Jedro

Izvenzakonska skupnost je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (2. odst. 10. čl. ZD in 12. čl. ZZZDR), kar pomeni, da se po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, kakršna praviloma obstaja med zakoncema. Skupnost mora imeti svoj zunanji izraz (ki se kaže v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti) kot tudi notranje (čustveno) razmerje, skratka v očeh okolja (prijatelji, sosedje ipd.) veljata partnerja kot mož in žena. Na vprašanje, ali je obstajala takšna skupnost, pa je treba odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega razmerja. Pravna posledica izvenzakonske skupnosti je tudi dedna pravica po 2. odst. 10. čl. ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da tožnici pripada dedna pravica po pok. M.L. in toženki naložilo, da tožnici plača 549.948,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi obširnosti pritožbe pritožbeno sodišče pritožbenih navedb posebej ne povzema, temveč bodo predstavljene v nadaljevanju obrazložitve s sočasnim odgovorom nanje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, vloženo zoper konkretno sodno odločbo. Zato se toženka ne more sklicevati na pritožbo oziroma vsebino pritožbe, ki jo je vložila zoper drugo odločbo (prvo, kasneje razveljavljeno sodbo sodišča prve stopnje). Njeno pritožbo je pritožbeno sodišče že obravnavalo in na njene navedbe tudi odgovorilo, zato v nadaljevanju obrazložitve odgovarja samo na relevantne navedbe v sedanji toženkini pritožbi zoper novo sodbo prve stopnje. S trditvijo, da je v zadevi sodil sodnik posameznik namesto senat, tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V sporih iz pristojnosti okrožnega sodišča sodi sodnik posameznik, razen če zakon določa, da sodi senat (1. odst. 33. čl. ZPP). V katerih zadevah sodi senat, določa 34. čl. ZPP. Med drugim so to tudi zakonski spori, to so spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze (1. odst. 406. čl. ZPP). Spor o dedni pravici torej ni zakonski spor, ne glede na to da se kot predhodno vprašanje ugotavlja obstoj izvenzakonske skupnosti po 2. odst. 10. čl. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), prav tako pa tudi ni kakršenkoli drug spor, o katerem bi moral soditi senat. Novi ZPP pa tudi ne vsebuje več določila, po katerem bi se morali stranki o tem, da v sporu sodi sodnik posameznik, sporazumeti med postopkom (2.odst. 43. čl. bivšega ZPP/77). Tudi tokrat pritožnica sodbi očita pomanjkljivosti iz 14.tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, a so tudi tokrat ugotovljena vsa odločilna dejstva, sodišče prve stopnje pa je zapisalo razloge zanje in med njimi ni nasprotja, kot tudi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Razlogi sodbe so jasni, dokazna ocena pa narejena skrbno in vestno, kot to sodišču nalaga 8. čl. ZPP. Niti ta, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339. čl. ZPP, niti druge, na katere mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), niso podane. Nadaljnjo procesno kršitev pritožnica vidi v tem, da sodišče v ponovljenem postopku ni ponovno zaslišalo tožene stranke, kljub temu, da je na naroku dne 17.2.2000 sprejelo dokazni sklep o izvedbi tega dokaza. Po določilu 4. odst. 287. čl. ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj dokazni sklep. Ker ravnanje, kot ga je storilo sodišče prve stopnje, dopušča sam procesni zakon, torej to ne more biti niti t.i. relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Neizvedba dokaza bi imela lahko za posledico le nepopolno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je nadaljnji pritožbeni razlog, ki ga tožena stranka tudi uveljavlja. Kršitve postopkovnih določil tudi ne predstavlja okoliščina, da je sodišče eni od prič dovolilo, da sama narekuje zapisnikarici, kaj naj zapiše v zapisnik. Materialnopravno podlago spora predstavlja določilo 2.odst. 10. čl. ZD. Izvenzakonska skupnost je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (citirano določilo ZD in 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), kar pomeni, da se po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, kakršna praviloma obstaja med zakoncema. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da mora imeti ta skupnost svoj zunanji izraz (ki se kaže v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti) kot tudi notranje (čustveno) razmerje, skratka v očeh okolja (prijatelji, sosedje ipd.) veljata partnerja kot mož in žena. Navedeno je torej bila materialnopravna podlaga sodišču prve stopnje, v okviru katere je moralo ugotoviti vse omenjene elemente izvenzakonske skupnosti. Na vprašanje, ali je obstajala takšna skupnost, pa je treba odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega razmerja. Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje dokazno oceno napravilo vestno in skrbno ter presodilo vse dokaze posebej, vse skupaj ter uspeh celotnega postopka (8. čl. ZPP) in v njej ni zaslediti subjektivnega ali enostranskega pristopa, kot trdi pritožba. Pretežna pritožbena graja je usmerjena ravno v izpodbijanje te dokazne ocene s podrobno analizo izpovedbe posameznih prič in izpostavljanjem kratkih citatov iz njihovih izpovedb in obrazložitve sodbe prve stopnje, praviloma iztrganih iz celotnega konteksta. Na drugi strani pa pritožba poudarja nepristranskost in verodostojnost svojih prič, ki naj bi zajemale širši krog ljudi, kot pa krog prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Pa vendarle ob tem prezre, da znancem iz športnih vrst (P., W., K., G.) razmere v zadnjih letih pred smrtjo L. niso bile znane in so imele stik z njim praktično pretrgan oziroma so ga videle le na praznovanju rojstnega dne enega od njih. Zgolj nekdaj dobro poznavanje razmer pokojnika in njihova ocena, da ni bil človek, ki bi se navezal na drugo osebo in se želel poročiti, pa ne more biti prepričljiva in sprejemljiva za oceno dejanskih razmer, v katerih je pokojnik živel v času pred svojo smrtjo. Kar se tiče sosedov, so ti izpovedovali različno, tako E. H., da je bila tožnica v stanovanju L. podnajemnica, F.P. pa tožnice v stanovanju sploh ni videla, čeprav med strankama ni spora o tem, da je v njem živela od julija 1993. Zdravnik in socialni delavec nista izključila možnosti, da je pokojnik v letih pred smrtjo živel v izvenzakonski skupnosti. Tako je njegov lečeči zdravnik pojasnil, v kakšnih okoliščinah je prišlo do zapisa potrdila z dne 24.5.1996, sicer pa je v nasprotju z vsebino tega potrdila ocenil, da je bil pokojnik sposoben navezati čustvene in intimne stike z drugo osebo vse do smrti in da se je dalo z njim lepo pogovarjati. Izpovedbo socialnega delavca o tem, da je pokojnik začel odklanjati pomoč, pa je s časovnega vidika povsem logično ocenilo sodišče prve stopnje. Tudi izpovedba bančnega delavca, da L. pokojnina ni zadoščala za preživetje, kaže na to, da je tožnica očitno prispevala k skupnim stroškom ustrezen del svojih denarnih sredstev. Ob tem se izkaže, da so v prid trditvam tožene stranke izpovedovali pretežno sorodniki (L.L. in T.V., izjava sorodnice iz Avstralije), M.J., P.B. (v katerega izpovedbi pa je nekaj nelogičnosti, na katere opozarja tudi sodišče prve stopnje) in N.Š.. Krogu oseb, za katerega sicer toženka trdi, da so le osebe, ki so tožnici hvaležne zaradi njene pomoči z masažami, pa so bile vendarle razmere znane iz zadnjega obdobja pokojnikovega življenja, torej iz obdobja, ko se je k njemu preselila tožnica. Te priče so izpovedovale o svojih neposrednih zaznavanjih razmerja med tožnico in pokojnikom in iz njih sledi pravilen zaključek o obstoju tudi čustvenega (notranjega - intimnega) razmerja med partnerjema. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno izpovedb teh prič, ki jo je v obrazložitvi podalo sodišče prve stopnje. Da se človek v starostnem obdobju lahko spremeni in potrebuje bližino drugega, nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe priče V.D.O.. Vztrajno ponavljanje tožene stranke, češ, da njen obisk na domu pokojnega ni "zaveden nikjer", ne jemlje izpovedbi te priče njene verodostojnosti. Kot zdravnica, ki se posebej ukvarja z gerontologijo (ob dodatnem zaslišanju je tudi pojasnila, za kakšne starostne spremembe naj bi šlo pri pokojniku), je nedvomno lahko ocenila tako zdravstveno stanje pokojnika kot tudi razmere v katerih živi, saj je bil njen obisk na domu v času, ko so bili zaradi slabosti in napada, ki ga je imel pokojnik, odnosi med pokojnikom in tožnico nedvomno spontani in pristni. Tudi dejstvo, da je pokojnika ocenila za starejšega, kot je bil v resnici, v ničemer ne vpliva na dokazno oceno njene izpovedbe. Pritožba nadalje povsem konkretno analizira izpovedbo posameznih prič, odgovor na to analizo pa je v svoji obrazložitvi v bistvu podalo že samo sodišče prve stopnje, zato njegove dokazne ocene pritožbeno sodišče ne ponavlja. Stranke morajo predlagati dokaze, s katerimi dokazujejo zatrjevana dejstva (1. odst. 7. čl. ZPP). Stranka torej sama oceni, katere dokaze (priče) bo predlagala in katere ne. Podnajemnikov I. in L. tožnica ni predlagala za priči, zato ju sodišče tudi ni moglo zaslišati, saj sme samo izvajati dokaze le v okoliščinah iz 2.odst. 7. čl. ZPP, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Sicer pa ob dejstvu, da je tožnica dokazala, da je izvenzakonska skupnost obstajala, še njuno zaslišanje niti ni bilo potrebno. Tudi listinske dokaze je sodišče prve stopnje natančno ocenilo. Tako je ocenilo najemno pogodbo (namen sklepanja, višino najemnine, različna pričakovanja pravdnih strank ob sklepanju pogodbe) in zdravstveno dokumentacijo. Zahteva po dodatni zdravstveni dokumentaciji, ki jo v pritožbi postavlja toženka, ki naj bi dokazovala, da je bil pokojnikov brat dosledno naveden kot kontaktna oseba, je glede na določilo 1. odst. 337. čl. ZPP prepozna, pa tudi nepotrebna, saj o dejstvu, da je bil brat naveden kot kontaktna oseba, ni bilo spora, za oceno odnosa med tožnico in pokojnim pa to dejstvo ni bistveno. Kar se tiče razmer ob pogrebu, ki jih poudarja pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili tedaj odnosi med pravdnima strankama že zaostreni, saj je neposredno po smrti Luxe tožnica zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja in zato dejstvo, da tožnica na pogrebu ni stala v krogu domačih, ki so jim izrekali sožalje, ni relevantno. Glede na navedeno se torej pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da razmerje med pokojnikom in tožnico izpolnjuje vse elemente izvenzakonske skupnosti. Čeprav je eden od bistvenih elementov te skupnosti življenjska skupnost, torej skupno bivanje, pa ni nujno potrebno, da morata partnerja ves čas živeti skupaj, zlasti če za to obstojijo utemeljeni objektivni razlogi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila izvenzakonska partnerja ločena v času, ko je bila tožnica v Ukrajini, kamor je hodila bodisi na obiske k svoji hčerki bodisi na zdravljenje. Ker so bile torej njene odsotnosti objektivno pogojene in ker so izpolnjeni vsi ostali pogoji za obstoj izvenzakonske skupnosti, tudi pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da dejstvo, da nista ves čas nepretrgoma živela skupaj, ne vpliva na drugačno presojo njunega razmerja. Pravna posledica ugotovljene izvenzakonske skupnosti pa je dedna pravica po 2. odst. 10. čl. ZD. Pritožbena graja odločitve o stroških pravdnega postopka je zgolj pavšalna. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, na kakšen način je o njih odločilo (upoštevajoč načelo uspeha v pravdi po 1. odst. 154. čl. ZPP), pojasnilo svojo odmero (upoštevajoč Zakon o sodnih taksah in odvetniško tarifo) in specifikacijo. Slednja je razvidna iz prijave stroškov tožeče stranke in jo je moč skupaj z odmero tudi preizkusiti. Takšna odločitev je torej dovolj obrazložena, v čem pa naj bi bila napačna, pritožba ne pojasni. Odločitev sodišča prve stopnje je potemtakem v celoti pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).