Jedro

Ker je bilo v postopkih pred sodišči prve in druge stopnje ugotovljeno, da so se razmere na strani obeh pravdnih strank spremenile, saj tožnik po smrti matere prejema družinsko pokojnino v višini 36.857,72 SIT mesečno in štipendijo 7.114,00 SIT ter na drugi strani, da je toženec kot delovni presežek izgubil redno zaposlitev in je sedaj brez dohodkov ter da mora skrbeti še za enega otroka, sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da niso podani razlogi za zvišanje tožnikove preživnine, pač pa, da je utemeljeno znižanje toženčeve preživninske obveznosti do tožnika na 3.000,00 SIT mesečno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva toženca, da se mu priznajo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika B. H., da naj se zviša toženčeva preživninska obveznost do njega od 8.132,20 SIT na 25.000,00 SIT, zavrnilo, ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku toženca, da naj se njegova preživninska obveznost do nasprotnega toženca zniža na 3.000,00 SIT.

S pobijano sodbo je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik B. H. iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se njegovemu zahtevku ugodi, ali pa naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. Po revizijskih izvajanjih sta sodišči obeh stopenj kršili materialno pravo. Preživninski znesek bi moral biti po višini tak, da bi lahko opravljal svojo osnovno funkcijo in ki bi bil v skladu tudi s preživninsko zmožnostjo toženca. Tožnik ima le prejemke, ki so razvidni iz spisa, toženec pa poseduje materino posestvo in zato zmore plačevati višjo preživnino kot 3.000,00 SIT. Sicer pa tak znesek predstavlja zgolj simbolično preživnino. Toženec je tudi relativno mlad in sposoben za delo. Kritizira toženčevo ravnanje, da je terjal znižanje preživnine in da mu mora sam povrniti celo še pravdne stroške iz skromne štipendije in pokojnine.

Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal, da se jo zavrne. Materine kmetije nima v posesti, pač pa ji le pomaga, sam nima rednih dohodkov, tožnikovi skupni dohodki pa znašajo 46.971,70 SIT.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pobijana odločitev temelji na pravni podlagi, ki jo predstavlja peti odstavek 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, ki določa, da sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti, med drugim s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Ker je bilo v postopkih pred sodišči prve in druge stopnje ugotovljeno, da so se razmere na strani obeh pravdnih strank spremenile, saj tožnik po smrti matere prejema družinsko pokojnino v višini 36.857,72 SIT mesečno in štipendijo 7.114,00 SIT ter na drugi strani, da je toženec kot delovni presežek izgubil redno zaposlitev in je sedaj brez dohodkov ter da mora skrbeti še za enega otroka, sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da niso podani razlogi za zvišanje tožnikove preživnine, pač pa, da je utemeljeno znižanje toženčeve preživninske obveznosti do tožnika na 3.000,00 SIT mesečno. Ugotovljene premoženjske razmere po pravilni uporabi materialnega prava ne dopuščajo drugačne, v korist tožnika ugodnejše odločitve. Čeprav se mu sedaj znižana preživnina kaže kot simbolična, vendar ohranja tudi določen materialni pomen (saj po višini presega najnižje višine otroških dodatkov), s tem pa izpolnjuje tudi vsebinski pomen preživnin. V zvezi z izvajanji, češ da sta se sodišči nižjih stopenj očitno postavili na stališče, da je preživnina potrebna le enemu otroku, pa je ugotoviti, da so ta izvajanja brez vsake podlage in da tožnik pri tem prezre, da ima sam drugih dohodkov nad 40.000,00 SIT mesečno.

Ker so bili materialnopravni predpisi v sojenju na nižjih stopnjah pravilno uporabljeni, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila med postopkom zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti - člen 386. ZPP), je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (člen 393. ZPP).

Zahtevo toženca, da naj mu tožnik povrne stroške revizijskega postopka, je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da revizijski odgovor ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve in so zato z njim nastali stroški, nepotrebni stroški postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP). Tožnik pa mora sam trpeti svoje stroške revizijskega postopka, ker s tem pravnim sredstvom ni uspel.