Jedro

Pravilno je stališče, da s tožbo v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V obravnavanem primeru, ko tožnica izpodbija odločbo o dovolitvi izvršbe, torej ne more izpodbijati sklepa centra za socialno delo o dovolitvi stikov z otrokom.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.11.2003; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote L., Izpostava C. z dne 6.6.2003 o dovolitvi izvršbe, ob reševanju pritožbe tožnice pa je odpravila 1. točko izreka izpodbijanega sklepa in odločila, da se dovoli izvršba odločbe Centra za socialno delo L. - C. z dne 5.3.2003, ki je postala izvršljiva dne 18.3.2003. Na podlagi izvršljive odločbe centra za socialno delo je tožnica dolžna omogočiti in dopustiti stike med njeno mladoletno hčerko B.B. in njenim očetom R.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), in sicer na način, ki je določen v tej odločbi. Hkrati je bilo odločeno, da bo uporabljeno prisilno sredstvo denarne kazni, če tožnica svoje obveznosti ne bo izpolnila.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je predmet tega upravnega spora sklep o dovolitvi izvršbe Upravne enote L., Izpostave C. z dne 6.6.2003. S tem sklepom je organ prve stopnje dovolil izvršbo Centra za socialno delo L. - C. z dne 5.3.2003 in da ta odločba predstavlja izvršilni naslov. Sklep o dovolitvi izvršbe je bil izdan na podlagi 1. odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zoper tak sklep je sicer dovoljena pritožba, ki pa se lahko nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Po oceni sodišča prve stopnje so se tožbene navedbe nanašale le na izvršilni naslov, to je na odločbo Centra za socialno delo z dne 5.3.2003, s katero so bili določeni stiki med tožničino hčerko in otrokovim očetom. V zvezi s samim sklepom o dovolitvi izvršbe pa tožnica ne navaja relevantnih razlogov. Tožnica je že v upravnem postopku dobila pravilne napotke, kako naj postopa v primeru spremenjenih okoliščin, ki jih tudi navaja v tožbi. Sodišče prve stopnje je na koncu obrazložilo tudi, zakaj je sprejelo odločitev brez glavne obravnave, in sicer zato, ker tožnica v tožbi izpodbija le pravilnost odločbe, ki se izvršuje, kar v upravno izvršilnem postopku ni dopustno.

Tožnica v pritožbi zoper sodbo in sklep navaja razloge le zoper sodbo, in sicer, da situacija v nobenem primeru ni raziskana in tudi niso upoštevani njeni dokazi. Sodišče se lahko prepriča pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, da je R.A. nasilna oseba in da stiki med njim in hčerko niso v korist otroka. Dokazi o tem obstojijo tako na sodišču, kot tudi na policiji v P. ter na P. v L. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožnica v tem upravnem sporu izpodbija sklep Upravne enote L. o dovolitvi izvršbe. S tem sklepom je organ prve stopnje dovolil izvršbo odločbe Centra za socialno delo L. - C. z dne 5.3.2003, s katerim je bilo odločeno o stikih prizadete stranke s tožničino hčerko, ki jih mora tožnica dopustiti, sicer se bodo stiki prisilno izvršili z denarnimi kaznimi. Že sodišče prve stopnje je tožnici pojasnilo, da se tožničine tožbene navedbe nanašajo le na izvršilni naslov, to je na odločbo centra za socialno delo o stikih, ne pa tudi na samo izvršbo. S tožbo v upravnem sporu namreč ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, torej v obravnavanem primeru tožnica ne more uspeti s svojim zahtevkom in odpraviti oziroma spremeniti odločbe o ureditvi stikov med prizadeto stranko in njuno hčerko.

Tudi v pritožbi tožnica zopet navaja razloge, ki se nanašajo na samo odločitev o stikih z otrokom, torej na samo odločbo, ki se izvršuje, ne pa tudi na sklep o izvršbi. Zato tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je glede na to, da tožnica ni navedla pritožbenih razlogov, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, preizkusilo to sodbo po uradni dolžnosti v mejah, ki jih določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu z določbo 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS. Ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki: Tožnica je s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks uspela, zato nima več pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep. Ker se oprostitev plačila sodnih taks nanaša tudi na plačilo taks v pritožbenem postopku, je bilo treba tožničino pritožbo zoper sklep v skladu z določbo 352. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS zavreči kot nedovoljeno.