Jedro

Presoja zakonitosti upravne odločbe o odstranitvi tujca iz države je samostojen upravni spor, ki z obravnavanim - o prenehanju dovolitve zadrževanja tujcu v Republiki Sloveniji - ni v nobeni neposredni vsebinski povezavi. Morebitni za stranko ugodni razlogi v odločitvi sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu pa pomenijo zgolj dejanski in ne pravni interes za odločitev, zaradi česar pa pravovarstvene potrebe pritožniku ni mogoče priznati.

Nesporno je, da pritožnik, zastopan po odvetniški pisarni, ni podal ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč je vložil izpodbojno tožbo (na odpravo upravnega akta), tako da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi izdalo ugotovitveno sodbo. O tožbenem zahtevku, ki ga tožnik ni postavil, sodišče ne more odločiti, pri čemer pa je iz ustaljene sodne prakse jasno, da izpodbojna tožba v upravnem sporu ne vsebuje tudi ugotovitvenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je v prvostopenjskem upravnem sporu s tožbo izpodbijal odločbo Generalne policijske uprave, Uprave uniformirane policije, Centra za tujce, št. 2253-61/2018/24 (216-8) z dne 16. 5. 2018, s katero je tožena stranka odločila, da tožniku s 16. 5. 2018 preneha dovolitev zadrževanja, določena z odločbo z dne 23. 4. 2018, ker so skladno s prvo alinejo prvega odstavka 74. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) prenehali razlogi za dovolitev zadrževanja.

2. Sodišče prve stopnje je navedeno tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Presodilo je, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj si pravnega položaja ne more več izboljšati. Pravico do zadrževanja tujcu je namreč mogoče podeliti le tujcu, ki je v postopku odstranitve, zaradi česar je logično, da o dovolitvi zadrževanja ni mogoče odločati, če je bil tujec že odstranjen iz Republike Slovenije. Morebitna odprava izpodbijane odločbe in dovolitev zadrževanja zanj ne bi imeli nobenega učinka.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi ter da sodišče prve stopnje o vloženi tožbi vsebinsko odloči. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glavni vsebinski argument pritožnika se nanaša na vprašanje obstoja pravnega interesa za predmetni upravni spor.

7. Argument pritožnika, da ima pritožnik pravni interes za odločitev v tem upravnem sporu, ker je od tega odvisna tudi odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti same deportacije (v zadevi I U 1142/2018), ki je sledila v tem postopku izpodbijani odločbi tožene stranke, ni utemeljen. Presoja zakonitosti upravne odločbe o odstranitvi tujca iz države je samostojen upravni spor, ki z obravnavanim ni v nobeni neposredni vsebinski povezavi. Morebitni za stranko ugodni razlogi v odločitvi sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu pa pomenijo zgolj dejanski in ne pravni interes za odločitev, zaradi česar pa pravovarstvene potrebe pritožniku ni mogoče priznati.

8. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik smiselno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu izdati ugotovitveno sodbo o nezakonitosti izpodbijane odločbe. Pritožnik navaja, da je podal obširne pritožbene navedbe, glede na katere bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je pritožnik ne glede na tožbeni zahtevek zatrjeval nezakonitost izpodbijane odločbe in o tej tožbi v upravnem sporu vsebinsko odločiti. Ker pa je nesporno, da pritožnik, zastopan po odvetniški pisarni, ni podal ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč je vložil izpodbojno tožbo (na odpravo upravnega akta), sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi izdalo ugotovitveno sodbo. O tožbenem zahtevku, ki ga tožnik ni postavil, sodišče ne more odločiti, pri čemer pa je iz ustaljene sodne prakse jasno, da izpodbojna tožba v upravnem sporu ne vsebuje tudi ugotovitvenega zahtevka.

9. Do drugih pritožbenih navedb, ki so za odločitev nebistvene, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

10. Zato je imelo sodišče prve stopnje prav, da je štelo, da za upravni spor niso podane procesne predpostavke in da je bilo tožbo treba zavreči (na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Zato je pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1. **K II. točki izreka**

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).