Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova osnovna naloga vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ne predstavlja notranje organizacijske enote. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enota po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta tožene stranke – Položajni dodatek za vodenje, dopolnitev usmeritev z dne 21. 1. 2011.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 5 % položajni dodatek v bruto znesku 2.376,33 EUR in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 do 6. 2. 2019. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 687,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sicer pravilno ugotovilo, da višina vtoževanega dodatka 5 % ni sporna oziroma kot je zapisalo sodišče, da višina eventualnih prikrajšanj tožnika iz naslova položajnega dodatka ni sporna. Na policijski postaji sta sistemizirani dve delovni mesti Višji policist-kriminalist, eno z nalogami vodenja (ki ga zaseda tožnik) in drugo brez nalog vodenja (ki ga zasedajo ostali kriminalisti na PP), kar ugotavlja tudi sodišče v 11. točki obrazložitve. Tudi tožena stranka je sama navedla, da imajo sistemizirana določena delovna mesta „Policijski inšpektor ali Višji policist“, ki imajo v opisu del in nalog navedene naloge vodenja (organiziranje, vodenje, koordiniranje), katerih vrednotenje pa ni vključeno v osnovno plačo, kakor to izhaja iz dokumenta tožene stranke - Položajni dodatek za vodenje – dopolnitev usmeritev z dne 21. 1. 2011. Da stališče sodišča ni pravilno, izhaja tudi iz izpovedbe komandirja PP A. B.B., ki je izpovedal, da je na to anomalijo opozoril delodajalca in predlagal, da bi se delovno mesto tožnika moralo nujno presistemizirati v delovno mesto Višji policist-vodja izmene, enako kot na Postaji C.,D. policije in Postaji E.. Navedeno pa izhaja tudi iz dopisa Policijske uprave A.. Izpovedbo B.B. bi moralo sodišče presojati ob upoštevanju opisa del in nalog tožnika ter izpovedbe pomočnika komandirja F.F. ter priče G.G.. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da je opravljal naloge vodenja v smislu vodenja policijske postaje, zato je sodišče nepravilno oprlo svojo odločitev na izpovedbo komandirja B.B., ki je izpovedal, da tožnik ni opravljal nobenih nalog vodenja v smislu nalog vodenja policijske postaje. Tožnik meni, da dejstvo, da H. oziroma kriminalisti na PP, niso strogo formalna notranja organizacijska enota policijske postaje, ne more biti v njegovo škodo, glede na dejanski položaj ob sistemizaciji dodeljenih nalog, ki jih je opravljal. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo naravo tožnikovega dela po pogodbi o zaposlitvi in vsebino delovnega mesta ter organizacijo delovnega procesa. Za izplačilo položajnega dodatka tožniku bi torej morala biti lokalna kriminalistična skupina, v skladu s 3. členom uredbe, določena kot notranja organizacijska enota. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlati pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot izhaja iz pritožbe, tožnik sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je plačni razred obeh delovnih mest (Višji policist-kriminalist pod šifro ... in delovnega mesta Višji policist-kriminalist pod šifro ...) povsem enak, čeprav iz opisa delovnega mesta, ki ga zaseda tožnik, izhajajo tudi naloge vodenja, kar pomeni, da pri vrednotenju delovnih mest naloge vodenja niso vključene v osnovno plačo delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se do teh navedb v sodbi dejansko ni opredelilo, vendar ob ugotovitvi, da tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, te trditve za odločitev niso relevantne, zato se sodišče do njih ni bilo dolžno opredeliti.

7. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Iz pritožbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje premalo obrazložilo nekatere svoje ugotovitve, vendar iz teh navedb izhaja, da se tožnik predvsem ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen na Policijski upravi A., Sektor I. od decembra 2019. Izpovedal je, da je kot vodja policistov kriminalistov delal od leta 2015 do decembra 2019 in da je v tem obdobju ob raziskovanju zahtevnejših in kompleksnejših kaznivih dejanj na področju premoženjske kriminalitete in drog v veliki večini zadeve vodil kot nosilec, se dogovarjal z vsemi sodelavci in dogovoril, kaj bo kdo v konkretni zadevi delal. Nadzoroval je kompleten potek preiskave in zbral vse potrebne podatke, da je zadeve lahko zaključil in napisal kazensko ovadbo. Na PP je vodil tudi celotno ogledno dejavnost v zvezi z opravljanjem ogledov krajev kaznivih dejanj. Pri tem je nadziral vse policiste kriminaliste na PP A., jih usmerjal, da je bilo delo opravljeno kvalitetno in strokovno. Obdeloval, nadzoroval in vodil je evidenco operativnih informacij. Navedeno je potrdil tudi priča F.F., ki je izpovedal, da so bila tožniku dodeljena obsežnejša in zahtevnejša kazniva dejanja s področja premoženjske kriminalitete, ker je imel tožnik določena specifična znanja. Bistvo spora je, ali je tožnik upravičen do dodatka za vodenje.

9. V prvem odstavku 24. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je določeno, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, če izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja organizacijske enote, ni pa sestavni del plače. Kriteriji in višina so določeni z Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 59/2010 in naslednji). Uredba v drugem odstavku 3. člena določa del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delavnega mesta ali naziva. Do položajnega dodatka je upravičen tudi pomočnik oziroma namestnik vodje notranje organizacijske enote ali drugi javni uslužbenec za čas, ko izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela notranje organizacijske enote v primeru celodnevne odsotnosti ali zadržanosti vodje notranje organizacijske enote. Drugi odstavek 3. člena Uredbe določa, da se za potrebe te Uredbe kot notranja organizacijska enota šteje enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca, v kateri se izvršuje naloge v zaključnem procesu dela ali zaključnem delovnem področju.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova osnovna naloga vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ne predstavlja notranje organizacijske enote. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enota po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta tožene stranke – Položajni dodatek za vodenje, dopolnitev usmeritev z dne 21. 1. 2011. 11. Sodišče prve stopnje je verjelo priči B.B., ki je bil nadrejeni delavec tožnika, da tožnik ni opravljal nobenih nalog vodenja v smislu nalog vodenja policijske postaje, temveč je opravljal posamezna opravila v sklopu preiskovanja kaznivih dejanj. Izpovedal je, da ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanje dela kot vodja notranjske organizacijske enote in tudi ne kot pomočnik oziroma namestnik oziroma pooblaščenec vodje notranje organizacijske enote. Lokalna kriminalistična skupina ne pomeni notranje organizacijske enote po definiciji iz uredbe, zakona, in ne akta delodajalca, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik do vtoževanega položajnega dodatka ni upravičen. Dokument Položajni dodatek za vodenje – dopolnitev usmeritve št. ... z dne 21. 1. 2011 določa delovna mesta, na katerih so javni uslužbenci upravičeni do izplačila položajnega dodatka in med njimi ni tožnikovega. Glede na navedeno so neutemeljene tožnikove pritožbene trditve, da je do dodatka upravičen, glede na to, da ima njegova skupina kriminalistov vse značilnosti notranje organizacijske enote in da bi jo delodajalec moral kot takšno tudi opredeliti v aktih.

12. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).