Jedro

Voznik je tisti, ki je dolžan skrbeti, da v cestnem prometu upravlja vozilo, ki je tehnično brezhibno, kar med drugim pomeni tudi, da mora imeti v vozilu vgrajene naprave, ki hitrost vozila pravilno prikažejo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi A.S. odgovoren za prekršek po določbi 4. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 1.000,00 EUR in devet kazenskih točk, za prekrške, storjen ob vožnji motornega vozila B kategorije. Ob uporabi sedmega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je obdolžencu odpustilo izrek prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 je še sklenilo, da mora obdolženi plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper takšno sodbo je obdolženi vložil pritožbo, glede na pritožbene navedbe, iz pritožbenih razlogov po 3. in 4. točki 154. člena ZP-1, torej zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločitve o sankciji. Meni, da pri izreku sodbe Okrajnega sodišča v Postojni niso bila upoštevana vsa dejstva in olajševalne okoliščine. Predlaga izrek oprostilne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu zadeve ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno zaključilo, da je obdolženi prekršek storil iz malomarnosti. Pritožnik se sicer zagovarja, da ni vedel, da merilec hitrosti v njegovem vozilu ne pokaže prave hitrosti, vendar pri tem ne more biti uspešen. V obdolženčevem primeru namreč ne gre za malenkostno odstopanje hitrosti, s katero bi smel voziti v naselju, saj je dovoljeno hitrost v naselju prekoračil za 32 km/h in tudi pritožbeno sodišče se povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje (točka 6 obrazložitve), da bi moral obdolženi v primeru, da je merilnik hitrosti ves čas resnično prikazoval za 30 % nižjo hitrost, to vsekakor zaznati. Nenazadnje je voznik tisti, ki je dolžan skrbeti, da v cestnem prometu upravlja vozilo, ki je tehnično brezhibno, kar med drugim pomeni tudi, da mora imeti v vozilu vgrajene naprave, ki hitrost vozila pravilno prikažejo. Zato se ni moč strinjati s stališčem obdolženca, da je njegova odgovornost za očitan mu prekršek minimalna. Prav tako se ni moč strinjati z obdolženim, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin pri izreku sankcije, saj je obdolžencu sankcijo, ki je bila v času storitve prekrška predpisana, to je prepoved vožnje motornega vozila v trajanju od enega meseca do enega leta, na podlagi sedmega odstavka 26. člena (prav bi bilo četrtega odstavka 23. člena) ZP-1 odpustilo. Ob tem glede izrečene sankcije – globe v znesku 1.000,00 EUR in devetih kazenskih točk v cestnem prometu višje sodišče ugotavlja, da sta obe sankciji izrečeni v okviru predpisanih in primerni glede na težo prekrška in okoliščine v katerih je bil ta storjen. Ker pritožba nima upoštevnih navedb, s katerimi bi lahko sodbo sodišča prve stopnje izpodbila, jo je višje sodišče, potem ko je še ugotovilo, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), ob uporabi določbe tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1).