Jedro

Naravo skupnega sporazuma je imela torej le tarifna priloga Pravilnika 98, ne pa njegov normativni del, ki vključuje 11. člen. Tožeča stranka bi zato spremembo takšnega sporazuma zato lahko dosegla le po postopku, ki ga je predpisal zakon. V izpodbijani sodbi ni ugotovitev (tega pa tožnik tudi sicer ni zatrjeval), da bi bil Pravilnik 06 sprejet po takšnem postopku. Zato ne more imeti učinka sporazuma, ki je bil takrat veljavni zakonski ureditvi lahko podlaga za zaračunavanje nadomestila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnilni in stroškovni del) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52568/2008 z dne 4.8.2008 razveljavi v 1. in 3. točki izreka, in se za znesek 87,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2008 do plačila zaradi umika tožbe postopek ustavi, vdelu, ki se nanaša na plačilo zneska 169,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2008 dalje do plačila se zahtevku ugodi, v presežku pa zavrne. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 247,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se je, očitno zoper zavrnilni del in izrek o stroških, pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožena stranka sploh ni zatrjevala, ne dokazovala, niti prerekala. Ugotovilo je, da je tarifa na podlagi katere je bil obračunan avtorski honorar, neveljavna. Tega pa nobena od strank ni zatrjevala. V nadaljevanju vztraja pri tem, da je sama obračunavala nadomestila po veljavnem pravilniku, ki je bil odobren s strani UIL ter objavljen, v Pravilniku 06 pa je zgolj in samo uskladila vrednosti tarif in s tem ohranila enako razmerje kot ga je odobril UIL. Ni torej sprejela novih tarif, niti enostransko spreminjala skupnega sporazuma. Opozarja, da je avtorska pravica ustavna pravica in je torej avtor tisti, ki odloča o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovoljuje uporabo avtorskega dela. Če bi sledili utemeljevanju sodišča o enostranskosti Pravilnika 06, zaradi česar ga sodišče ni upoštevalo, potem ne more veljati niti tarifa, niti Pravilnik 98, saj s tem ne soglaša tožeča stranka. ZASP ne nudi podlage za to, da se uporabi zgolj tarifni del Pravilnika 98. Sodišče bi odločitev moralo opreti na splošno določbo 81. člena ZASP. Vsi dosedanji pravilniki so vsebovali indeksno klavzulo in iz 26. člen ZASP-B ne izhaja, da je zakonodajalec želel tožečo stranko omejiti v njeni funkciji. Ob interpretaciji 26. člena ZASP-B ni bilo upoštevano načelo in dubio pro auctore, niti to, da se je tožena stranka lahko sama odločila, ali bo avtorska dela uporabljala ali ne.Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno ugotoviti, da velja tudi 11. člen Pravilnika 98, ta pa izrecno določa valorizacijo. Gre za zakonsko, pa tudi pogodbenovalorizacijo. Tožeča stranka je pri valorizaciji uporabila indeksno klavzulo, to je stopnjo rasti cen na drobno v obdobju od 1998 do 2006, kar pomeni, da je bilo zadoščeno tudi načelu zaupanja v pravo. Pravilo prvotnega 2. odst. 153. člena ZASP zato ni bilo prekršeno. Tarifa 06 tudi ne vsebuje drugačnih postavk kot prejšnja. Pritožba nadalje opozarja, da je pravilo o valorizaciji skladno z eno izmed bistvenih prvin avtorske pravice, ki je ustavna pravica in sicer, da avtorji odločajo o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovoljujejo uporabo svojega avtorskega dela. To pomeni, da gre pri valorizaciji zgolj za ohranjanje realne vrednosti avtorskih honorarjev oziroma nadomestil in jo je zato potrebno videti predvsem v luči uresničevanja temeljne pravice avtorja, da se sam odloča pod kakšnimi pogoji bo dovolil uporabo svojih del. Valorizacija je upravičena tudi z institutom spremenjenih okoliščin, saj 58,7% inflacija nedvomno predstavlja spremenjene okoliščine. Opozarja na različno sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko tožbeni zahtevek tožnika (po višini) presojalo tudi v pogledu vprašanja, ali je tožnica uporabila pravilno (oziroma veljavno) tarifo in v nadaljevanju tudi glede tega, da se je oprlo na tarifo iz Pravilnika 98. 6. Sodišče je pri odločanju vezano na trditveno in dokazno gradivo, ki ga ponudijo stranke (primerjaj 7. člen ZPP), ni pa pri presoji vezano na materialnopravno podlago, ki jo stranki ponudita. V konkretnem primeru vprašanje uporabe veljavne tarife pomeni materialno pravno vprašanje, ki ga mora sodišče rešiti samo in zato na predloge oziroma ugovore strank ni vezano. Povedano drugače: tudi če tožena stranka ni ugovarjala, da tožnik nadomestila ni obračunal po pravilni (veljavni) tarifi, je dolžno na to, v okviru pravilne uporabe materialnega prava, paziti sodišče samo.

7. ZASP je bil v delu, v katerem je urejal način določanja nadomestila za uporabo avtorskih del večkrat spremenjen. Po prvotni ureditvi, po kateri je bil sprejet Pravilnik 98, je tarifo sprejela kolektivna organizacija avtorjev, kontrola njene ustreznosti oziroma primernosti pa je bila v pristojnosti UIL. Tarifa je morala biti objavljena tudi v Uradnem listu (153. člen ZASP). ZASP-B (UL RS 43/2004), ki je veljal ob sprejetju Pravilnika 06, pa je predvideval, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) z reprezentativnimi združenji uporabnikov. V prehodnih določbah ZASP-B (4. odst. 26. člena) je zakonodajalec za čas do sprejema skupnega sporazuma določil, da se tarife organizacije, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. S takšno določbo je ZASP-B ohranil v veljavi dotedanjo tarifo, to je tarifo iz Pravilnika 98 in ji dal naravo skupnega sporazuma. To med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Sporno je bilo, in je sporno tudi v pritožbenem postopku, kaj je treba razumeti s pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona“ iz 4. odst. 26. člena ZASP-B, saj je od odgovora na to vprašanje odvisno ali ima naravo skupnega sporazuma le tarifni del Pravilnika 98 ali tudi njegov normativni del, vključno z 11. členom, ki je omogočal valorizacijo.

8. Pravilno je v zvezi s tem stališče sodišča prve stopnje, da je s pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona“ mogoče razumeti zgolj tarifni del Pravilnika 98, poimenovan Tarifa za javno priobčitev glasbenih del, ne pa tudi njegovega normativnega dela in s tem 11. člena, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno. To vprašanje je bilo v sodni praksi sicer dolgo sporno, vendar pa je Vrhovno sodišče RS, ko je odločalo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 160/2011, sedaj zavzelo o tem jasno stališče. Iz razlogov te sodbe izhaja, da je s pojmom „tarife“ iz četrtega odstavka 26. člena ZASP-B mogoče razumeti zgolj to, kar je dotedanji zakon štel za veljavno tarifo, to pa je zgolj tarifna priloga. Drugi argumenti za razlago pojma tarife, za katero se tudi v tej zadevi pritožba zavzema, bi bili upoštevni šele v primeru dvoma o tem, kaj je do uveljavitve ZASP-B predstavljalo veljavno tarifo. Tega dvoma pa, kot je mogoče razbrati iz razlogov citirane odločbe, ni. Tako je bila v ZASP za veljavnost tarife določena odobritev UIL, UIL pa je, kot izhaja (tudi) iz razlogov sklepa Ustavnega sodišča U-I-149/98 (točka 37), preizkusil le tarifni del. 9. Naravo skupnega sporazuma je imela torej le tarifna priloga Pravilnika 98, ne pa njegov normativni del, ki vključuje 11. člen. Tožeča stranka bi zato spremembo takšnega sporazumalahko dosegla le po postopku, ki ga je predpisal zakon. V izpodbijani sodbi ni ugotovitev (tega pa tožnik tudi sicer ni zatrjeval), da bi bil Pravilnik 06 sprejet po takšnem postopku. Zato ne more imeti učinka sporazuma, ki je bil po takrat veljavni zakonski ureditvi lahko podlaga za zaračunavanje nadomestila.

10. Prvo sodišče je posledično ravnalo pravilno, ko tega akta ni uporabilo, sklicujoč se na institut exceptio illegalis. Sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon (125. člen URS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da sodišče lahko sproži ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa, ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis. Tudi v konkretnem primeru je prvo sodišče zato lahko samo ugotavljalo nezakonitost Pravilnika 06 in jo tudi ugotovilo.

11. Pritožbena trditev, da bi lahko na podlagi enakega sklepanja ugotovili tudi to, da ne velja niti tarifni del Pravilnika 98, ker z njim ne soglaša tožeča stranka, je zmotna. Pritožnik ob tem namreč spregleda, da je tarifnemu delu Pravilnika 98 naravo skupnega sporazuma v prehodnem obdobju (torej do sprejetja skupnega sporazuma) podelil zakon, to je ZASP-B v 4. odst. 26. člena, in zato dejstvo, da pritožnica s takšno tarifo (več) ne soglaša, na njeno veljavnost ne more imeti vpliva.

12. Ker je glede na obrazloženo sklicevanje na 11. člen Pravilnika 98 ne pride v poštev, so nerelevantna za odločitev pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na trditev, da pri Pravilniku 06 ne gre za novo tarifo, niti spreminjanje skupnega sporazuma, da Pravilnik06 ne vsebuje drugačnih postavk in da je bilo spoštovano tudi načelo zaupanja v pravo. Pritožbeno sodišče se o tem zato posebej ne izjavlja.

13. Neutemeljeno je sklicevanje na 81. člen ZASP, saj iz ugotovitev v tem postopku izhaja, da je bilo nadomestilo določeno (delno s pogodbo, delno pa pride v poštev neposredno tarifa). Da bi tožena stranka z uporabo avtorskega dela dosegla dobiček, ki je v očitnem nesorazmerju z dogovorjenim ali določenim nadomestilom (2. odst. 81. člena ZASP), pa tožena stranka ni nikoli zatrjevala, niti v tej smeri česarkoli zahtevala. Takšne trditve v pritožbenem postopku pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožnik niti ne opraviči (337. člen ZPP).

14. Enako kot v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče v že citirani zadevi, tudi v konkretnem primeru ni izkazano, da bi neupoštevanje enostransko določenih tarifnih postavk, zvišanih ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno in objavljenih v Uradnem listu, pomenilo, da avtorske pravice, s katerimi v skladu z zakonom upravlja tožnik, niso več zagotovljene v ustavno varovanem obsegu.

15. ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, to je šest let po uveljavitvi Pravilnika 98. Tožnik je v tem obdobju imel možnost, da sam spremeni tarifo z odobritvijo UIL in torej njena sprememba v tem obdobju ni bila odvisna od uporabnikov avtorskih del. Tožnik ni zatrjeval, da bi to možnost izkoristil. Po uveljavitvi ZASP-B pa je imel v primeru, če mu spremembe veljavne tarife ni uspelo doseči zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov, imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Da bi to poskušal, tožnik tudi v tem konkretnem primeru ni zatrjeval. 16. Tožnik tudi ni izkazal, da bi se razmere v obdobju, ko je se je tarifa iz Pravilnika 98 uveljavila kot skupni sporazum, toliko spremenile, da bi to narekovalo prisoditev zahtevane višine nadomestila (upoštevaje določila obligacijskega prava o pravični prilagoditvi pogodbenih pogojev zaradi spremenjenih okoliščin). V obdobju od aprila 2004, ko je prišlo do uveljavitve ZASP-B do januarja 2007 (uveljavitev ZASP-D), je namreč indeks rasti cen življenjskih potrebščin po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije znašal (le) 6,6 %, drugih okoliščin pa pritožnik ni zatrjeval. 17. Na pravilnost odločitve nadalje ne more vplivati sklicevanje pritožnika na to, da je avtor tisti, ki odloča pod kakšnimi pogoji bo dovolil uporabo avtorskih del, uporabnik pa, ali jih bo pod temi pogoji uporabljal. Res je sicer, da pravica do plačila za uporabo avtorskih del ostaja pri avtorju, ki ga zaradi sistema kolektivnega varovanja avtorske pravice predstavlja tožeča stranka, vendar pa to ne more pomeniti, da je pri tem popolnoma prosta. Zaradi preprečitve morebitnih zlorab, ki izvirajo iz monopolnega položaja tožeče stranke, je nujno, da zakonodajalec predvidi ustrezne varovalke. Takšno varovalko predstavlja tudi predpisan postopek za sprejem in spremembo tarif. S tem v bistvo avtorske pravice, katere sestavni del je tudi plačilo za uporabo, ni poseženo. Da bi ureditev v spornem obdobju omogočala blokado varstva avtorskih pravic s strani uporabnikov, pa kot rečeno, pritožnik ni trdil. 18. Ker pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena istega zakona le-to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji naprvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi glede zavrnitve pritožbe.