Jedro

Sodišče prve stopnje v izreku ni odločalo o uveljavljanem pobotu, je pa v sodbi navedlo, da se je ukvarjalo s pobotnimi ugovori, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje bi o podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbami tretjega odstavka 324. člena ZPP. Oblikovati bi moralo tričlenski izrek v zvezi s podanim pobotnim ugovorom. Če sodba o izreku ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru, je bistveno pomanjkljiva in v konkretnem primeru je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora v obrazložitvi sodbe. Glede na to, da je izrek ob podanem ugovoru pobota tričlenski, mora sodba v takšnem primeru vsebovati najprej ugotovitev obstoja terjatve glede tožbenega zahtevka, nato ugotovitev (ne)obstoja v pobot uveljavljane terjatve in nato po eventualnem pobotu odločitev o dajatvenem delu zahtevku. Zato je v tem delu podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I., II., III. in VI. točka izreka), se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12530/2015 z dne 13. 2. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka, v delu, ki toženi stranki nalaga v plačilo neplačane neto plače za mesece april 2013 in od meseca marca 2014 do vključno septembra 2014 ter neto regresa za letni dopust za leta 2012, 2013 in sorazmerni del za leto 2014 v skupni višini 10.475,37 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v tretjem odstavku izreka, ki nalaga toženi stranki plačilo izvršilnih stroškov v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi (od 5. 3. 2015) dalje do plačila (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna od neto zneskov regresov za leta 2012, 2013 in 2014 obračunati in plačati predpisano akontacijo dohodnine (II. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo iz naslova nadurnega dela od julija 2012 do vključno julija 2014 znesek 7.445,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače v plačilo, ter na navedene neto zneske obračunati in plačati predpisane davke in prispevke (III. točka). Višji in drugačen tožbeni zahtevek (glede višine regresa za prehrano od oktobra 2013 do februarja 2014, za april in maj 2014 ter za september 2014 in glede plačila davkov in prispevkov od neto plač za april 2013 in od marca do septembra 2014) je zavrnilo (IV. točka). Odločilo je, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo plače in prehrane za mesec maj, september in oktober 2010 v skupnem znesku 3.161,88 EUR neto (V. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.165,92 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del, in sicer zoper I., II., III. in VI. točko izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da so zaslišane priče izpovedale, da je tožnik prejemal plačo na roke v letu 2013 in v letu 2014, pri čemer je prejem gotovine podpisal na plačilni listi. Obe pravdni stranki sta potrdili, da sta si zaupali. Da je tožena stranka imela blokiran račun je dejstvo, sodišče prve stopnje je popolnoma spregledalo dopis delovne inšpekcije, iz katerega izhaja, da je inšpekcija ugotovila, da je tožena stranka dejansko plače delavcem izplačevala na roke, zaradi česar je bil zoper toženo stranko uveden prekrškovni postopek in mu je bil zaradi tega izrečen opomin oziroma opozorilo. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da je skrajno neverjetno, da bi tožena stranka tožniku izročala gotovino brez podpisa. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zmotno uporabilo določbe o dokaznem bremenu oziroma določbe ZPP o presoji dokazov iz 8. člena ZPP. Tožena stranka plač ni izplačevala mimo davčnih osnov, saj je vse predpisane prispevke in davke plačala, kar izhaja iz vsebine poizvedb, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje. Ni res, da tožena stranka ni prerekala dogovora o plačilu nadure v višini 5,00 EUR neto na uro. V tem delu je podana bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo določbo 214. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v delu glede zahtevka za plačilo nadur. Tožena stranka je prepričljivo izpovedala, da njegovi delavci in tudi tožnik niso opravljali nadur. Nihče od zaslišanih delavcev ni potrdil, da naj bi prejemal plačilo za opravljene nadure. Sodišče prve stopnje glede plačila prispevkov in davkov na znesek opravljenih nadur upošteva domnevno dogovorjeno urno postavko v višini 5,00 EUR na uro. Tudi če bi bila dogovorjena ta postavka, potem sodišče na ta znesek ne more obračunati še prispevke in davke, pač pa bi moralo šteti znesek kot bruto in od tega zneska odšteti obračun davkov in prispevkov.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala več pobotnih ugovorov. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo določbo 324. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Če tožena stranka v pobot terjatvi tožnika uveljavlja svojo terjatev (pobotni ugovor), mora sodba vsebovati tudi odločitev o obstoju oziroma neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot. Izpodbijana sodba takšnega izreka nima. Takšna kršitev po prepričanju tožene stranke predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki glede pobotnega ugovora ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje. Gre tudi za kršitev 22. člena Ustave RS, saj toženi stranki ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Tožena stranka v pobot morebitni terjatvi tožnika uveljavlja odškodninsko terjatev iz naslova povzročene škode, ker tožnik toženi stranki ni izročil gotovine, to pa je za opravljene storitve prejemal od strank tožene stranke. V dokaznem postopku je zaslišana priča A.A. povedala, da je tožniku za popravilo vozila izročila znesek 5.000,00 EUR v gotovini, saj je šlo za denar, ki ga je nakazala zavarovalnica. Prejem tega zneska oziroma zneska 4.900,00 EUR s strani te priče je potrdil tudi tožnik, kar nenazadnje izhaja iz zabeležke v notesniku, ki ga je v spis vložil pritožnik (ob tem je tožnik povedal, da to, kar je zapisano v notesniku drži in da je znesek prejel od strank - stran 9 zapisnika). V svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2015 je tožnik zanikal, da bi si na račun tožene stranke karkoli prisvojil, pri čemer kakšnih dodatnih navedb v zvezi s tem ni podal. Na naroku dne 23. 6. 2016 je tožnik sodišču dal na vpogled seznam stroškov in 42 računov, pri čemer je navedel, da "iz teh listinskih dokazov izhaja, zakaj so bila porabljena določena sredstva, in sicer za različne storitve". Tožnik ni podal nikakršnih trditev, da je denar zapravil za nabavo materiala in rezervne dele. Fotokopija notesnika ne dokazuje, da je material in rezervne dele tožnik nabavljal prav iz sredstev tožene stranke. Podana je bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa tudi ni zaslišalo ostalih predlaganih prič v zvezi s postavljenim pobotnim ugovorom s čemer dejansko pobotnega ugovora tožene stranke sploh ni obravnavalo. Poleg tega znesek računov, ki jih je tožnik vložil v spis, še zdaleč ne dosega zneskov, ki jih je tožnik prejel od strank tožene stranke in izhajajo iz seznama. Podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je v zvezi z danimi posojili tožene stranke tožniku zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki je sledila ugovoru tožene stranke, najprej zanikal, da bi si od tožene stranke karkoli izposodil, na zaslišanju dne 13. 9. 2016 pa je povedal, da si je denar res kdaj izposodil od tožene stranke, vendar naj bi ga tudi vrnil. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena o plačilu vtoževanih plač, regresa za prehrano, regresov za letni dopust in poudarilo, da tožena stranka zahtevani višini regresov in plač niti ni nasprotovala. Tožnik poudarja, da je pravica do plače ena od temeljnih pravic, ki izvira iz delovnega razmerja, pri čemer je dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ne drži pritožbeni očitek, da naj bi tožena stranka v postopku na prvi stopnji dokazala, da je tožniku izplačevala plačo na roke, kar naj bi potrdile tudi zaslišane plače. Plače se v skladu z zakonom izplačujejo preko bančnega računa delavca, kolektivna pogodba na ravni dejavnosti pa lahko določi tudi drugačen način izplačevanja povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov delavca. Priče so potrdile prejem gotovine s potrdilom oziroma podpisom na plačilni listi, priče niso videle, da bi tožena stranka tožniku izročila plačo v gotovini in niso videle, če sploh in kako je tožena stranka izplačala plačo ostalim delavcem. Dejstvo, da je tožena stranka plačala prispevke, še ne pomeni, da je tožniku izplačala tudi plače. Glede nadur so vse zaslišane priče, kot tudi tožena stranka v postopku na prvi stopnji potrdile tožnikove navedbe v delu, da so se nadure pri toženi stranki dejansko opravljale in da je bila tožena stranka z opravljanjem nadur tudi seznanjena. Tožena stranka se na navedbe tožnika o višini plačila nadur 5,00 EUR neto na uro ni odzvala konkretizirano oziroma substancirano. Glede pobotnih ugovorov tožnik navaja, da so trditve tožene stranke pavšalne. Tožnik je izpovedal, da je denar za nabavo dajala tako tožena stranka, ko je denarja od strank zmanjkalo, pa je bil le-ta nakazan tudi s strani prejetega gotovinskega plačila. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Pritožba tožene stranke utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila tretjega odstavka 324. člena ZPP, ki določa, da izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ZPP). ZPP v tretjem odstavku 319. člena določa, da če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, ostane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv in se ga posledično ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku sploh ni odločalo o uveljavljanem pobotu, je pa v sodbi navedlo, da se je ukvarjalo s pobotnimi ugovori, kot to izhaja iz VII. točke obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje bi o podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbami tretjega odstavka 324. člena ZPP. Oblikovati bi moralo tričlenski izrek v zvezi s podanim pobotnim ugovorom. Če sodba o izreku ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru, je bistveno pomanjkljiva in v konkretnem primeru je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora v obrazložitvi sodbe. Glede na to, da je izrek ob podanem ugovoru pobota tričlenski, mora sodba v takšnem primeru vsebovati najprej ugotovitev obstoja terjatve glede tožbenega zahtevka, nato ugotovitev (ne)obstoja v pobot uveljavljane terjatve in nato po eventualnem pobotu odločitev o dajatvenem delu zahtevku.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugodilni del) ugodilo in razveljavilo I., II., III. in VI. točko izreka sodbe in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.