Jedro

Po določilu četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov res odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, pri čemer lahko sodišče tedaj odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se nato izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Vendar pa višje sodišče pritrjuje stališču dr. Damjana Oroža, da navedena določba za izvršilni postopek ni uporabljiva, temveč je treba primarno izhajati iz določil petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ.

Dolžnik je ta, ki je izzval potrebo po vodenju izvršilnega postopka, ker ni prostovoljno in pravočasno izpolnil terjatve. Zato on nosi breme stroškov izvršilnega postopka, razen če iz okoliščin posameznega primera izhaja, da je upnik določene stroške dolžniku povzročil neutemeljeno. Potrebni stroški so vsi tisti stroški, ki so objektivno potrebni za dosego cilja izvršbe, tj. izpolnitev upnikove terjatve. Po tem kriteriju mora dolžnik kriti vse tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, četudi izvršba ni bila uspešna, razen v primeru, kadar se neuspešnost izvršbe pripiše upniku.

Peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ določata pravila o tem, kdo naj končno krije stroške izvršilnega postopka. Treba je upoštevati, da se v izvršilnem postopku izvršuje v izvršilnem naslovu ugotovljena terjatev in se tako izvršba ne izčrpa (že) z izdajo neke končne odločbe, temveč je njen cilj dokončno poplačilo upnika. Prav zato se višje sodišče strinja s stališčem, da za izvršbo ne more biti temeljno načelo uspeha, kot to velja za pravdni postopek, temveč sta bistveni določili petega in šestega 38. člena ZIZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upniku naložilo, da je dolžan dolžniku povrniti 244,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2.Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče ni imelo zakonske podlage, da v sklepu o ugovoru ni odločilo o stroških ugovornega postopka. Sodišče bi moralo o stroških strank (vsaj po temelju) odločiti že s samim sklepom o ugovoru. V izpodbijanem sklepu se sodišče sicer sklicuje na šesti odstavek 38. člena ZIZ, vendar navedena določba ne pove nič o tem, kdaj mora sodišče o tovrstnih stroških odločiti. Hkrati deveti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora sodišče o stroških odločiti v osmih dneh od prejema zahteve. Podrobnejših pravil o odločanju o stroških ZIZ ne vsebuje, zato je treba skladno s 15. členom ZIZ pristopiti k smiselni uporabi določb ZPP. Ta v četrtem odstavku 163. člena določa, da sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se končna postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Upnik tako meni, da bi moralo sodišče ob smiselni uporabi določb ZPP o stroških ugovornega postopka, vsaj po temelju, odločiti s sklepom o ugovoru, za čas po njegovi pravnomočnosti bi si lahko pridržalo le odločitev o njihovi višini. Ker nobena stranka v 15 dneh od prejema sklepa o ugovoru ni predlagala njegove dopolnitve, je ob smiselni uporabi ZPP (325. do 327. člen ZPP) ugotoviti, da izdaja izpodbijanega sklepa ni več mogoča. Logika predmetne pritožbe upnika pa ni (zgolj) formalistična, temveč tiči v tem, da ima upnik v zvezi s sklepom o ugovoru oziroma zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 3. 2026, s katerim je sklep o ugovoru postal pravnomočen, še pravico predlagati dopustitev revizije skladno s prvim odstavkom 10. člena ZIZ. Posledica postopanja sodišča, ko je ločeno odločalo o stroških ugovornega postopka, pa je v tem, da je oziroma bo upnik v primeru dopustitve revizije in nadaljnjem uspehu z njo dolžan plačati stroške po izpodbijanem sklepu. Zoper slednjega skladno z določili ZIZ revizija ni dovoljena (oziroma ni mogoče predlagati niti njene dopustitve). Če bi torej sodišče postopalo pravilno, bi upnik s predlogom za dopustitev revizije lahko napadel celotni sklep o ugovoru, vključno s stroškovno odločitvijo, vsebovano v njem (enako bi veljalo tudi v primeru izdaje dopolnilnega sklepa). Ker pa je sedaj ta odločitev ločena, je upnik zaradi napačnega procesnega postopanja sodišča ne more več napasti, in to tudi v primeru, če bi se v nadaljevanju izkazalo, da je bil sklep o ugovoru v relevantnem delu napačen.

3.Dolžnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

6.Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških ugovornega postopka obeh strank, po tem, ko je sklep o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi I 88/2025 z dne 3. 10. 2025 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1313/2025 z dne 4. 3. 2026 postal pravnomočen.

7.Upnik v pritožbi zavzema stališče, da za takšno odločitev ni podlage, češ da bi sodišče prve stopnje, ob smiselni uporabi (15. člen ZIZ) četrtega odstavka 163. člena ZPP o stroških ugovornega postopka, vsaj po temelju moralo odločiti že v sklepu o ugovoru. Ker pa tega sodišče prve stopnje ni storilo in nobena od strank ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa (prim. 325. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), po mnenju upnika izdaja izpodbijanega sklepa ni več mogoča. Višje sodišče takemu pritožbenemu razlogovanju ne pritrjuje.

8.Po določilu četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov res odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, pri čemer lahko sodišče tedaj odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se nato izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Vendar pa višje sodišče pritrjuje stališču dr. Damjana Oroža, da navedena določba za izvršilni postopek ni uporabljiva, temveč je treba primarno izhajati iz določil petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ.

9.Dolžnik je ta, ki je izzval potrebo po vodenju izvršilnega postopka, ker ni prostovoljno in pravočasno izpolnil terjatve. Zato on nosi breme stroškov izvršilnega postopka, razen če iz okoliščin posameznega primera izhaja, da je upnik določene stroške dolžniku povzročil neutemeljeno. Potrebni stroški so vsi tisti stroški, ki so objektivno potrebni za dosego cilja izvršbe, tj. izpolnitev upnikove terjatve. Po tem kriteriju mora dolžnik kriti vse tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, četudi izvršba ni bila uspešna, razen v primeru, kadar se neuspešnost izvršbe pripiše upniku

10.Peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ določata pravila o tem, kdo naj končno krije stroške izvršilnega postopka. Treba je upoštevati, da se v izvršilnem postopku izvršuje v izvršilnem naslovu ugotovljena terjatev in se tako izvršba ne izčrpa (že) z izdajo neke končne odločbe, temveč je njen cilj dokončno poplačilo upnika. Prav zato se višje sodišče strinja s stališčem, da za izvršbo ne more biti temeljno načelo uspeha, kot to velja za pravdni postopek, temveč sta bistveni določili petega in šestega 38. člena ZIZ. Kot rečeno, je dolžnik dolžan kriti vse tiste stroške, ki so bili objektivno potrebni za izvršbo, razen če je bila izvršba neuspešna iz razlogov na strani upnika, oziroma če je upnik neutemeljeno vodil izvršbo zoper dolžnika. Navedeno ni nujno dokončno znano niti v primeru, ko je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi pravnomočno zavrnjen, saj je usoda izvršilnega postopka lahko odvisna tudi od morebitnega ugovora po izteku roka (56. in 56.a člen ZIZ) ali morebitnega uspeha dolžnika v morebitni pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ). Zato tudi, če se o stroških ugovornega postopka odloči s sklepom o ugovoru, je to še vedno anticipativna odločitev, glede na stanje spisa postopka v tistem trenutku

11.Glede na pojasnjeno višje sodišče ne soglaša s pritožbo, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških ugovornega postopka odločiti že v samem sklepu o ugovoru, oziroma da s kasnejšim sklepom tega ne more storiti. Upoštevaje namen in naravo izvršilnega postopka namreč za izvršilni postopek določba četrtega odstavka 163. člena ZPP ne more biti odločilna, saj je cilj izvršbe ni izdaja neke končne odločbe, temveč popolno poplačilo upnika.

12.Na drugačno presojo višjega sodišča ne vpliva niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je po ZIZ zoper pravnomočen sklep o ugovoru mogoče vložiti revizijo, zoper pravnomočen sklep o stroških pa ne (prim. 10. člen ZIZ). Zoper katere sklepe je v izvršbi dopustna revizija, je namreč stvar odločitve zakonodajalca, ne more pa biti že okoliščina, da zoper pravnomočen sklep o stroških po ZIZ ni revizije, razlog za vztrajanje pri stališču, da mora sodišče o stroških ugovornega postopka odločiti že v sklepu o ugovoru (oziroma v dopolnilnem sklepu takšnega sklepa). Pa čeprav bi dolžnik z revizijo zoper sklep o ugovoru morda naknadno uspel, a bi vseeno moral kriti stroške ugovornega postopka, ker je bilo o njih odločeno s posebnim sklepom (zoper katerega revizija ni dopustna).

13.Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Višje sodišče tudi ob uradnem pravnem preizkusu ni našlo nobenih kršitev, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka dolžnik, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik pritožbenih stroškov ni priglasil.

-------------------------------

1Orož D. v: Rijevec V., Orož D., Ekart A. (ur.), Zakon o izvršbi in zavarovanju, Splošni del, Lexpera in GV založba, Ljubljana 2026, str. 544.

2Orož D. v: Rijevec V., Orož D., Ekart A. (ur.), Zakon o izvršbi in zavarovanju, Splošni del, Lexpera in GV založba, Ljubljana 2026, str. 547.