Jedro

Dogovor o valutni klavzuli načeloma ni nepošten, če ima stranka pravico, da od njega vedno odstopi, in da konverzija kredita predstavlja možnost omejitve valutnega tveganja, s tem pa uravnoteženja položaja potrošnika in banke.

Predčasno odplačilo kredita s pripadajočimi obrestmi ni nikakršna ugodnost za kreditojemalca, temveč le za banko.

Druga v pogodbi predvidena možnost, "vloga za refinanciranje obstoječega kredita z novim," ni odvisna od volje potrošnika, temveč je izključno diskrecijska pravica banke, ali bo vlogo za refinanciranje obstoječega kredita odobrila ali ne, kar po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne varuje v zadostni meri pravic potrošnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in izpodbijana odločitev:

1.Dolžnika sta s toženko sklenila kreditno pogodbo za kredit s klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo uveljavljata ničnost pogodbe in zahtevata plačilo določenih zneskov.

2.Predlagala sta tudi zavarovanje z začasno odredbo, s katero naj se začasno zadrži učinkovanje sporne kreditne pogodbe, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo in 4. 6. 2024 izdalo sklep o zavarovanju z začasno odredbo. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo ugovor toženke zoper začasno odredbo.

Pritožbeni postopek:

3.Zoper sklep se pritožuje toženka (dolžnica). Pritožba je izredno obsežna, zato bo pritožbeno sodišče povzelo le bistvene teze pritožbe. Te so: Sodišče je začasno odredbo izdalo brez dokazne ocene verjetnosti obstoja terjatve. Toženka je tožnika opozorila, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzemata valutno in obrestno tveganje, s čimer je zadostila pojasnilni dolžnosti; v zvezi s tem je predlagala več dokazov, ki jih sodišče ni izvedlo. Tožnika sta imela možnost kredit kadarkoli predčasno odplačati ali refinancirati z novim evrskim kreditom (konverzija kredita z valutno klavzulo v čisti evrski kredit). Toženka je ugovarjala zastaranje. Ker gre za regulacijsko začasno odredbo, bi morali biti izpolnjeni tudi nadaljnji pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ni izkazano, da bi tožnika kredit preplačala, temveč toženki še vedno dolgujeta pogodbene obresti oziroma v primeru ničnosti namesto pogodbenih obresti nadomestilo za uporabo tujega denarja. Sodišče se ni opredelilo, zakaj sta tožnika dolžna vrniti le črpan znesek kredita. Ni se opredelilo do navedb glede nadomestila za uporabo denarja. Sodišče ni tehtalo neugodnih posledic. Sodišče je začasno odredbo izdalo brez predhodne izvedbe kontradiktornega postopka.

4.Tožnika sta odgovorila na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

Uvodno in glede procesnih kršitev:

6.Pritožba se na več mestih sklicuje na navedbe v drugih vlogah. Takšne pritožbene navedbe so nekonkretizirane, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.1 Zato se do teh pavšalnih navedb pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je toženka predlagala zaslišanje A. A., ki bi vedel povedati, kako so v poslovalnici referenti izpolnjevali pojasnilno dolžnost, ter B. B., ki je bil prisoten pri sklepanju sporne kreditne pogodbe, saj pritožba ne pojasni, kaj bi ti dve priči konkretno vedeli povedati.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo brez predhodne izvedbe kontradiktornega postopka. To je v postopkih zavarovanja z začasno odredbo dopustno in tudi v praksi običajno. Kontradiktornost je bila vzpostavljena naknadno v ugovornem in pritožbenem postopku, zato ne drži, da bi bila toženki kršena pravica do izjave. Pritožbene navedbe, da ni isto, če je izvedena predhodna kontradiktornost ali pa če to isto sodišče šele naknadno presoja začasno odredbo skozi prizmo ugovornih navedb toženke ter da sta percepcija in odločanje sodišča de facto drugačna, niso razumljive; ni jasno, v čem naj bi bila razlika in v čem ter zakaj naj bi bila percepcija sodišča ter presoja relevantnih dejstev v ugovornem postopku drugačna, kot če bi bila kontradiktornost vzpostavljena že pred izdajo začasne odredbe. Zato je nepomembno, da je (če je) sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo brez dokazne ocene verjetnosti obstoja terjatve; v ugovornem postopku je to oceno napravilo in jo v izpodbijanem sklepu ustrezno (in zelo obširno) obrazložilo (22. do 28. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9.Ker gre za postopek zavarovanja in ne končnega meritornega odločanja, je sodišče prve stopnje odločalo s standardom verjetnosti. Zato tudi ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov in se opredeliti do vseh obširnih, deloma ponavljajočih se navedb toženke.

10.Sodna praksa v zvezi s krediti v CHF v Sloveniji se je skozi čas spreminjala ter nadgrajevala. Korenito spremembo (v korist potrošnikov) so prinesle predvsem sodbe Vrhovnega sodišča RS (VSRS) II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023, na katere se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Stališča teh odločb so strankam in njihovim pooblaščencem nedvomno poznana, zato jih pritožbeno sodišče ne bo obširno ponavljalo. Enako velja za odločitve Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevah C-186/16 in C-287/22; slednja obravnava prav vprašanje zavarovanja z začasno odredbo v tovrstnih postopkih.

11.Bistvo očitkov tožnikov je, da toženka v fazi sklepanja sporne kreditne pogodbe ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, zlasti jima ni ustrezno predstavila inherentnih tveganj dolgoročnega kredita z valutno klavzulo v valuti, različni od tiste, v kateri tožnika prejemata dohodke. Zato naj bi bila pogodba nična na podlagi določb v času sklepanja pogodbe veljavnega 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov.2

Glede pojasnilne dolžnosti:

12.Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo pogoje za izdajo predlagane začasne odredbe in predpostavke za ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti (11. do 20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer se je tudi oprlo na aktualno sodno prakso v tovrstnih zadevah.

13.Točne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič, vendar pritožba ne uspe izkazati, da bi izvedba teh dokazov kakorkoli vplivala na odločitev. Pritožbene navedbe: da je toženka tožnika opozorila, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzemata valutno in obrestno tveganje; da je tožnikoma enakovredno predstavila vse kredite in ni dajala prednosti nobenemu izmed kreditov; da tožnikoma ni zatrdila, da bi bil kredit v CHF varen in ni dajala nobenih zagotovil glede gibanja tečaja v prihodnje; da ju je opozorila, da se menjalni tečaj dnevno spreminja in da toženka ne ve, kako se bo spreminjal v prihodnje ter da se lahko menjalni tečaj spremeni tudi tako, da se obveznosti tožnikov bistveno povišajo; je sodišče prve stopnje vzelo na znanje (23. točka obrazložitve), vendar je nato (24. in 25. točka obrazložitve) pojasnilo, zakaj ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v skladu z novejšo sodno prakso.3 Z drugimi besedami, tudi če bi priče potrdile vse te navedbe toženke, to ne bi pripeljalo k toženkinemu uspehu v postopku.

14.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da reklamno gradivo in oglasi toženke ne morejo biti relevantni, saj se sodišče prve stopnje na to gradivo ni oprlo (o tem je le povzelo navedbe strank). Enako velja za domnevno pojasnilo, da se "sedaj skoraj vsi krediti dajejo v CHF in da s tem ni nobenih težav." Izpodbijani sklep ne omenja elektronske korespondence z dne 20. 12. 2006, niti zapisa (katerega?) bančnega uslužbenca: "Jaz še vedno šopam vse v CHF," zato so te pritožbene navedbe nerazumljive.

15.Pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnika opozorjena na "črni scenarij" velike depreciacije domače valute in na potencialno velik in dolgoročen vpliv kredita z valutno klavzulo na njun ekonomski položaj, so vsebinsko prazne, hkrati pa tudi v nasprotju z navedbami, da toženka ni dajala nobenih zagotovil (torej, nobenih napovedi) glede gibanja tečaja CHF in da ni vedela, ali se bo, kdaj se bo, kako in koliko se bo menjalni tečaj spreminjal. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sta bila tožnika informacijsko podhranjena in da zgolj abstraktno opozorilo na možnost valutnega tveganja ter sprememb tečaja ne zadošča (24. in 25. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Glede možnosti konverzije kredita:

17.Pritožbeno sodišče se strinja, da dogovor o valutni klavzuli načeloma ni nepošten, če ima stranka pravico, da od njega vedno odstopi, in da konverzija kredita predstavlja možnost omejitve valutnega tveganja, s tem pa uravnoteženja položaja potrošnika in banke.

18.Vendar v konkretni zadevi ugotavlja, da toženka v pritožbi kljub zelo obsežnim navedbam ne pojasni konkretizirano, kako naj bi konverzija sploh delovala. V sporni kreditni pogodbi (priloga A3) je v 20. členu pogodbe določeno, da lahko solidarna kreditojemalca, "če ocenita, da nista več pripravljena prevzemati teh rizikov  v celoti predčasno odplačata kredit s pripadajočimi obrestmi ali podata banki v odobravanje vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim." V obeh primerih sta dolžna plačati stroške predčasnega odplačila kredita. Očitno je, da "predčasno odplačilo kredita s pripadajočimi obrestmi" ni nikakršna ugodnost za kreditojemalca (če bi bil tega sposoben, bržkone kredita sploh ne bi potreboval), temveč le za banko.

19.Druga v pogodbi predvidena možnost, "vloga za refinanciranje obstoječega kredita z novim," ni odvisna od volje potrošnika, temveč je izključno diskrecijska pravica banke, ali bo vlogo za refinanciranje obstoječega kredita odobrila ali ne, kar po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne varuje v zadostni meri pravic potrošnika. V citiranem členu ni pojasnjeno, kako se refinanciranje obstoječega kredita z novim sploh izvede, v kakšnem obsegu, po kakšnih tečajih in s kakšnimi (dodatnimi) stroški. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da "pravica kreditojemalca" iz 20. člena pogodbe sploh ni konverzija v smislu pravice potrošnika - kreditojemalca, da od dogovora o valutni klavzuli "vedno odstopi." Zdi se (pritožbeno sodišče o tem zgolj ugiba, ker pritožba o tem trditev ne poda), da bi morala potrošnika, ko bi predlagala "refinanciranje," z novim kreditom poplačati celotni do tedaj še neplačani obstoječi kredit, torej bi bila vsa ugodnost za potrošnika ta, da bi morala kredit, ki je zanju neugoden, odplačevati še daljše obdobje, s tem pa zelo verjetno plačati tudi več obresti (in stroške, ki so v 20. členu pogodbe izrecno omenjeni, vendar nespecificirani). To ni konverzija, kakršna bi lahko učinkovito varovala potrošnika pred negativnimi učinki pogodbe z valutno klavzulo.

20.Nekonkretizirane so pritožbene navedbe, da je toženka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah podrobno razdelala in podprla vpliv pravice do konverzije tudi z navajanjem sodne prakse. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato sklicevanje na druge vloge na zadošča. Glede na zgoraj povedano o vsebini 20. člena pogodbe pa so te navedbe tudi neutemeljene; enako velja za navedbe, da bi tožnika lahko izvedela, kaj za njune obveznosti predstavlja konverzija, če bi se oglasila pri toženki in izkazala zanimanje za konverzijo ter da je toženka že leta 2012 ponovno opozarjala na nepredvidljivost nadaljnjega gibanja tečaja in predlagala sestanek.

Glede zastaranja:

21.Točne so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora zastaranja. Tožnika sta s predlogom za začasno odredbo želela zavarovati svoj nedenarni zahtevek na ugotovitev ničnosti, ki ne zastara. Zavarovanju zahtevka, kot ga uveljavljata tožnika, služi tudi začasno zadržanje oziroma prekinitev plačevanja obrokov, za katere tožnika zatrjujeta, da ji sploh nista več dolžna (ker sta svojo kreditno obveznost v celoti plačala in preplačala), kar ni nujno zvezano z denarnim zahtevkom, glede katerega je relevantno vprašanje zastaranja.

22.Pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora še pojasnjuje, da je v novejši sodni praksi sprejeto stališče, da zastaranje povračilnih zahtevkov v zvezi z ničnimi potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF lahko začne teči šele, ko potrošnik v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila pogodba nična, torej, ko je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, ki ugodi zahtevku za ugotovitev ničnosti, ali pa celo šele s pravnomočnostjo takšne odločbe.4

Glede predpostavk za izdajo začasne odredbe:

23.Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe uporabilo evroskladno razlago 272. člena ZIZ, pri čemer se je pravilno oprlo na novejšo sodno prakso in odločbo Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-287/2022 (3o. do 33. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa in tam navedena sodna praksa). Res je, kar navaja pritožba, da SEU ne vzpostavlja avtomatizma, temveč določa, da se začasna odredba

izda, če je to potrebno; vendar sodišče prve stopnje citirani odločbi avtomatizma ni pripisalo. SEU v citirani sodbi ni določil, da je nujni predpogoj za zavarovanje ugotovitev, da bi nadaljnje plačevanje obrokov, brez izdanega zavarovanja, povzročilo takšno poslabšanje potrošnikovega finančnega položaja, da slednji finančno ne bi mogel vložiti nove tožbe ali razširitve tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plačuje mesečne obroke kredita, potrebna za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, ne le v luči finančnega položaja potrošnika (ta del obrazložitve SEU izpostavlja pritožba) temveč tudi v luči nepotrebnih nadaljnjih sodnih postopkov (31. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, str. 13), tako da bo lahko potrošnik vse svoje zahtevke uveljavil v isti pravdi (33. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in da je že s tem izdaja začasne odredbe utemeljena (35. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Te zaključke in argumente pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Glede na zgoraj povzeto ne drži, da je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo zgolj na podlagi tega, da jo predlagata potrošnika in da je toženka banka.

24.Vsi nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti "klasičnih" meril po ZIZ so torej zapisani za povrh (ex abundante cautela) in niti niso odločilni, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo te razloge (npr. o dohodkih in odhodkih tožnikov; o neizkazanosti nenadomestljive škode; o neznatni škodi; da je za izdajo regulacijske začasne odredbe treba izkazati pogoj težko nadomestljive škode in da regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Iz istega razloga se tudi sodišču prve stopnje do teh navedb ni bilo treba opredeljevati, zato izostanek razlogov o (neodločilnih) dejstvih ne more pomeniti kršitve določb postopka.

25.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo obrazložiti, zakaj šteje za verjetno, da bo potrošniku treba vrniti zneske, plačane na podlagi kreditne pogodbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je začasna odredba lahko potrebna za zagotovitev polnega učinka Direktive 93/13, kot je obrazloženo v sodbi SEU C-287/22, tudi v primeru, ko tožnika niti ne bi zahtevala vračila (domnevno preveč) plačanih zneskov, temveč bi se zgolj omejila na ugotovitev ničnosti pogodbe, kar bi pomenilo, da jima nadaljnjih obrokov po pogodbi ni treba več plačevati.

26.Pritožba očita izpodbijanemu sklepu, da le pavšalno navede, da sta tožnika izkazala, da naj bi kredit preplačala za več kot 41.000 EUR, da "naj bi" mesečno plačevala 774 EUR in da "naj bi" plačala že 156.192,59 CHF oziroma 128.768,97 EUR, medtem ko naj bi znesek kredita 153.060 CHF na dan podpisa pogodbe znašal 94.879,74 EUR. Toženka v pritožbi ni konkretno zatrjevala drugačnih zneskov, zato sodišče druge stopnje v te dejanske ugotovitve ne dvomi; zaključek, ali je prišlo do preplačila ali ne, pa je pravni zaključek.

27.Na vprašanje, ali sta tožnika, upoštevaje zgoraj ugotovljene (in ne konkretizirano prerekane) zneske, toženki že vrnila vse, kar sta bila dolžna oziroma ali lahko od slednje terjata še kaj nazaj, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno odgovorilo, je pa iz obširnega povzetka stališč SEU v zadevi C-287/22 (30., 33. in 34. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje nanj odgovorilo pritrdilno.

28.V zvezi s tem sta pomembni sodbi SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Akradiusz Szcześniak proti Bank M., S. A.) in C-488/23 z dne 12. 1. 2024 (KŁ in JŁ proti mBank, S. A.), ki sta bili sprejeti še pred izdajo izpodbijanega sklepa ter sklepa o zavarovanju, zato ta pravna podlaga ne more biti presenetljiva.

29.V zadevi C-520/21 je SEU med drugim zapisalo [vsi poudarki v kurzivi so od pritožbenega sodišča], da mora ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja omogočati ponovno vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi potrošnik bil, če tega pogoja ne bi bilo, zlasti z določitvijo pravice do vračila ugodnosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik na podlagi navedenega nepoštenega pogoja neupravičeno pridobil v njegovo [potrošnikovo] škodo (61. in 65. točka obrazložitve sodbe C-520/21); neobstoj takega učinka bi lahko odvzel odvračalni učinek, ki ga člen 6(1) Direktive v povezavi s členom 7(1) te direktive pripisuje ugotovitvi nepoštenosti pogojev (65. točka); poleg tega je iz člena 7(1) Direktive v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo razvidno, da je cilj Direktive tudi odvračanje prodajalcev ali ponudnikov od uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah (67. točka); v zvezi z možnostjo, da potrošnik v primeru razglasitve ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu uveljavlja terjatve, ki presegajo nadomestilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov [...] ni razvidno, da bi taka možnost ogrozila cilje, navedene v točki 68 te sodbe (69. točka); v zvezi z odvračalnim učinkom, ki se želi doseči s členom 7(1) Direktive 93/13, je treba poudariti, da lahko možnost, navedena v točki 69 te sodbe, prispeva k odvračanju prodajalcev ali ponudnikov od vključitve nepoštenih pogojev v potrošniške pogodbe.

30.V zadevi C-488/23 je stališče še bolj jasno: "... člena 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS […] je treba razlagati tako, da: v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je s potrošnikom sklenila kreditna institucija, ker ta pogodba vsebuje nepoštene pogoje, brez katerih ne more obstajati, nasprotujejo sodni razlagi prava države članice, v skladu s katero lahko ta institucija od tega potrošnika poleg vračila zneskov glavnice [oz. kapitala], vplačanih za izpolnitev te pogodbe, in zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina, zahteva nadomestilo v obliki sodne valorizacije izpolnitve , ki ustreza tej glavnici, v primeru bistvene spremembe kupne moči zadevne valute po plačilu te glavnice temu potrošniku."

31.Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je v tem trenutku izkazano, da tožnikoma razen glavnice ni treba toženki vrniti ničesar več, pri čemer ponovno poudarja, da je ta ugotovitev sprejeta zgolj za potrebe postopka zavarovanja in zgolj s stopnjo verjetnosti, torej brez prejudica za končno odločitev. Zato v tej fazi postopka na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati, da toženka v pobot uveljavlja znesek črpanega kredita, povečanega za obresti, ki predstavljajo nadomestilo za uporabo denarja za več kot 17 let. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da so navedbe, ki bi omogočale tehtanje neugodnih posledic, pavšalne. Pritožba zgolj posplošeno in pogojno polemizira z dejstvi, "da naj bi bilo splošno znano, da so banke v letu 2023 ustvarile rekordne dobičke in da naj bi toženka ustvarila 46 milijonov EUR čistega dobička," ne pove pa decidirano, ali je vse to res ali ni, in če ni - kakšno je resnično stanje. Tudi pritožbene navedbe glede neugodnih posledic za toženko so nekonkretizirane in deloma nerazumljive; pritožnica kot trajne nepopravljive posledice navaja "izgubo tržnega deleža na področju posojil, povečanje NLP [ni jasno, kaj ta kratica pomeni] portfelja in oblikovanje dodatnih rezerv," ter da ne prejema vračil kredita, posledično denarja ne more posojati drugim komitentom, zaradi česar nepovratno izgublja komitente, s tem pa tudi tržni delež. Tudi te navedbe so posplošene, pri čemer ni jasno, ali toženka izgublja stare (obstoječe) komitente (ni jasno, zakaj bi se to dogajalo) ali pa zgolj ne more pridobivati toliko novih, kot bi želela - kar pa je bistvena razlika. Zato tudi s temi pritožbenimi navedbami ni mogoče utemeljiti zaključka, da je z izdano začasno odredbo pretirano in neustavno poseženo v zasebno lastnino toženke.

32.Sklicevanje pritožbe na en sklep Višjega sodišča v Ljubljani (I Cp 2075/2023 z dne 21. 12. 2023) ne more biti uspešno, saj zgolj ena odločba drugostopenjskega sodišča še ne pomeni ustaljene sodbe prakse.8 Druge odločbe sodne prakse, na katere se pritožnica sklicuje, so bile vse izdane pred odločbami VSRS, ki so prakso v zvezi s krediti v CHF korenito spremenile (II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 54/2023 idr.).

33.Ker tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljeni niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

34.Ker gre za postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče odločanje o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.