalno hipoteko upnika na nepremičnini s parc. št. 31/2, k. o. Z v višini 500.000,00 EUR, ki je bila ustanovljena za zavarovanje upnikove terjatve, ne bo mogoče v celoti poplačati upnikove terjatve. Izkaz neuspešnosti izvršbe maksimalne hipoteke ob navedenem tako ne more biti predpostavka za uspešno uveljavljanje tožnikovega zahtevka.

18. Pritožbi sta utemeljeni v delu, v katerem izpodbijata odločitev o glavnem tožbenem zahtevku. Ob presoji utemeljenosti glavnega zahtevka je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tako naj sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno opravi presojo izpolnjevanja pogoja po 3. odst. 256. člena OZ.

O pritožbah zoper II. točko izreka

19. Pritožbi sta neutemeljeni v delu, v katerem izpodbijata sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 5. 2012, na podlagi katere je bila v zemljiško knjigo pri solastninskih deležih tožencev na sporni nepremičnini vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve. Sodišče prve stopnje je zadostno in vsebinsko pravilno obrazložilo izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da imata toženi stranki na nepremičnini (stanovanju) pravico uporabe, bivata pa na drugem naslovu. Prav tako je na nepremičnini že vknjižena prepoved odsvojitve in obremenitve za nedoločen čas v korist dolžnika in tretje osebe. Pritožnika tako z nepremičnino nista mogla prosto razpolagati že pred izdajo predmetne začasne odredbe. Stališče, da so izpolnjeni pogoji neznatne škode za toženi stranki, ker je njuna pravica do pravnega razpolaganja že omejena na enak način, tako ustreza pravnemu standardu neznatne škode po 3. odst. 270. člena ZIZ v zvezi z 2. in 3. odstavkom 272. člena ZIZ. Začasna odredba solastninskih deležev toženih strank ne bo dodatno obremenila.(3) V primeru, da se okoliščine spremenijo, pa se lahko začasna odredba takoj odpravi.

20. Prav tako je samo sredstvo zavarovanja učinkovito, saj se z začasno odredbo doseže, da toženi stranki ne moreta naprej odsvajati svojih solastnih deležev na nepremičnini, kar je tudi namen zavarovanja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, obstaja objektivna verjetnost, da bi toženi stranki, še posebej pod vplivom dolžnika, svoja deleža odsvojili, tako kot je to storil dolžnik, ki je tudi njun oče. Iz predhodno navedenih razlogov morebitna izvršljivost terjatve in unovčljivost nepremičnine nista pravno pomembni v tem postopku. Pritožbi sicer pravilno opozarjata, da je sodišče ravnalo napačno, ko je ugotavljalo premoženjsko stanje dolžnika, saj se začasna odredba ne nanaša na dolžnika, temveč na toženi stranki, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo.

21. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo obstoja zatrjevanih pritožbenih razlogov, niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je izpodbijani sklep v točki II izreka potrdilo.

O pritožbah zoper IV. točko izreka

22. Ker je bilo pritožbama zoper I. točko izreka sodbe ugodeno, sta utemeljeni tudi pritožbi zoper odločitev o stroških (IV. točka izreka sodbe). O stroških postopka bo sodišče odločilo v novem sojenju, odločanje o stroških pritožbenega postopka pa se prav tako pridrži za končno odločbo (3. in 4. odst. 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba II Ips 444/2008, sodba II Ips 108/2009, VSL sodba I Cp 1592/2013, VSL sodba II Cp 1756/2014. Op. št. (2): Sodba II Ips 444/2008, sodba II Ips 108/2009, VSL sodba II Cp 1353/2014. Op. št. (3): VSL sklep I Cpg 77/2013.