Jedro

Upoštevaje aksesorno naravo obresti, je višina zavarovane terjatve, natančneje, njen obrestni del določljiva: obresti tečejo pač do prenehanja dolgovane terjatve (prim. 2. odst. 295. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 480.000,00 SIT za stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka dopustiti plačilo terjatve v znesku 52.118.071,86 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1994 dalje do plačila, če ta terjatev ne presega 659.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednejm tečaju BS s pripadajočimi obrestmi v višini 17,5 %, ki tečejo od 30.12.1992, s sodno prodajo zastavljene nepremičnine, tj. 40/100 nepremičnine vpisane v vl. št. 1344 k.o. Brinje I in kar v naravi predstavlja prvo nadstropje zgradbe Vojkova 63, Ljubljana s pripadajočimi skupnimi prostori, deli in napravami zanje ter funkcionalnim zemljiščem. Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne. Pritožba ni utemeljena. Da je tožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica sporne nepremičnine in ne kot etažna lastnica določenih poslovnih prostorov, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Pritožnik prvič v pritožbi navaja, češ da je tožena stranka "kupila etažno lastnino" in da zato naj ne bi imela "solastninskih pravic na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe". Pravkar povzete pritožbene trditve je tako treba obravnavati kot nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati. Pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da je pooblaščenec tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 3.7.1997 (zapisnik s tega naroka, l.št. 39), ko je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek na "pripadajoče skupne prostore, naprave in funkcionalno zemljišče" izrecno izjavil, da na takšno razširitev zahtevka nima pripomb, iz zemljiškoknjižnega izpiska (v prilogi A 32) pa izhaja, da je tožena stranka solastnica sporne nepremičnine. Res je, da iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi bilo opredeljeno, do kdaj tečejo 17,5 % obresti od zneska 695.000,00 DEM. Toda, izrek te omejitve tudi ne more vsebovati. Višina zavarovane terjatve v tem pogledu v zemljiški knjigi namreč ni določno opredeljena. To pa ni pomanjkljivost, ki bi onemogočala ugotoviti višino zavarovane terjatve. Upoštevaje akcesorno naravo obresti, je višina zavarovane terjatve, natančneje, njen obrestni del določljiva: obresti tečejo pač do prenehanja dolgovane terjatve (prim. 2. odst. 295. čl. ZOR), na kar pravilno opozarja vlagateljica odgovora na pritožbo. Na drugačno presojo ne more vplivati okoliščina, da v konkretnem primeru obresti od zneska 695.000,00 DEM, tako kot tudi sam ta znesek, niso hkrati tudi dolgovani znesek, temveč služijo zgolj opredelitvi višine terjatve, do katere je dolgovana terjatev zavarovana. Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo odmerilo na 480.000,00 SIT (300.000,00 SIT za sodno takso za odgovor na pritožbo in 180.000,00 SIT 2000 tč. X 90,00 SIT za odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo.