Jedro

Tudi delavec v delovnem razmerju za določen čas je upravičen do jubilejne nagrade, če v takšnem delovnem razmerju dopolni predpisano delovno dobo.

Regres za letni dopust je vezan na pravico do izrabe.

Delavec je pri novem delodajalcu upravičen do razlike v regresu iz tekočega koledarskega leta, če mu je prejšnji delodajalec izplačal le del te denarne terjatve, ker je pri prvem delodajalcu pridobil pravico le do sorazmernega dela dopusta in regresa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odst. izreka).

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je toženo stranko zavezalo k plačilu 45.419,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1996 dalje iz naslova jubilejne nagrade in 83.774,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1996 dalje do plačila iz naslova regresa za letni dopust ter povrnitvi stroškov postopka v zneksu 36.425,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugoditveni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka v celoti oz. predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povdarja, da tožniku, ki je bil pri njej v delovnem razmerju le za določen čas, ni dolžna plačati jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, saj ob sklenitvi delovnega razmerja o tem ni bilo govora, niti ni vedela, koliko delovne dobe je imel dopolnjene. Vztraja tudi pri stališču, da ni upravičen do razlike regresa za letni dopust ter navedbah, da naj bi mu ob sklenitvi delovnega razmerja bilo predočeno, da je dobil plačan že ves regres. Dosojeni znesek razlike regresa prereka tudi po višini, ker naj sodišče ne bi pravilno ugotovilo osnove za njegovo odmero, saj naj bi tožniku bila dejansko izplačana neto plača za mesec junij 1995 v znesku 99.250,00 SIT, za mesec julij 1995 pa 72.660,00 SIT, o čemer prilaga izplačilni listi.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in hkrati priglaša stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa odločilna dejstva, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno prava in da v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodbo je obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, jih ne ponavlja, pač pa glede na pritožbene navedbe povdarja le še naslednje.

Za terjatev iz naslova jubilejne nagrade je pravno relevantno le, da je tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki dopolnil 20 let delovne dobe. Po 2. tč. 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93; v nadaljevanju SKPG) je zato upravičen do denarne dajatve v višini 75 % povprečne mesečne neto plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle 3 mesece. Za pravico samo namreč ni bistveno, da je bil tožnik v času izpolnitve pogojev pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas, niti se tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da ob sklepanju delovnega razmerja za dolžino njegove delovne dobe ni vedela in da ga ne bi zaposlila, če bi ji bile te okoliščine znane, zato pritožbene navedbe v tej smeri ne morejo biti upoštevne.

Tudi za dosojeno razliko regresa za letni dopust 1995 so izpolnjeni pogoji po 1. odst. 44. člena citirane SKPG, po katerem delavcu pripada regres za dopust enkrat letno in se izplača do konca meseca julija za tekoče leto. SKPG z določili o plačah in drugih osebnih prejemkih zagotavlja obvezni minimum dajatev, ki so iztožljive, če so izpolnjeni dogovorjeni pogoji. Ob prepričljivi dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožnik za leto 1995 pri prejšnjem delodajalcu iz tega naslova prejel le 20.000,00 SIT in da je po 1.6.1995, ko se je zaposlil pri toženi stranki, pri njej tudi izrabil celotni letni dopust, je pravilno zaključilo, da po temelju izpolnjuje pogoje še za razliko v dosojeni višini.

Glede na zapadlost te terjatve v plačilo do konca meseca julija tekočega leta je pri izračunu višine razlike sodišče nadalje pravilno uporabilo tarifni del SKPG s tem, ko je upoštevalo zadnji znani statistični podatek o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije za obdobje od maja do julija 1995 v znesku 103.774,00 SIT ter tožnikove bruto plače iz časovno primerljivega obdobja. Ker je do ugotovitve, da tožnikove plače niso presegle 74.067,00 SIT bruto, prišlo na podlagi plačilnih list, ki jih je tožena stranka predložila na vpogled na obravnavi, je dosodilo razliko regresa v pravilni višini. V pritoženem postopku predloženi izplačilni listi za mesec junij in julij namreč nista takšna nova listinska dokaza, na podlagi katerih bi nastal utemeljen dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Podatek o višini plače po izplačilni listi za mesec julij 1995 ne more biti upošteven že zato, ker v času, ko je regres zapadel v plačilo, glede na tehniko obračunavanja in izplačevanja plač za nazaj, še sploh ni bil razpoložljiv.

Na fotokopiji izplačilne liste za mesec junij 1995 pa ni tožnikovega podpisa, s čimer bi bilo dokazano, da je v pritožbenem postopku izkazovani višji znesek plače dejansko prejel. Ta listina nadalje ne vsebuje vseh elementov za obračunavanje plač po 43. členu SKPG in kot takšna sama po sebi ne izkazuje, da bi tožnik v pravnorelevantnem obdobju pred zapadlostjo regresa v plačilo prejemal plačo v višjem znesku, kot jo je na podlagi listin, predloženih s strani tožene stranke na obravnavi 9.4.1997, ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati odločiti, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njo ni bistveno pripomogla k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.