Jedro

Ker lahko vsaka od toženih strank s svojim solastniškim deležem razpolaga samostojno, brez soglasja ostalih solastnikov, ni nikakršnega razloga za nastanek nujnega sosporništva vseh solastnikov. In ker je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, ima vsak pravico do povračila stroškov za opravljena procesna dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: V izpodbijani 2., 3., 4. in 5. točki sklepa je sodišče odločilo o višini stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki.

Zoper odmero stroškov se pritožuje tožeča stranka, ker meni, da je sodišče toženi stranki odmerilo previsoko sodno takso. Pritožba vztraja na stališču, da so tožene stranke v konkretnem primeru enotni sosporniki na pasivni strani, zato je obveznost plačila sodne takse njihova nerazdelna obveznost (3. odstavek 3. člena ZST). Ker se je postopek končal z umikom tožbe in ustavitvijo postopka, so toženci upravičeni do vrnitve polovice plačane takse v skladu z 32a. členom ZST, saj sodišče o zadevi ni odločilo meritorno. Nepravilno je določen tudi paricijski rok za izpolnitev obveznosti, ker sodna odločba ustvarja pravne posledice šele z dnem pravnomočnosti, zato rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne more začeti teči pred pravnomočnostjo sodne odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani pravdi tožeča stranka toži solastnike nepremičnine, vendar to še ne pomeni hkrati enotnega sosporništva, saj bi tožeča stranka lahko vložila samostojno tožbo tudi zoper vsako od toženih strank, lahko pa bi bile izdane tudi različne odločbe. Vsaka od toženih strank bi načeloma lahko razpolagala s svojim solastniškim deležem brez soglasja ostalih solastnikov, zato ni nikakršnega razloga za nastanek nujnega sosporništva vseh solastnikov in ker je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in ker so bili zoper tožbo vloženi štirje odgovori na tožbo, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je nastala taksna obveznost skladno s 1. točko 2. odstavka 4. člena ZST za vsak odgovor na tožbo.

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na uporabo določila 32a. člena, saj se ta v 2. odstavku nanaša le na stranko, ki vlogo, za katero je plačala takso, umakne. Zato je v konkretnem primeru, kjer se je postopek končal z umikom tožbe, upravičena do povrnitve polovice vplačane takse skladno z določilom 32a. člena tožeča stranka.

Obveznost povrnitve pravdnih stroškov je za tožečo stranko nastala z izdajo izpodbijanega sklepa z dne 22.1.2009, ko je sodišče o stroških plačila tudi odločilo, tako o višini stroškov kot tudi o roku, v katerem mora tožeča stranka svojo obveznost izpolniti. To pa je tudi rok (15 dni), ki opredeljuje zapadlost terjatve na plačilo stroškov (1. odstavek 299. člena OZ). Ker je torej obveznost plačila nastala z izrekom sodne odločbe (4. odstavek 163. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP) obveznost plačila zapade tudi v roku, ki je v tej sodni odločbi opredeljen kot rok za izpolnitev obveznosti. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude (378. člen OZ), ta pa je, upoštevaje obrazloženo, že nastopila z iztekom paricijskega roka, določenega v odločbi sodišča prve stopnje. Ker torej niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, sama nosi stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP).