Jedro

Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, pa ni dopustno več uveljavljati, upoštevaje ob tem, da se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerem temelji tožbeni zahtevek. V ta sklop dejstev pa sodijo tudi tista dejstva, ki v predhodnem postopku niso bila navedena (pa bi zaradi sklepčnosti tožbe morala biti), kot je to v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožencem 1.112,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj kot tudi podrejeni ničnostni tožbeni zahtevek, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 2.897,80 EUR pravdnih stroškov s pp.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je izpodbijana sodba nezakonita in neutemeljena. Opozarja na odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi Cpg 43/2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 415/2013. V konkretnem primeru namreč sodišče o odškodninski odgovornosti povzročiteljev E. K. in M. L. še ni pravnomočno odločilo. Iz tega razloga tudi ni pravnomočno odločeno o temelju tega zahtevka iz naslova pomoči povzročiteljema. Stališče sodišča prve stopnje je zmotno, saj nasprotuje procesni teoriji, ki se nanaša na identiteto tožbenega zahtevka. Pritožba opozarja, da gre pri vprašanju vrednostnega opredeljevanja podanosti negativne predpostavke res judikata za vprašanje, ali se uveljavlja v novi pravdi identični tožbeni zahtevek ali ne. Tožbeni zahtevek je opredeljen subjektivno in objektivno. Opredelitev identitete tožbenega zahtevka je teoretično vprašanje. Pravnomočno zajema le izrek sodne odločbe. Obrazložitev določene odločbe z njeno pravnomočnostjo ni zajeta. Izrek sodne odločbe ne obsega le gramatikalne dikcije oziroma besednega zapisa, temveč tudi dejansko podlago sodbe. V predmetnem primeru negativna procesna predpostavka za novo tožbo ne obstoji, saj dejanska podlaga sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 415/2013 ne zajema dejanj pomoči B. B., kar tožeča stranka vtožuje v tem postopku.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Temeljni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja (prvi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) je vsekakor v tem, da ima tisti, ki izpodbija, v razmerju do dolžnika status upnika. To pa pomeni, da je treba v konkretni pravdi pri odločanju o primarnem tožbenem zahtevku obstoj terjatve tožeče stranke do prve toženke (odškodninska terjatev v višini 696.382,31 EUR s pp) brez dvoma šteti kot predhodno vprašanje (13. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vendar pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno ugotovilo, da je o tem vprašanju že pravnomočno odločilo pravdno sodišče v matični zadevi1, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je sodišče v obravnavani zadevi vezano na pravnomočno rešitev predhodnega (prejudicialnega) vprašanja. Vezanost temelji na učinku pravnomočnosti, ki se kaže v tem, da se šteje za resnično tisto, kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Iz tega razloga je moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi upoštevati omenjeno pravnomočno sodbo pravdnega sodišča o prejudicialni pravici. S to sodno odločbo pa je bil odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženko v višini 696.382,31 EUR s pp pravnomočno zavrnjen2. 7. Omenjeni pravnomočno zaključen sodni postopek je v zvezi z odškodninsko obveznostjo prve toženke (v razmerju do tožeče stranke) obravnaval povsem identični historični dogodek, kot ga v povezavi z isto tožnikovo terjatvijo do prve toženke obravnava tožnikova tožba za izpodbijanje pravnih dejanj v okviru primarnega tožbenega zahtevka v aktualni zadevi. Resda je bil v omenjeni pravdi odškodninski tožbeni zahtevek zoper prvo toženko B. B. pravnomočno zavrnjen, medtem ko je bila sodba sodišča prve stopnje zoper druga dva toženca (E. K. in M. L.) z instančno odločbo razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno obravnavo pred sodišče prve stopnje. Vendar pa v omenjeni pravdi tožbeni zahtevek zoper prvo toženko ni bil pravnomočno zavrnjen zgolj iz razloga, ker v spornem obdobju ni bila članica uprave tožeče stranke (in zato ni bilo pravne podlage za njeno odškodninsko odgovornost po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1), marveč tudi zato, ker je tožeča stranka v omenjeni pravdi le posplošeno (brez konkretnih navedb o dejanjih pomoči) trdila, da je podana odškodninska odgovornost prve toženke tudi iz naslova pomoči pri nedovoljenih škodnih dejanjih storilcev E. K. in M. L. (drugi odstavek 186. člena OZ). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, pa ni dopustno več uveljavljati, upoštevaje ob tem, da se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerem temelji tožbeni zahtevek. V ta sklop dejstev pa sodijo tudi tista dejstva, ki v predhodnem postopku niso bila navedena (pa bi zaradi sklepčnosti tožbe morala biti), kot je to v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga teh manjkajočih pravno pomembnih dejstev in z njimi povezanih dokazov tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati v obravnavani zadevi, spričo česar nikakor ne drži pritožbeni očitek, da v omenjeni pravdi ni pravnomočno odločeno o zahtevku zoper prvo toženko iz naslova pomoči omenjenima potencialnima storilcema civilnega delikta.

8. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede podrejenega ničnostnega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka namreč ni zadostila procesnemu bremenu v tem, v čem bi se ji s tožbo zaradi ničnosti njen pravni položaj izboljšal, upoštevaje ob tem, da se je njena trditev, da ima omenjeno odškodninsko terjatev do prve toženke, izkazala za neutemeljeno.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.112,64 EUR s pp (sestavo odgovora na pritožbo 1500 odvetniških točk po veljavni odvetniški tarifi, 20 odvetniških točk za pavšalne in materialne stroške in 22 % DDV).

1 Sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 415/2013 z dne 23.10.2018 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru Cpg 43/2019 z dne 9.5.2019. 2 Aktualni postopek je bil do pravnomočne odločitve v omenjeni matični zadevi prekinjen.