25. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 25. marca 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 445/2000 z dne 12. 12. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 112/99 z dne 17. 3. 2000 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanima sodnima odločbama, izdanima v pravdi zaradi razveljavitve pogodbe in vrnitve kupnine, je bil pravnomočno zavrnjen pritožnikov (v pravdi tožnikov) predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi se toženi stranki prepovedalo sprejeti del kupnine od prodaje hotela, kupcu tega hotela pa bi se prepovedalo izplačilo dela kupnine toženi stranki in naložila dolžnost ta znesek zadržati in hraniti do drugačnega obvestila oziroma odredbe sodišča.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) zaradi domnevne kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Pritožnik meni, da sta sodišči (še posebej pa pritožbeno sodišče) o začasni odredbi odločali nerazumno dolgo (to je leto dni), saj v takšnem primeru zavarovanje izgubi težo in ne koristi več.

Smiselno navaja, da mu je škoda zaradi prepočasnega odločanja o začasni odredbi že nastala. Ker naj bi medtem tožena stranka kupnino v celoti že prejela in izčrpala, je ostal praznih rok, četudi bi sodbo (o tožbenem zahtevku) dobil takoj. Uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), saj meni, da je obrazložitev sklepa Višjega sodišča očitno napačna, brez razumne pravne obrazložitve in arbitrarna. Meni namreč, da izpodbijana odločba ni odgovorila (oziroma se je izognila) njegovim navedbam v predlogu za izdajo začasne odredbe z navedbo, da nečesa ni zatrjeval in izkazal, četudi naj bi bilo to jasno zapisano in izkazano. Odločitev naj bi tudi odstopala od siceršnje sodne prakse.

3.Pravico do sojenja v razumnem roku, kot sestavnega dela pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, vsebinsko zagotavlja določba 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), ki vsebuje tudi pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za obravnavo te ustavne pritožbe zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 160. člena Ustave in iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). V obravnavani zadevi je bilo o predlagani začasni odredbi že pravnomočno odločeno (z zavrnitvijo le-te).

Dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 23. člena Ustave, je glede na to že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko v takem primeru pritožnik uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik pa ni izkazal, da bi to možnost pravnega varstva izčrpal. Zato je Ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up- 73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 309 ).

4.V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

5.Pritožnikov očitek kršitve 22. člena Ustave je očitno neutemeljen, zato Ustavno sodišče v danem primeru ni predhodno ugotavljalo, ali pritožnik sploh še ima pravovarstveno potrebo za izdajo predlagane začasne odredbe (glede na navedbe ustavne pritožbe). Pavšalne trditve, da naj bi izpodbijana odločitev odstopala od sodne prakse, pritožnik namreč z ničimer ne izkaže. Iz ustavni pritožbi priloženih listin pa tudi ne izhaja, da bi bila izpodbijana sklepa arbitrarna oziroma očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. Stališče, da mora upnik takoimenovano subjektivno nevarnost izkazati načeloma že v predlogu za izdajo začasne odredbe, vsekakor pa pred odločanjem sodišča prve stopnje o predlogu, in da trditev, podanih šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati, glede na zakonsko podlago ni očitno napačno, takšna obrazložitev sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopno odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe torej tudi ni pravno nerazumna. Hkrati ne drži, da bi pritožnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe jasno izkazoval dejstva, za katera Višje sodišče kasneje ugotavlja, da jih v predlogu ni bilo in bi šlo za sodniško arbitrarnost v tem smislu. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu odgovorilo na vse po njegovi razumni oceni za zadevo relevantne pritožnikove navedbe in mu zato očitno tudi ni kršilo njegovih ustavnih pravic procesne narave (kot izhajajo iz 22. člena Ustave), kar smiselno zatrjuje pritožnik. Ker v tem delu očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper izpodbijana sklepa ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude