Jedro

Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore A., od 5. 6. 2024 od 9:30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 5. 9. 2024 do 9:30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Obrazložitev se uvodoma sklicuje na poročilo varnostne službe z dne 27. 5. 2024 in s tem povezano poročilo Policije PP B. z dne 3. 6. 2024, iz katerih je razvidno, da se je tožnik pri vstopu na varovano območje prerival z mimoidočimi prosilci in govoril, da se bo maščeval policistom, ki so ga legitimirali. Zato je varnostna služba pristopila do tožnika, ki se je začel še bolj razburjati in groziti ter pozivati varnostnika k pretepu. Tožnik je vstopil v notranjost azilnega doma in se pri kuhinji spet začel prerivati z ostalimi prosilci; zato ga je varnostna služba ponovno pozvala, naj preneha, vendar se tožnik ni umiril in je začel agresivno hoditi proti varnostnikom. Varnostna služba je izrekla novo ustno odredbo, naj se umiri, takrat pa je tožnik slekel majico, s čimer je razkril steklenico vodke za pasom. Varnostnik je tožnika pozval, naj mu izroči steklenico, tožnik pa se je ponovno razburil in z obema rokama krenil proti varnostniku, ki je z vklepanjem preprečil napad. O dogodku je bila obveščena policija.

3.Iz Poročila Policije PP B. z dne 5. 6. 2024 izhaja, da je tožnika obravnavala PP B., ker je na avtobusu mestnega prometa napadel mladoletno osebo z ostrim predmetom. Z britvico je po roki dvakrat porezal dvanajstletno deklico in ji nekaj časa sledili. Deklica je bila vidno porezana, s čimer je bila začasno prizadeta njena zunanjost.

4.Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 3. 6. 2024 izhaja, da je bila pri pregledu tožnikove sobe najdena nožnica za meč.

5.Glede na navedeno je tožnik večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter kljub več opozorilom varnostne službe in razgovorom socialnih delavcev nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s čimer ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale nastanjene in zaposlene v azilnem domu. Pri tem ne gre za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča se dejanja. Tožnika je večkrat obravnavala tudi policija.

6.Pred razgovorom o možnosti omejitve gibanja je uradna oseba tožnika seznanila z navedenimi dejanji. V zvezi z dne 27. 5. 2024 storjenim dejanjem je tožnik priznal, da je bil pijan. Prišel je v sobo. Policija ga je vklenila in pretepla. Ne spomni se, kateri dan je bil. Trdi, da so mu varnostniki slekli majico in ga peljali v sobo za zadrževanje. Poleg tega navaja, da v azilnem domu ne dela problemov in da je nehal piti.

7.V zvezi z dejanjem, na katerega se nanaša policijsko poročilo z dne 5. 6. 2024, je tožnik navedel, da bi se na kamerah na avtobusu videlo, če bi kaj naredil. Trdi, da o dogodku ne ve ničesar, vendar priznava, da je bil na avtobusu.

8.Tožena stranka je tožnika seznanila tudi z uradnim zaznamkom socialne službe z dne 3. 6. 2024. Tožnik trdi, da je nožnica za meč v lasti prosilca C. C., ki je že zapustil azilni dom.

9.Po zaključnem razgovoru je uradna oseba tožniku izrekla obravnavani ukrep, ker je s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu, ki določata, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki. Prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prav tako je prepovedano kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb ter vnašanje ali uživanje alkohola. S tožnikom je socialna služba zaradi ponavljajočih se kršitev opravila več razgovorov, ki pa niso imeli ustreznega učinka.

10.Tožnik je nekatera dejanja in očitano vedenje sicer opisal drugače, kot je razvidno iz poročil varnostne službe, ali celo zanikal, nekatere navedbe pa je priznal. Tožena stranka ne verjame tožniku, da ni storil očitanih dejanj, saj kljub več opozorilom ni upošteval pravil in se je pogosto zapletal v različne konflikte, vse njegove kršitve pa so dokumentirane. Poleg tega je dobro poznal pravila hišnega reda v azilnem domu, vendar jih je kljub temu še naprej kršil. Tožnik je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, s čimer ne ogroža le sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce.

11.Tožena stranka pojasnjuje, da ZMZ-1 omogoča omejitev gibanja na območje azilnega doma oziroma izpostave ali Centra za tujce. Omejitev gibanja ne pomeni namestitve v ločeni sobi v skladu z 82.a členom ZMZ-1, ki določa lažje in težje kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi. V 82.b členu pa so določeni ukrepi ob kršitvah pravil hišnega reda, in sicer ustno opozorilo, namestitev v ločeni sobi ter ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev javnega reda in miru ter vnašanje nemira. V drugem odstavku 82.b člena je sicer določeno, da se lahko za tako kršitev osebo nastani za največ tri dni v posebni ločeni sobi v sprejemnih prostorih azilnega doma. Vendar pa je pri uporabi te določbe treba upoštevati zakonodajalčev namen. Gre za primere, ko je nekdo večkrat verbalno in fizično nasilen do drugih prosilcev, varnostnikov in receptorjev in tako povzroča nemir v azilnem domu. Táko osebo bi lahko nastanili v ločeni sobi do umiritve. Ko se oseba vrne v svojo sobo, pa v praksi nadaljuje z neprimernim obnašanjem. Glede na navedeno so v obravnavani zadevi podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ in razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

Tožnikove trditve

12.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

13.Uvodoma tožnik trdi, da izrečen ukrep pomeni poseg v njegovo osebno svobodo. Poleg tega ni jasno, ali je bil ob prisotnosti prevajalca seznanjen z dejanji in ali je imel možnost s tem povezane izjave. Obrazložitev sklepa je skopa, zato je treba preveriti, ali imajo uradni zaznamki vse potrebne sestavine, ali so bili razgovori opravljeni ob prisotnosti prevajalca, ali je bil tožnik informiran o pravilih hišnega reda ob prisotnosti prevajalca in ali je socialna služba s tožnikom opravila več razgovorov.

14.Vročitev izpodbijanega sklepa je bila opravljena v petek popoldan, zato je tožnik težko pridobil dokumentacijo. Ob takih okoliščinah pa je bila kršena njegova pravica do uspešnega zagotavljanja pravnega sredstva.

15.Tožena stranka ni dovolj konkretizirala, zakaj je v obravnavani zadevi šlo za hujšo kršitev hišnega reda v smislu 82.a člena ZMZ-1, in sorazmernosti ukrepa ni presojala skladno z izhodišči Ustavnega sodišča v odločbi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Tožnik trdi, da ne bi smel biti pridržan v Centru za tujce le zato, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Glede na navedeno izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

16.Tožnik še trdi, da mu pri ustnemu izreku o omejitvi gibanja ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik.

17.V okviru predloga za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. S tem je kršena njegova pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi zadošča za nastanek težko popravljive škode. Poleg tega mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave ter prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive II zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastal položaj, ko bi tožnik uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati izrečeni ukrep.

Trditve tožene stranke

18.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda azilnega doma, ob prisotnosti tolmača pa tudi z očitanimi kršitvami, ki jih je delno priznal. Ukrep omejitve gibanje je glede na težo kršitev sorazmeren.

Dokazni postopek

19.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

20.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

22.Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

24.Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

25.Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbenimi navedbami ne nasprotuje določno dejanskim zaključkom tožene stranke glede opisanih ravnanj dne 27. 5. 2024 (nanj se nanašata poročili varnostne službe z dne 27. 5. 2024 in Policije PP B. z dne 3. 6. 2024 - povzetek je razviden iz 2. točke obrazložitve te sodbe), 31. 5. 2024 (nanj se nanaša Poročila Policije PP B. z dne 5. 6. 2024 - povzetek je razviden iz 3. točke obrazložitve te sodbe) in 3. 6. 2024 (nanj se nanaša uradni zaznamek socialne službe z dne 3. 6. 2024 - povzetek je razviden iz 4. točke obrazložitve te sodbe). Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila in uradni zaznamek v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz njih z vidika zahtev obravnavane zadeve (zadnja poved v 24. točki obrazložitve te sodbe) dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejstva (storitev očitanih dejanj). Zato ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da "uradni zaznamki nimajo vseh potrebnih sestavin". Ob takih okoliščinah na presojo ne more vplivati tožnikova izpovedba na glavni obravnavi, da ni storil dejanja 31. 5. 2024 in da ni lastnik nožnice za meč, ki naj je sploh ne bi našli.

26.Utemeljen ni niti tožbeni ugovor, da tožnik ob prisotnosti tolmača ni bil seznanjen z očitanimi dejanji in da ni imel možnosti s tem povezane izjave. Nasprotno je namreč razvidno iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja tožniku z dne 5. 6. 2024, iz katerega jasno izhaja, da je bil razgovor z njim opravljen ob prisotnosti prevajalca za arabski jezik, glede katerega je tožnik na glavni obravnavi potrdil, da ga razume. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, saj je iz njegove izpovedbe v upravnem postopku in na glavni obravnavi razvidno, da pozna hišna pravila.

27.Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je namreč pojasnila, da v primeru kršitev hišnega reda obstaja tudi možnost izreka ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1 in prepričljivo obrazložila, zakaj ukrepanje po tej določbi ne pride v poštev. Presodila je, da je bil tožnik opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda in da namen ukrepa omejitve gibanja po 82.b členu ZMZ-1 ne bi bil dosežen, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve nadaljevale. Z ugotovitvijo, da je sicer možno ukrepati tudi na blažji način, je tožena stranka po presoji sodišča utemeljila, zakaj je bila edina možnost omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce. Določbo 82.b ZMZ-1 je tako uporabila le z namenom, da bi pojasnila, kako je uporabila načelo sorazmernosti in da drugačni ukrepi (tudi omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pridejo v poštev, ni pa na navedenem členu utemeljila same odločitve.

28.V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča vzeti v obzir tudi, da je tožnik dejanje dne 27. 5. 2024, kot je razvidno iz zapisnika z dne 5. 6. 2024, storil v stanju alkoholiziranosti. Da to drži in da redno uživa alkohol ter je odvisnik od drog, je potrdil tudi na glavni obravnavi 12. 6. 2024. Tudi ob takih okoliščinah je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da je bil tožnik v maju pogosto vpleten v prepire, pretepe, kraje in grožnje tako varnostnemu osebju kot tudi socialni službi, pri čemer se je v azilni dom praviloma vračal v "nenormalnem psihofizičnem stanju", zaradi katerega je izgubljal razsodnost nad svojim početjem, je razvidno tudi iz elektronske pošte varnostne službe z dne 2. 6. 2024.

29.Na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je res že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).

30.Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da tožena stranka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi.

31.Na táko presojo ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožnik v upravnem postopku, v katerem mu je bil izrečen ustni ukrep omejitve gibanja, ni imel pooblaščenca. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.

32.Tožnik je še trdil, da zaradi zgolj tridnevnega roka za vložitev tožbe, ki jo je sodišče prejelo 10. 6. 2024, ni mogel pripraviti ustrezne vloge. Vendar pa iz njegovega trditvenega gradiva ni razvidno, zakaj bi bilo oblikovanje obravnavane tožbe posebej zapleteno, zaradi česar bi bil potreben daljši rok. Poleg tega so bile njegove procesne pravice zagotovljene s tem, ko je imel možnost navajanja dejstev na naroku za glavno obravnavo dne 12. 6. 2024 (286. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zato tožnikov ugovor ni utemeljen.

33.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

34.ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1.

35.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

36.Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

37.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

38.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce in meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

39.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

2Prav tam, 69. točka obrazložitve.

3Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

4Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 Z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.

Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.

Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.