Jedro

Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.

Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba ne določa višine povračil stroškov prehrane, do katerih je delavec upravičen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja nobena kolektivna pogodba in da tožena stranka tudi podzakonskega akta s tem v zvezi nima, zato bi se moralo opreti na pravno ureditev tega vprašanja v podobni dejavnosti, npr. v javnem sektorju. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov prehrane med delom v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v točki VI izreka sodbe, saj izrek, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o regresu za letni dopust, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, ni razumljiv in tudi ne izvršljiv. Iz izreka namreč ni razvidna višina zneskov regresov za letni dopust, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ti zneski pa tudi ne izhajajo iz obrazložitve sodbe, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi: - v točki V izreka glede povračila stroškov prevoza na in z dela v 29. alineji nad zneskom 1.988,00 EUR, - v točki V izreka glede stroškov prehrane med delom in v točki VI izreka ter se sodba v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da se ugotovi, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 1. 2007 dalje s krajšim delovnim časom 25 ur tedensko za opravljanje čiščenja, kurirskih storitev in cateringa ob uradnih dogodkih. V presežku je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnilo (I. točka izreka); da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto tehnična pomočnica za osnovno plačo 1.000,00 EUR neto za čas od 18. 2. 2004 do 31. 12. 2009, v roku 15 dni, pod izvršbo in podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delo tehnične pomočnice oziroma za opravljanje storitev čiščenja, kurirskih storitev, dela telefonista, storitev cateringa ob uradnih dogodkih, pripravljanja potrebnih obrazcev glede davka na dodano vrednost in vlog za oprostitev davka na dodano vrednost ter pomoči pri organizaciji protokolarnih dogodkov za osnovno plačo 1.000,00 EUR neto za čas od 18. 2. 2004 do 31. 12. 2009, v roku 15, pod izvršbo (II. točka izreka); da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 25 ur tedensko za delovno mesto tehnična pomočnica za osnovno plačo 700,00 EUR neto za čas od 18. 2. 2004 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo in podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 25 ur tedensko za delo tehnične pomočnice oziroma za opravljanje storitev čiščenja, kurirskih storitev, dela telefonista, storitev cateringa ob uradnih dogodkih, pripravljanja potrebnih obrazcev glede davka na dodano vrednost in vlog za oprostitev davka na dodano vrednost ter pomoči pri organizaciji protokolarnih dogodkov za osnovno plačo 700,00 EUR neto za čas od 18. 2. 2004 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka); da se ugotovi,da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 10. 2004, ampak traja do 26. 3. 2015. Pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama se sodno razveže z dnem 26. 3. 2015 (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 1. 1. 2007 do 1. 10. 2014 prijaviti v socialna zavarovanja, ji za čas od 26. 9. 2009 do 1. 10. 2014 obračunati plače in nadomestila plače v ustreznih bruto zneskih (glede na dogovorjeni neto znesek plače v višini 700,00 EUR) ter od tako obračunanih bruto zneskov plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa plačati še: - neplačana nadomestila plače za letni dopust za leta 2009 (delno), 2010, 2011, 2012, 2013 in 2014 v skupnem znesku 2.267,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 333,40 EUR od dne 19. 1. 2010 dalje do plačila, - od zneska 333,40 EUR od dne 19. 9. 2010 dalje do plačila, - od zneska 300,06 EUR od dne 19. 9. 2011 dalje do plačila, - od zneska 100,02 EUR od dne 19. 6. 2012 dalje do plačila, - od zneska 433,42 EUR od dne 19. 9. 2012 dalje do plačila, - od zneska 233,38 EUR od dne 19. 6. 2013 dalje do plačila, - od zneska 200,04 EUR od dne 19. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 166,70 EUR od dne 19. 6. 2014 dalje do plačila, - od zneska 166,70 EUR od dne 19. 9. 2014 dalje do plačila, - stroške za prevoz na delo in z dela v skupnem znesku 2.025,00 EUR, skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 10. 2009 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 11. 2009 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 12. 2009 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 2. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 3. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 4. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 5. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 6. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 7. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 8. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 9. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 10. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 10. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 11. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 12. 2010 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 1. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 2. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 3. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 4. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 5. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 6. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 7. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 8. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 9. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 10. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 11. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 34,00 EUR od dne 19. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 2. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 2. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 3. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 4. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 5. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 6. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 7. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 8. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 9. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 10. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 11. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 12. 2012 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 2. 2013 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 3. 2013 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 4. 2013 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 5. 2013 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 6. 2013 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 11. 2013 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 12. 2013 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 2. 2014 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 3. 2014 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 4. 2014 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 5. 2014 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 6. 2014 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 7. 2014 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 8. 2014 dalje do plačila, - od zneska 37,00 EUR od dne 19. 9. 2014 dalje do plačila, - stroške za prehrano med delom v skupnem znesku 7.425,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 10. 2009 dalje do plačila, - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 11. 2009 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 12. 2009 dalje do plačila, - od zneska 73,44 EUR od dne 19. 1. 2010 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 2. 2010 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 3. 2010 dalje do plačila, - od zneska 140,76 EUR od dne 19. 4. 2010 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 5. 2010 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 6. 2010 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 7. 2010 dalje do plačila, - od zneska 104,04 EUR od dne 19. 8. 2010 dalje do plačila, - od zneska 104,04 EUR od dne 19. 9. 2010 dalje do plačila, - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 10. 2010 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 11. 2010 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 12. 2010 dalje do plačila, - od zneska 140,76 EUR od dne 19. 1. 2011 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 2. 2011 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 3. 2011 dalje do plačila, - od zneska 140,76 EUR od dne 19. 4. 2011 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 5. 2011 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 6. 2011 dalje do plačila, - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 7. 2011 dalje do plačila, - od zneska 91,80 EUR od dne 19. 8. 2011 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 9. 2011 dalje do plačila, - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 10. 2011 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 11. 2011 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 2. 2012 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 2. 2012 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 3. 2012 dalje do plačila, - od zneska 136,64 EUR od dne 19. 4. 2012 dalje do plačila, - od zneska 110,16 EUR od dne 19. 5. 2012 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 6. 2012 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 7. 2012 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 8. 2012 dalje do plačila, - od zneska 67,32 EUR od dne 19. 9. 2012 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 10. 2012 dalje do plačila, - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 11. 2012 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 12. 2012 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 2. 2013 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 3. 2013 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 4. 2013 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 5. 2013 dalje do plačila, - od zneska 97,92 EUR od dne 19. 6. 2013 dalje do plačila, - od zneska 116,28 EUR od dne 19. 7. 2013 dalje do plačila, - od zneska 140,76 EUR od dne 19. 8. 2013 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 9. 2013 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 10. 2013 dalje do plačila, - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 11. 2013 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 12. 2013 dalje do plačila, - od zneska 85,68 EUR od dne 19. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 134,64 EUR od dne 19. 2. 2014 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 3. 2014 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 4. 2014 dalje do plačila, - od zneska 128,52 EUR od dne 19. 5. 2014 dalje do plačila, - od zneska 91,80 EUR od dne 19. 6. 2014 dalje do plačila, - od zneska 122,40 EUR od dne 19. 7. 2014 dalje do plačila, - od zneska 140,76 EUR od dne 19. 8. 2014 dalje do plačila, - od zneska 91,80 EUR od dne 19. 9. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leta 2010, 2011, 2012, 2013 in 2014 v skupnem bruto znesku 2.386,32 EUR, od tako obračunanega zneska plačati davke in prispevke, nato pa tožeči stranki plačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od regresa za leto 2010 od. 2. 7. 2010 dalje do plačila, - od regresa za leto 2011 od 2. 7. 2011 dalje do plačila, - od regresa za leto 2012 od 2. 7. 2012 dalje do plačila, - od regresa za leto 2013 od 2. 7. 2013 dalje do plačila, - od regresa za leto 2014 od 2. 7. 204 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (VI. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka za tožečo stranko za čas od 2. 10. 2014 do 26. 3. 2015 prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunata plačo v ustreznih bruto zneskih (glede na dogovorjeno neto plačo v višini 700,00 EUR), kot če bi delala, od tako obračunanih bruto zneskov plačati davke in prispevke ter plačati plačo v neto znesku 700,00 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (VII. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.200,00 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.495,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrže oziroma zavrne tožbeni zahtevek, tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov toženke vključno s stroški te pritožbe v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (pravilno: novo sojenje). Toženka vztraja pri tem, da je v dani zadevi podana njena imuniteta in da ji tožba ni bila ustrezno vročena, saj bi ji morala biti vročena po diplomatski poti. Toženka namreč kot veleposlaništvo v tuji državi uživa imuniteto v skladu z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih iz leta 1961, sodba sodišča prve stopnje pa s konvencijo zasledovanim ciljem ne pripomore. Glede veleposlaništva in njegove imunitete sodba sploh ne vsebuje razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Prav tako ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Pogoji, ki bi dopuščali vzpostavitev njene subjektivitete za potrebe postopka oziroma presojo konkretnega razmerja, niso podani. Šele po pravnomočnosti odločitve v tem sporu, bi bilo namreč ugotovljeno, da je toženka delodajalec in da zato lahko nastopa v postopku kot stranka, pred tem pa ne. Tožena stranka je sklenila pogodbo civilnega prava sicer z tujo državljanko, dogovorjena je bila uporaba tujega prava, pogodba pa je bila v celoti napisana v tujem jeziku. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in sveta v 3. členu kot primarno opredeljuje tisto pravo, ki ga stranki izbereta. Sodišče prve stopnje tujega prava ni uporabilo, zato je s tem, ko je za presojo uporabilo slovensko pravo, odločilo materialnopravno zmotno. Nadalje še navaja, da v obravnavani zadevi niso bili podani elementi delovnega prava. v zadnjem času je tožnica opravljala le storitve čiščenja, njeno delo ni bilo posebno nadzorovano. Dejansko je povsem irelevantno, kaj in kako je tožnica opravljala delo pred leti, saj tedaj tožbe ni vložila, neprepričljiva pa je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, do kdaj naj bi tožnica skrbela za plačevanje računov. Iz izpovedi priče A.A. ne izhaja, da bi tožnica vse do avgusta 2015 skrbela za plačevanje računov. Poudarja še, da čiščenje ne spada v osnovno dejavnost toženke, tožnica je sama prosila za sklenitev civilnopravne pogodbe, prav tako pa ni bilo razpisa. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo med strankama podano delovno razmerje za nedoločen čas, saj je imela tožnica možnost po izteku vsake pogodbe vložiti tožbo, če se z danim položajem ne bi strinjala, tega pa ni storila. V primeru prekomernega sklepanja pogodb za določen čas se delodajalec zaveda svojega položaja, pri sklepanju civilnopravnih pogodb pa ne, saj takšno veriženje ni prepovedano. Sodišče prve stopnje je napačno štelo v pogodbi opredeljeni znesek za neto znesek plačila, saj je bilo jasno opredeljeno, da mora tožnica od tega zneska plačati davke in prispevke, zato je ta znesek lahko le bruto znesek. Sodišče prve stopnje pa tudi ni opravilo poizvedb, koliko davkov in prispevkov je tožnica glede na prihodke, ki jih je prejela, plačala. Toženka je imela izkazan interes za izvedbo tega dokaza, saj bi pomembno vplival na odločitev sodišča. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o povrnitvi stroškov za prehrano med delom, saj je sledilo zahtevku, da naj bo višina tega nadomestila maksimum, ki ni obdavčen. Tožnica bi bila ob odsotnosti pogodbenega določila upravičena kvečjemu do minimuma, ki bi ga opredeljeval zakon, drug predpis ali kolektivna pogodba. Takšne podlage pa tožnica ni našla. Zaradi pomanjkljivih navedb tožnice, bi bilo potrebno zahtevek zavrniti. Pri stroških prevoza je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo dvakratno plačilo prevoza za mesec februar, s tem pa je prekoračilo tožbeni zahtevek, obrazložitev s tem v zvezi pa je odpadla. V zvezi z dosojenim nadomestilom v točki VIII izreka sodbe, pa pritožba navaja, da je znesek previsoko določen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe toženke prerekala in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica, ki je pri toženi stranki opravljala delo na podlagi civilnopravnih pogodb, od 1. 1. 2007 do 26. 3. 2015 v delovnem razmerju, saj je imelo njeno delo vse elemente delovnega razmerja tako po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) kot tudi po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, prav tako pa ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo to odločitev.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno slovensko sodišče, ne glede na to, da sta stranki v sporu Veleposlaništvo C. in tožnica, ki je tuja državljanka. Sodišče prve stopnje je glede na določbe 28. člena ZPP pravilno uporabilo določbo 57. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji), ki določa, da je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju Republike Slovenije. Glede na naravo dela tožnice pri toženki, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni opravljala kakršnekoli funkcije, ki bi bila v povezavi z izvrševanjem državne oblasti, in utemeljeno zaključilo, da imuniteta tožene stranke ni podana. Tožnica je delo pri toženi stranki opravljala v okviru poslovne dejavnosti tožene stranke. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe da sodba sodišča prve stopnje sploh ne vsebuje razlogov, zaradi katerih imuniteta tožene stranke ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve tudi pravilno ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi. Po določbi 2. odstavka 76. člena ZPP, se s posebnimi predpisi določa, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko stranka v postopku. ZDR in ZDR-1 v 2. odstavku 5. člena določata, da je delodajalec med drugim tudi diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor o obstoju delovnega razmerja, je pasivna legitimacija toženke v tem sporu vsekakor podana. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se v obravnavani zadevi na podlagi določbe 1. odstavka 21. člena ZMZPP uporablja slovensko pravo je pravilna. Stranki ne moreta z dogovorom o izbiri prava, ki naj se uporabi, izključiti prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, ki so vključene v pravo države, ki bi se uporabilo, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava. V obravnavanem primeru je tožnica pri toženi stranki delala na podlagi civilnih pogodb o delu, kar je, kadar so podani elementi delovnega razmerja, v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja v Republiki Sloveniji (ZDR in ZDR-1). Iz navedenega torej izhaja, da so pritožbene navedbe v zvezi ugovorom pasivne legitimacije tožene stranke in uporabe tujega prava neutemeljene.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko Unijo ni imela delovnega dovoljenja za opravljanje dela pri toženi stranki, po 1. 1. 2007 pa tega dovoljenja ni več potrebovala. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1. Svoje ugotovitve je obširno in natančno obrazložilo v točki 25 obrazložitve sodbe. Ugotovilo je, da se je tožnica pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas krajši od polnega (25 ur tedensko) tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa); da je delo opravljala osebno in nepretrgano, da je zanj prejemala plačilo, da je delo opravljala po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom. Ker je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, kaj je na podlagi izpovedi posamezne priče ugotovilo (tudi iz izpovedi priče A.A., ki se je pri toženki zaposlila šele 1. 8. 2014), so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z delom, ki naj bi ga tožnica opravljala v zadnjem času dela pri toženki, v zvezi s tem, da čiščenje ne spada v osnovno dejavnost toženke, da ni bilo razpisa in da je tožnica sama prosila za sklenitev civilnopravne pogodbe.

10. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo v točki 15 obrazložitve, da je tožnica tožbo vložila pravočasno in sicer v roku 30 dni od prenehanja dela pri toženi stranki (4. odstavek 200. člena ZDR-1). Ker je pri toženki delala nepretrgoma več let, tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da bi imela tožnica možnost po prenehanju vsake izmed pogodb možnost vložiti tožbo. To je sicer po 1. in 2. odstavku 200. člena ZDR-1 možno, vendar je tožnica pravilno izrabila možnost, ki ji jo daje 3. odstavek istega člena. V zvezi s pritožbenimi navedbami o delodajalčevem zavedanju svojega položaja zaradi prepovedi veriženja ob sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas in o tem, da ni prepovedi veriženja pri sklepanju pogodb o delu po civilnem pravu, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bistvo tega spora ni v veriženju pogodb, ampak v tem, da je imelo delo, na način kot ga je tožnica pri toženi stranki opravljala, vse elemente delovnega razmerja.

11. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v socialna zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2007 do 26. 3. 2015, torej za čas trajanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Ob tem je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila med strankami dogovorjena neto plača v višini 700,00 EUR, saj tožena stranka za tožnico ni plačevala prispevkov in akontacije dohodnine, ki jo je bila skladno z veljavno zakonodajo dolžna plačevati. V vtoževanem obdobju je prispevke za socialno varnost najprej v celoti urejal Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZSPV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in nadaljnji), kasneje pa posamezni področni zakoni in sicer Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji), ki pa določb, da so zavezanci za plačilo prispevkov za socialno varnost tako zaposleni kot tudi delodajalci, ne spreminjajo. Zaposleni tako prispevke plačujejo iz bruto plače, delodajalci pa od bruto plač. Za zaposlene prispevke iz njihovih bruto plač plačuje delodajalec. Delodajalec te svoje obveznosti ne more prevaliti na delavca. Ker je odvod akontacije dohodnine in prispevkov dolžnost delodajalca, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb, koliko davkov in prispevkov je tožnica, glede na prihodke, ki jih je prejela plačala.

12. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo previsok znesek odškodnine po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo čas trajanja zaposlitve tožnice pri toženi stranki, dejstvo, da tožnica ni bila upravičena do prejemkov iz naslova brezposelnosti, saj po krivdi tožene stranke za primer brezposelnosti ni bila zavarovana in dejstvo, da tožnica do dneva zaključka naroka za glavno obravnavo kljub prošnjam še vedno ni našla druge zaposlitve. Znesek v višini 6 tožničinih mesečnih plač (od 18, ki jih kot maksimum določa 118. člen ZDR-1) je tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezen.

13. Pravilno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov za prevoz na in z dela prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnici za mesec januar 2012 dvakrat dosodilo znesek 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012. Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (točka 31. obrazložitve sodbe), pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do povračila stroškov za prevoz na delo in da pritožba dosojenim zneskom po višini ne nasprotuje, je pritožbeno sodišče skladno z določbama 3. odstavka 350. člena ZPP in 357. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v 29. alineji točke V izreka sodbe v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov za prevoz na delo in z dela, in posledično tudi dosojeni znesek iz tega naslova nad 1.988,00 EUR, razveljavilo.

14. Prav tako so pravilne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno dosodilo tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tožnica skladno z določbo 130. člena ZDR-1 oziroma 130. člena ZDR upravičena do povračila stroškov za prehrano med delom, vendar pa se je napačno oprlo na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006), saj ta določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba tako ne določa višine povračil stroškov prehrane, do katerih je delavec upravičen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja nobena kolektivna pogodba in da tožena stranka tudi podzakonskega akta s tem v zvezi nima, zato bi se moralo opreti na pravno ureditev tega vprašanja v podobni dejavnosti, npr. v javnem sektorju. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava, sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov prehrane med delom v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje (1. odstavek 351. člena v zvezi s 355. členom ZPP).

15. Pritožbeno sodišče pa je po preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v točki VI. izreka sodbe, saj izrek, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o regresu za letni dopust, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, ni razumljiv in tudi ne izvršljiv. Iz izreka namreč ni razvidna višina zneskov regresov za letni dopust od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ti zneski pa tudi ne izhajajo iz obrazložitve sodbe, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj samo kršitve ni moglo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev. Kot izhaja iz navedenega, je pritožba delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, kot izhaja iz obrazložitve, v preostalem pa je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, zato je v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka odločitve pritožbenega sodišča (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.