Jedro

Stranka sama je tista, ki mora navesti dejstva, ki se naj dokažejo. Navesti mora konkretne okoliščine. Če navedbe niso dovolj konkretne, se dokazi ne izvajajo.

Navedbe bi morale biti vsaj tako določne, da bi bilo sodišče lahko sploh presodilo, ali je mogoče, da je vzrok za zamudo na strani tožene stranke, ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 986,74 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan po vročitvi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 27.060,00 EUR.

2. Prvostopenjsko sodišče je odločilo takole: v točki I. izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 20.661,92 EUR. V točki II. izreka je ugotovilo obstoj nasprotne terjatve tožene stranke v isti višini. V točki III. izreka je obe terjatvi pobotalo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. V točki IV. je zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 6.398,08 EUR.

3. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi po njenem mnenju sodišče nepravilno ugotovilo terjatev tožene stranke iz naslova pogodbene kazni. Tožeča stranka naj bi bila v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2013 pod točko V. navedla, da je do zamude prišlo zaradi dodatnih del, ki jih je naročila tožena stranka. Tako naj ne bi držala ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni ustrezno substancirala svoje navedbe glede krivde tožene stranke pri zamudi predaje stanovanja.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla razloge, zaradi katerih naj bi bilo do zamude prišlo zaradi ravnanja tožeče stranke.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je pri tožeči stranki kupila stanovanje. Po trditvah tožeče stranke je poleg tega naročila tudi dodatna dela. Tožeči stranki naj bi bila ostala dolžna 27.060,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Ta znesek je tožeča stranka zahtevala s tožbo.

7. Tožena stranka je uveljavljala vrsto pobotnih ugovorov zaradi nasprotnih terjatev. Višina pobotnih ugovorov je dosegla vtoževani znesek. Med drugim je tožena stranka v pobot ugovarjala tudi pogodbeno kazen v višini 18.127,50 EUR. Le glede tega je sploh bila vložena pritožba.

8. Drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka v točki V. pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2013 navedla (l. št. 25), da je tožena stranka naročila dodatna dela. Zaradi njih, ne zaradi ravnanja tožeče stranke, se naj bi po njenih lastnih navedbah tudi zavlekla izvršitev dodatnih del. Navedbe so bile povsem splošne. Pritožbeno sodišče jih v nadaljevanju povzema v nekoliko skrajšani obliki. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka spreminjala notranje prostore. Spremenjena naj bi bila višina stene, in sicer naj bi bila tožeča stranka zgradila nižje stene, manj sten naj bi bilo v WC, kopalnici in predsobi. Tožena stranka naj bi bila zahtevala tudi spremembe pri radiatorjih in še druge spremembe, ki pa jih pripravljalna vloga ni opredelila. Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje priče. 9. Stranka sama je tista, ki mora navesti dejstva, ki se naj dokažejo (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Navesti mora konkretne okoliščine. Če navedbe niso dovolj konkretne, se dokazi ne izvajajo. Trditev velja za nedokazano.

10. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni podala dovolj določnih navedb. Če naj bi bila izvedena dodatna dela, potem bi jih bila morala opredeliti vsaj opisno in določneje: višina katerih sten je bila spremenjena, katere stene naj ne bi bile zgrajene, kakšne so bile spremembe pri radiatorjih. Te navedbe bi morale biti vsaj tako določne, da bi bilo sodišče lahko sploh presodilo, ali je mogoče, da je vzrok za zamudo na strani tožene stranke, ali ne.

11. Pritožbeno sodišče ob vsem tem pripominja še, da so bile navedbe tožeče stranke kljub svoji splošnosti takšne, da so prej kazale na to, da je morala opraviti manj del kot več. To pomeni, da je vzrok za zamudo v vsakem primeru treba pripisati tožeči stranki. Vendar to za odločitev v tej zadevi niti ni bilo odločilno.

12. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP), in sicer v višini 788,80 EUR (tar. št. 3210), za plačilo poštnih in telekomunikacijskih izdatkov (tf. št. 6002) in do 22 % DDV od vsote prej navedenih zneskov (tar. št. 6007), skupaj torej 986,74 EUR. Vse navedbe tarifnih številk se nanašajo na ZOdvT. V primeru zamude bo dolžna tožeča stranka povrniti še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).