Jedro

V nekaterih primerih zakon izrecno določa, da mora dati sodišče stranki možnost, da se izjavi. To velja za vročitev obrazloženega ugovora upniku, ne pa tudi za odgovor na ugovor, saj zakon zoper takšno vlogo izrecno ne določa pravice nasprotne stranke, da se o tem izjavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka odločilo, da se ugovor dolžnice z dne 10. 9. 2004 kot neutemeljen zavrne, v II. točki izreka pa je sodišče dolžnici naložilo v plačilo nadaljnje izvršilne stroške upnika v višini 176,46 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper sklep se je pritožila dolžnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Izpodbijani odločitvi očita absolutno bistveno kršitev iz 8. točke II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj dolžnici ni bil vročen upnikov odgovor na ugovor. V pritožbi navaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se seznani z vsemi navedbami nasprotne stranke ter da lahko odgovori na te navedbe. Tako dolžnica ni mogla preveriti niti, ali je bil odgovor na ugovor vložen pravočasno. V kolikor je bil namreč vročen prepozno, se šteje, da so dolžničine ugovorne navedbe resnične. Prav tako je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 11. točke II. odst. 339. čl. ZPP, ker je dopustilo, da se postopka udeležuje tak upnik, ki ne more biti pravdna stranka. Stranka v postopku je lahko le fizična ali pravna oseba, le izjemoma tudi kakšna druga oblika združevanja. Upnik „Z. T. O. C.“ v sodnem registru ne obstaja kot pravna oseba, temveč bi lahko bila to le Z. T. d.d. s sedežem na naslovu M. ..., L., katere podružnice (med njimi tudi O. C.) niso pravne osebe. Tako tudi stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, saj direktor podružnice ni zakoniti zastopnik. Napačen je zaključek sodišča, da je dolžničin ugovor neobrazložen. Po stališču sodišča dolžnica za svoje trditve ni predložila dokazov. Iz obrazložitve sodišča je mogoče tudi sklepati, da bi dolžnica lahko svoje trditve dokazovala le z izpiskom iz zemljiške knjige, kar je napačno. Vsako dejstvo je mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi. Dolžnica je v ugovoru predlagala zaslišanje stranke in prič, a sodišče teh dokazov ni izvedlo in je tako odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Zaradi nepravilne odločitve v glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je ugovorni postopek podoben pritožbenem postopku po ZPP. Sodišče prve stopnje ni z ničemer ravnalo napačno. Upnik je v tem postopku Z. T. d.d., zaradi lažjega postopka vročanja in nižjih stroškov pa se posamezni postopki vodijo po različnih območnih enotah. Pooblaščenec v tem postopku je imel veljavno pooblastilo zakonitega zastopnika upnika. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da dolžnica za svoje trditve (da je nepremičnina, ki je predmet tega izvršilnega postopka, skupna lastnine dolžnice in njenega moža, zato je slednji solastnik vsaj do ?) ni predložila dokazov, pa tudi iz izpiska iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi šlo za skupno premoženje zakoncev. Upnik se je v dobri veri zanesel na podatke v zemljiški knjigi, zato ne more nositi škodljivih posledic v razmerju do zakonca, ki zaradi svoje neaktivnosti ni poskrbel za pravočasen vpis svojih pravic.

V ugovoru je dolžnica navajala, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, saj je nepremičnina, pri kateri je dolžnica vpisana kot lastnica do celote in ki je predmet tega izvršilnega postopka, dejansko skupno premoženje zakoncev, zato je dolžničin mož solastnik vsaj do 1/2. Gre torej za ugovor, ki ga lahko po sami naravi stvari lahko vloži le tretji (v konkretnem primeru dolžničin zakonski partner), v katerem lahko zahteva, da naj se izvršba na tak predmet izreče za nedopustno, ne pa tudi dolžnica sama, saj za kaj takega ni legitimirana. V I. odst. 64. čl. ZIZ je namreč določeno, da kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Že iz samega besedila določbe tako izhaja, da lahko tak ugovor vloži le tisti, ki meni, da ima takšno pravico, ki preprečuje izvršbo na konkreten predmet. Dolžnica se na pravice tretjih z namenom, da bi zaščitila svoje pravice ne more uspešno sklicevati. Njen ugovor ne vsebuje pravnorelevantnih dejstev, ki bi lahko predstavljali dejansko podlago dopustnim ugovornim razlogom iz 55. čl. ZIZ. To pa pomeni, da je ugovor dolžnice neobrazložen in zato neutemeljen (II. odst. 53. čl. ZIZ), zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v I. točki izreka izpodbijanega sklepa pravilna, pri čemer je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo napačne razloge. Ne gre namreč za to, da dolžnica ni uspela dokazati pravic tretjih na nepremičnini, ki je predmet te izvršbe, temveč zato, da s takšnim ugovorom (ki je po vsebini dejansko ugovor tretjega) ne more uspeti v zaščiti svojih pravic. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora dolžnice pravilna, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov.

Pritožnica nadalje neutemeljeno očita absolutne bistvene kršitve. Iz spisovnih podatkov resda izhaja, da ji upnikov odgovor na ugovor ni bil vročen, vendar to ne pomeni očitane kršitve iz 8. točke II. odst. 339. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ. Za očitano bistveno kršitev gre namreč takrat, kadar z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V nekaterih primerih zakon izrecno določa, da mora dati sodišče stranki možnost, da se izjavi. To velja za vročitev obrazloženega ugovora upniku, ne pa tudi za odgovor na ugovor, saj zakon zoper takšno pravno dejanje izrecno ne določa pravico nasprotne stranke, da se o tem izjavi. V obravnavanem primeru se je upnik v odgovoru na dolžničin ugovor, da ni izključna lastnica predmeta izvršbe, temveč to predstavlja skupno premoženje zakoncev, zgolj opredelil do ugovornih navedb in ugovoru priloženih listin. Ob tem upnik ni navajal novih dejstev ali predlagal kakšnih dokazov, temveč je podajal le svoja pravna naziranja. Tako z opustitvijo vročitve dolžnica ni bila v ničemer onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic in sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve ni oprlo na kakšna nova dejstva in dokaze iz odgovora na ugovor, glede katerih dolžnici ne bi bila dana možnost izjave, saj le-teh sploh ni bilo.

Nadalje še v pritožbi navaja, da zaradi opustitve vročitve odgovora na ugovor dolžnica ni mogla preveriti, če je upnik odgovor na ugovor vložil pravočasno, saj se nepravočasen odgovor ne upošteva in se v takem primeru šteje, da so navedbe dolžnika v ugovoru resnične. V zvezi s tem sodišče druge stopnje zaključuje, da je ocena pravočasnosti odgovora na ugovor v pristojnosti sodišča, v kolikor pa se z oceno pravočasnosti dolžnica ne bi strinjala in bi jo pritožbeno izpodbijala, bi bil potreben vpogled v izvršilni spis, kjer se nahajajo povratnice, na podlagi katerih se ugotavlja pravočasnost njihovih pravnih dejanj, kar pomeni, da pravočasnost odgovora na ugovor ni mogoče razbrati že iz same vročitve vloge nasprotni stranki. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da očitana absolutna bistvena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je z nevročitvijo upnikovega odgovora na ugovor sicer storilo kršitev določbe postopka, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe in tako ni podana niti (relativna) bistvena kršitev iz I. odst. 339. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ.

Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev iz 11. točke II. odst. 339. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ. Upnik v tej zadevi ni območna enota upnika, ampak Z. T. d.d., ki zaradi racionalizacije svojega poslovanja zadeve porazdeli med svoje območne enote. Tako se pisanja ne vročajo na sedež družbe, temveč na sedeže območnih enot, kar je dovoljeno in predstavlja interno organizacijo dela pri stranki in na pravilnost in zakonitost postopka ne vpliva. Pooblaščenci pa imajo vsakokrat pooblastilo zakonitega zastopnika upnika in ne direktorjev območnih enot, ki niso zakoniti zastopniki, kot to sicer pravilno ugotavlja pritožnica. V konkretnem postopku je upnika najprej zastopal odvetnik, ki se je izkazal z veljavnim pooblastilom (v prilogi ...), ki so ga podpisali zakoniti zastopniki (predsednik in član uprave družbe Z. T. d.d.), sedaj pa upnika zastopa generalna pooblaščenka, ki ima pooblastilo zakonitih zastopnikov upnika (predsednika uprave družbe Z. T. d.d.), deponirano pri prvostopenjskem sodišču. Tako se pritožbene navedbe tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene.

Dolžnica v pritožbi graja tudi stroškovno odločitev, vsebovano v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, svojo pritožbo pa v tem delu obrazloži le s tem, da je stroškovna odločitev napačna zaradi napačne odločitve o ugovoru. Glede na to, da je odločitev o ugovoru pravilna, kot je že obrazloženo zgoraj, dolžnica pa v zvezi s stroškovno odločitvijo drugih pritožbenih razlogov ne navaja, pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi glede obstoja razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ); ker pa niso podane ne pritožbeno uveljavljane kršitve in ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, je bilo potrebno dolžničino pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).

Dolžnica s pritožbo ni uspela (VI. odst. 38. čl. ZIZ), upnica pa z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k rešitvi zadeve in ti stroški za izvršbo niso bili potrebni (V. odst. 38. čl. ZIZ). Zato vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.