Jedro

Glede na to, da se tožnik pri sklepanju posla s tožencem ni pozanimal o ničemer, temveč je pogodbo le podpisal, je ravnanje tožnika moč oceniti kot povsem brezbrižno ravnanje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik pri sklepanju pogodbe ni ravnal s skrbnostjo, ki se od udeležencev v pravnem prometu pričakuje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 8.821,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2000 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov. S sklepom z dne 31.1.2011 pa je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu plačati pravdne stroške v višini 896,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Proti sodbi in sklepu se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nikakor ne drži, da tožnikova mati Z. S. in tožnik nista ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) ter računovodskimi načeli bi morale biti obveznosti zaposlenih evidentirane v knjigovodskih listinah podjetja. Poleg tega je pritožnik v pripravljalni vlogi predložil bruto bilanco za obdobje 1999 in 2000 ter bilanco stanja, ki je bila oddana na AJPES, iz katere so bile razvidne obveznosti družbe. Obveznosti delavcev pa v dokumentaciji družbe ni bilo. V zvezi s tem je tožnik predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko pojasnil, ali je iz predloženih podatkov možno razbrati morebitne obveznosti do zaposlenih oz. bivših zaposlenih ter ali bi morale biti obveznosti (če so obstajale) evidentirane v knjigovodskih listinah podjetja. Tožnik ob neodplačnem prevzemu družbe z dolgom družbe ni bil seznanjen, ker mu je toženec dolg zamolčal. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaza z izvedencem finančne stroke zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je vodilo v nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Priča Z. S. je tudi izpovedala, da so za obveznosti delavcev zvedeli kasneje in slučajno, ko se je toženčeva tajnica zmotila in ji prinesla dokumentacijo, toženec pa ji je zagotovil, da bo vse uredil preko odvetnika K. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da tožniku ob sklenitvi pogodbe ni bil znan obstoj dolgov napram delavcem, saj mu jih je toženec zamolčal. Poleg tega je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je kot dokaz toženčevega zdravstvenega stanja upoštevalo izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 4. 8. 2011, ki ga tožnik nikoli ni prejel. Tako je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se tožnik glede tega listinskega dokaza ni mogel opredeliti. Sodišče je tako zaključilo, da so izjave prič L. in Z. S. neverodostojne, saj naj toženec ne bi bil sposoben voditi prodaje ženinega podjetja. Prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevane trditve, da je toženec obljubil vračilo denarja, ki ga je tožnik izplačal delavcema. V zvezi s tem vprašanjem bi moralo sodišče zaslišati predlagano pričo L. v. R., ki je bil kupec družbe toženčeve žene in je bil prisoten na sestavku v bifeju, ko je toženec iz naslova dolga ponujal le 5.000,00 EUR. Dejansko stanje je bilo tako nepopolno ugotovljeno. Zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče L. v. R. je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi zoper sklep pa pritožnik navaja, da je odločitev o stroških v primeru utemeljenosti pritožbe zoper sodbo napačna.

3. Toženec na pritožbi ni odgovoril. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

5. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je s tožencem leta 2000 sklenil pogodbo o neodplačnem prevzemu toženčeve družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju: pogodba). Tožnik je pogodbo sklenil zato, da bi naredil uslugo tožencu, k je zaradi zdravstvenih težav želel zapreti podjetje in se prijaviti na Zavodu za zaposlovanje. Toženec pa je pri dogovorih za prevzem družbe, pri katerih je sodelovala tožnikova mati, zamolčal, da ima družba dolg do dveh delavcev. Kasneje v postopku pa je tožnik zatrjeval, da mu je toženec na izrecno vprašanje odgovoril, da družba nima dolgov. Če bi toženec za dolgove družbe vedel, pogodbe o neodplačnem prevzemu družbe ne bi sklenil. Zatrjeval je tudi, da mu je toženec obljubil, da bo poravnal dolg družbe do delavcev B. B. in K. L. K.. Ponudil pa je le 5.000,00 EUR, ki pa jih tožnikova starša nista sprejela, ker znesek ni zadoščal za pokritje dolga. Iz tožbe tako izhaja, da tožnik vtožuje znesek 8.821,56 EUR na dveh pravnih podlagah. Sklicuje se na toženčevo odškodninsko odgovornost zaradi prevare (drugi odstavek 49. člena OZ), zatrjuje pa tudi obstoj dogovora s tožencem o prevzemu izpolnitve (434. člen OZ).

Glede odškodninske podlage zahtevka:

6. Drugi odstavek 49. člena OZ določa, da ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati povrnitev nastale škode. Prevarana stranka ima pravico do odškodnine tudi tedaj, ko pogodbe ne izpodbija (1). Za prevaro pa gre takrat, ko ena stranka pri drugi povzroči zmoto ali jo v zmoti drži z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe. Glede na to, da je tožnik v svoji izpovedbi izrecno izpovedal, da se s tožencem o dolgovih družbe ob sklepanju pogodbe sploh ni pogovarjal in da toženca v zvezi s tem ni ničesar vprašal, tožnik svojih trditev o protipravnosti ravnanja toženca, in sicer da ga je toženec prevaral s tem, ko mu je zamolčal podatke o dolgu družbe oziroma da mu je izrecno zatrdil, da družba nima nobenih dolgov, ni uspel dokazati, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (7. in 212. člen ZPP). Toženec tako ni zmotno prikazoval okoliščin glede sklenitve posla, saj tožnik s tožencem ob prevzemu družbe ni opravil razgovora o predmetu pogodbe, temveč je zgolj podpisal pogodbo. Glede na to, da se tožnik pri sklepanju posla s tožencem ni pozanimal o ničemer, temveč je pogodbo le podpisal, je ravnanje tožnika moč oceniti kot povsem brezbrižno ravnanje. Tožencu zato protipravnosti ravnanja iz prvega odstavka 49. člena OZ ni moč očitati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik pri sklepanju pogodbe ni ravnal s skrbnostjo, ki se od udeležencev v pravnem prometu pričakuje (6. člen OZ). Zato je pravilna tudi zavrnitev izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke glede vprašanja, ali je bilo iz predloženih podatkov, bilanc (za vodenje katerih je bila zadolžena tožnikova mati) možno razbrati morebitne obveznosti do zaposlenih in ali bi morale biti tam zavedene. Tožnik bi se namreč moral že ob sklepanju pogodbe kot skrben udeleženec v pravnem prometu pozanimati, kaj prevzema od toženca, ne pa šele po izvršitvi in izpolnitvi pogodbe.

7. Protipravno ravnanje je ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki pa morajo biti za utemeljenost tožbenega zahtevka podane kumulativno. Ker tožnik protipravnega ravnanja toženca ni dokazal (7. in 212. člen ZPP), toženčeva odškodninska odgovornost ni podana.

Glede pogodbene podlage zahtevka:

8. V skladu s prvim odstavkom 434. člena OZ se prevzem izpolnitve prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se tretji dolžniku zaveže, da bo izpolnil njegovo obveznost proti njegovemu upniku. V skladu z drugim odstavkom 434. člena OZ pa prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika. Tožnik je zatrjeval, da mu je toženec obljubil, da bo plačal dolg, ki ga je družba A., d.o.o. imela do dveh delavcev. Sodišče je glede teh trditev zaslišalo predlagane priče, mater tožnika (Z. S.), očeta (L. S.) ter J. N. R., dokaz z zaslišanjem priče L. v. R. pa kot neprimeren zavrnilo, pri čemer je svojo odločitev tudi obrazložilo (13. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče razloge za zavrnitev tega dokaza kot neprimernega sprejema, upoštevaje, da je tožnik sam izpovedal, da naj bi bila ob sklenitvi ustnega dogovora o prevzemu izpolnitve prisotna le njegova mati in oče (list. št. 47), kar sicer izhaja tudi iz njunih izpovedb (list. št. 67 do 71), Z. S. pa je izpovedala tudi, da naj bi J. R. in njen sin L. v. R. izvedela, da ji (torej njej in ne tožniku) toženec nekaj dolguje, kar pa ne pomeni, da sta ti dve priči karkoli vedeli o zatrjevani sklenitvi ustnega dogovora o prevzemu izpolnitve. Pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka je tako neutemeljen. Tudi sicer je dokazna ocena sodišča prve stopnje o nedokazanosti tožnikovih trditev o obstoju dogovora o toženčevem prevzemu izpolnitve povsem prepričljiva in v skladu z določbo 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

9. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je kot dokaz toženčevega zdravstvenega stanja upoštevalo izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 4.8.2011(B6), ki ga tožnik ni prejel. Pritožba namreč neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje o neprepričljivosti prič L. in Z. S. glede obstoja dogovora s tožencem o prevzemu izpolnitve, sklepalo le na podlagi tega izvedenskega mnenja (2). To ne drži. Da toženec ni sodeloval pri prodaji družbe A. d.o.o. v lasti svoje žene, ki jo je kupil L. v. R., je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi prepričljive izpovedbe priče J. N. R., ki pa je bila tista, ki se je o sklenitvi posla dogovarjala. Na izvedensko mnenje o zdravstvenem stanju toženca (B6) se je sodišče prve stopnje tako sklicevalo zgolj postransko. Tega potrdila tako ni štelo kot odločilen dokaz, temveč le kot dodatno okoliščino, ki potrjuje verodostojnost priče J. N. R. Zato pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Poleg tega pa je bil tudi tožnik že ob sklepanju pogodbe seznanjen z zdravstvenim stanjem toženca, saj je toženec poslovni delež na tožnika prenesel zaradi slabega zdravstvenega stanja, kot to zatrjuje tudi tožnik sam. Tudi ni prerekal trditev toženca, ki je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je sporno pogodbo sklenil zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja, ker je v letu 2000 utrpel možgansko kap, zaradi česar v družbi ni mogel biti aktiven.

10. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določilom 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

12. Ker tožnik v postopku ni uspel, je sodišče prve stopnje v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP plačilo pravdnih stroškov pravilno naložilo tožniku (njihova odmera za pritožbo ni sporna). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep o stroških zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

(1) M. Dolenc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 358. (2) iz katerega izhaja, da toženec od 27.8.2002 dalje, ko je utrpel možgansko kap, potrebuje pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil