Jedro

Bistvena za presojo je ugotovitev sodišča, da tožnik z ugotovljenim ravnanjem ni ravnal v nasprotju z navodili zdravnika in da njegovo ravnanje ni vplivalo na morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na podaljšanje bolniškega staleža. Pravice do bolniškega staleža torej ni uporabil v nasprotju z namenom, s katerim mu je bila priznana, kar pomeni, da je ni zlorabil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa disciplinskih organov pri toženi stranki, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik neprekinjeno odsoten z dela zaradi bolezni od 27.5.1996 do 14.4.1997, ko je bil invalidsko upokojen. Tožnik v kritičnih dneh 11.11.1996 in 13.11.1996 ni storil očitane kršitve delovnih obveznosti zlorabe pravic do bolezenskega dopusta, za ostale dni med 27.5.1996 in 13.11.1996 pa sploh ni bilo izvedenih dokazov. Tožnik je pridobil pravico do bolezenskega dopusta na zakonit način in ni ravnal v nasprotju z napotki lečečega zdravnika ali zdravniške komisije.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Res je, da namen bolniškega staleža in s tem sprejemanje nadomestila ne more biti takšen, da delavec svojo popoldansko obrt opravlja v času bolniškega staleža, celo v dopoldanskem delu, ko bi sicer moral delo opravljati pri delodajalcu. Vendar pa tožena stranka le na podlagi dvakratnega kratkotrajnega opazovanja dela tožnika ni dokazala tega, da je zlorabil bolniški stalež ali celo ravnal proti navodilom zdravnika, ki bi mu sicer celo priporočal ljubiteljsko ukvarjanje s fizično lažjimi deli.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so nejasni ali med seboj nasprotni, prav tako pa obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi listinami in zapisniki. Sodišče je iz dejanskega stanja, ugotovljenega na podlagi zaslišanja dr. V. in tožnikovega sina, nepravilno zaključilo, da je tožnik imel zdravniško dovolilo za opravljanje avto mehaničnih del. Tožena stranka je kontrolo bolniškega staleža opravljala preko detektivske agencije in oba zaslišana delavca te agencije sta ob zaslišanju izpovedala, da je tožnik ob njunem obisku delo opravljal. Tožena stranka je prepričana, da je dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev in se pri tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 74/2000 z dne 7.11.2000. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa iz njenih navedb izhaja, da dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokazni oceni sodišča v zvezi z izpovedbami zaslišanih prič. To pa pomeni uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Odločitev sodišča temelji na pojasnilu (v spornem času) lečečega zdravnika tožnika o tem, kakšnih navodil bi se moral držati v času bolniškega staleža. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da tožnik posebnih navodil ni imel. Glede na glavno diagnozo tožnikove bolezni bi bilo celo priporočljivo opravljanje nekaterih fizično lažjih del, obstajale so le omejitve dvigovanja težjih bremen in delo, kjer bi tožnik stal. Delo, ki sta ga opisala delavca detektivske agencije, ne bi moglo pomeniti poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika ali zavleči njegovega zdravljenja. Druga bistvena dejanska okoliščina pa je ugotovitev sodišča, da sta delavca detektivske agencije sicer zasledila tožnika pri opravljanju dela v delavnici, vendar je njuna kontrola potekala le krajši čas in v času kontrole nista točno ugotovila, kaj je tožnik delal in koliko časa je to njegovo delo potekalo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče sprejelo dokazno oceno, da tožniku ni dokazana storitev hujše kršitve delovnih obveznosti, določene v 7. točki 24. člena Pravilnika o delovnih razmerjih pri toženi stranki, za katero je predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

V zadevi opr. št. VIII Ips 74/2000 je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje, zato tožena stranka ne more uveljavljati enake odločitve. Izhodišče za presojo je sicer res enako. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v citirani sodbi: "O prepovedi zlorabe pravice do bolezenskega dopusta govorimo takrat, kadar zaposleni zavarovanec (delavec) izvaja svojo sicer priznano pravico v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bila ta pravica priznana. Kršitve te prepovedi kot protipravnega ravnanja je po 9. točki 1. odstavka 58. člena ZTPDR sankcionirana z izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Znak hujše kršitve delovne obveznosti, storjene zaradi zlorabe pravice do bolezenskega dopusta predstavlja ravnanje zavarovanca, ki nasprotuje namenu zaradi katerega mu je bila bolezenska odsotnost z dela zaradi bolezni priznana." V obravnavanem primeru tožnik po ugotovitvah sodišča ni ravnal v nasprotju z namenom, za katerega mu je bil priznan bolniški stalež. Tožnik je bil do kontrole v bolniškem staležu že skoraj šest mesecev, kontrola je trajala le kratek čas in delavca detektivske agencije nista točno ugotovila, ne kaj je tožnik delal ne koliko časa je njegovo delo trajalo. Pri tem pa taka ugotovitev sama po sebi tudi še ne pomeni, da je tožnik zlorabljal bolniški stalež. Bistvena za presojo je nadaljnja ugotovitev sodišča, da tožnik z ugotovljenim ravnanjem ni ravnal v nasprotju z navodili zdravnika in da njegovo ravnanje ni vplivalo na morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na podaljšanje bolniškega staleža. Ker niso podani nobeni revizijski razlogi, in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče sklenilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožnik sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).