Jedro

Tožniku kot popolnoma poslovno sposobni osebi je bila prepuščena odločitev, ali bo sodno poravnavo sprejel, ali ne. V danem primeru bi sklenitev sodne poravnave lahko odklonil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sodne poravnave, ki so jo pravdne stranke sklenile pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem v zadevi N 17/2004 dne 18.9.2007 glede meje med parc. št. 1642/1, 1642/2 in 1779/12, vse k.o. K. ter parc. št. 115 k.o. K.. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 587,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa,da jo razveljavi in vrne v novo obravnavanje. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Razlogi sodišča glede tožnikove zmote so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Tožniku je sodišče pripisalo premajhno skrbnost, ker da bi se moral predhodno posvetovati s pooblaščenko, ki ga je zastopala v pravdnem in nepravdnem postopku, izjave sodnice, ki je nepravdni postopek vodila, pa ne šteje za opravičljiv razlog zmote. Tožnik se je posvetoval s svojo pooblaščenko in ravno zaradi tega je zaradi njene odsotnosti predlagal preložitev naroka. Konkretneje se z njo ni mogel posvetovati, saj do tedaj ni slutil, da bo občina predlagala poravnavo. Sodnica, ki je vodila nepravdni postopek, je vedela za vsebino pravdne zadeve, ki jo je tožnik vodil zoper občino, ne da bi formalno vpogledala v spis. V kraju, kjer je sedež sodišča, sodno osebje za spore s širšim interesom, kot so spori z občino, ve brez formalnega vpogleda v spis. Tožnik je zaslišan izpovedal, da je sodno poravnavo res podpisal, vendar z dostavkom „vzeto na znanje“. Sodišče je zapisnik naroka N 17/2004 z dne 18.9.2007 vpogledalo in tako tožnikov pripis „v vednost“ tudi videlo. Kljub temu o tej pomembni okoliščini ni zavzelo stališča ne v dejanskem ne v pravnem smislu. Ker je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno, je napačno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preiskusiti. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na razveljavitev sodne poravnave zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni ravnal dovolj skrbno, ker se o procesnih dejanjih, ki jih je opravljal sam, ni predhodno posvetoval s pooblaščeno odvetnico, ker sodničino opozorilo na stroškovne posledice ne predstavlja sile ali zvijače ter zato, ker tožnik ni dokazal, da bi sodnica nanj vplivala z izjavo o nevplivanju sodne poravnave na pravdni postopek, zaradi česar naj bi prišlo do napake v njegovi volji. Očitek pritožbe, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in sami s seboj v nasprotju, tako ne drži. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku pripisalo premajhno skrbnost, ker bi se moral predhodno posvetovati s pooblaščenko, ki ga je zastopala v pravdnem in nepravdnem postopku, hkrati pa izjave sodnice, ki je nepravdni postopek vodila, ni štelo za opravičljiv razlog zmote. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi sodnica Z. izjavila, da sklenitev sodne poravnave v nepravdnem postopku glede nepremičnine, glede katere je tožnik sprožil tudi pravdni postopek, na pravdni postopek ne bo vplivala. Da sodnica tega ni izjavila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izpovedbe prič sodnice B. Z. in priče D. Š.. Ker sporne izjave ni bilo, nedokazana izjava tudi ne more predstavljati opravičljivega razloga zmote tožnika, kar pritožnik zmotno izpostavlja.

Ravno tako pritožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodnica Z. za njegovo pravdno zadevo, ki je tekla glede iste nepremičnine, vedela, saj gre za manjše sodišče in za spor s širšim interesom. Da bi sodnica za pravdni postopek tožnika vedela, tožniku ni uspelo dokazati. Iz pravdnega spisa v zadevi P 86/2004, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi sodnica v spis vpogledala. Tožnik in njegova pooblaščenka pa sta tista, ki sta nedvomno vedela, da v zvezi z istim spornim prostorom tečeta tako pravdni kot nepravdni postopek, kot tudi za vsebino obeh zahtevkov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi če bi sodnica Z. tožniku res odgovorila, da nepravdni postopek ne vpliva na pravdo, pri čemer tožbenega zahtevka ni poznala, njen odgovor ne bi predstavljal zmote, ki bi tožnika upravičevala do razveljavitve sodne poravnave. Tožnik je namreč podpisal sodno poravnavo, s katero je del zemljišča dobil, del pa dal. Če je pri tem računal, da bo tisti del zemljišča, ki ga je dal, dobil nazaj v pravdi, je očitno poravnavo podpisoval s „figo v žepu“, kar je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožbene navedbe, da je bil pritožnik na kraju podpisa sodne poravnave pod pritiskom, ker je bil istega dne vabljen pred sodišče kot stranka v drugem pravdnem postopku, so neutemeljene. Tožniku kot popolnoma poslovno sposobni osebi je bila prepuščena odločitev, ali bo sodno poravnavo sprejel, ali ne. V danem primeru bi sklenitev sodne poravnave lahko odklonil. Zato navedbe, da je bil pod pritiskom, pri čemer ni dokazal, da je bila sodna poravnava sklenjena pod vplivom grožnje ali pod vplivom sile ali zvijače, niso utemeljene.

Tako iz tožbenih trditev kot tudi iz izpovedbe tožnika izhaja, da je tožnik dne 18.9.2007 podpisal sodno poravnavo, ki so jo pravdne stranke sklenile v nepravdni zadevi N 17/2004. Pritožbene navedbe, da je poravnavo podpisal le kot vzeto na znanje, s čimer meri na nepravilnost svojega podpisa, glede na tožbene trditve tako niso utemeljene. Predstavljajo pa tudi nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Iz navedenih razlogov izhaja, da pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v postopku ni storilo zatrjevanih kršitev, niti kršitev absolutne narave, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.