Jedro

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča tožnik prvostopenjski dokazni oceni utemeljeno očita kršitev te določbe, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Kot pritožba pravilno navaja, mora biti zaključek o verodostojnosti dokaza v smislu 8. člena ZPP v zadostni meri obrazložen, da se ga lahko preizkusi. Temu standardu obrazložitve ne ustreza prvostopenjski razlog, da sodišče izpovedbi toženca verjame, ker je prepričljiv. Ni namreč pojasnjeno, zakaj ga je sodišče ocenilo za prepričljivega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec zaradi kršitve konkurenčne klavzule dolžan plačati 20.000,00 EUR pogodbene kazni, s pripadajočimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da povrne tožencu odmerjene stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Glede zaključka, da toženec ni podpisal aneksa k pogodbi o zaposlitvi, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dokazni oceni o izpovedbah toženca, zakonitega zastopnika tožnika in priče A.A. očita kršitev 8. člena in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, ki je v tem, da toženec ni že v dopisu iz predpravdnega postopka izpostavil nepodpisa aneksa, temveč je to pričel zatrjevati šele v sodnem postopku. Ker sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ni moglo odločiti o (ne)pristnosti podpisa, bi ob uporabi 215. člena ZPP moralo ugotoviti, da toženec ni zadostil dokaznemu bremenu. V dokaz svojih trditev bi lahko predlagal zaslišanje B.B. in C.C., česar ni storil. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

5. V izpodbijani sodbi glede odločilnih dejstev ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami, zapisniki, zato pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

6. Toženec je zanikal podpis aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je bila določena konkurenčna klavzula in ki ga je v spis vložil tožnik. Sodišče je na predlog toženca postavilo izvedenca grafologa, a z njegovo pomočjo navedb toženca ni moglo ne potrditi ne ovreči. Na podlagi izpovedb toženca, direktorja in priče A.A. je nato zaključilo, da toženec aneksa ni podpisal. 7. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča tožnik prvostopenjski dokazni oceni utemeljeno očita kršitev te določbe, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Kot pritožba pravilno navaja, mora biti zaključek o verodostojnosti dokaza v smislu 8. člena ZPP v zadostni meri obrazložen, da se ga lahko preizkusi1. Temu standardu obrazložitve ne ustreza prvostopenjski razlog, da sodišče izpovedbi toženca verjame, ker je prepričljiv. Ni namreč pojasnjeno, zakaj ga je sodišče ocenilo za prepričljivega.

9. Prvostopenjsko sodišče je pričo A.A. (vodja administracije) ocenilo za neverodostojno. Tej oceni pritožba utemeljeno očita, da ni zadostno obrazložena. Pravilna je navedba pritožbe, da v izpovedi te priče ni bilo nasprotij. Ves čas je enotno izpovedovala, da toženca sicer ni videla podpisati aneksa, a je prepričana, da ga je podpisal tudi on; v istem prostoru so ga podpisali vsi zaposleni in med vrnjenimi podpisanimi aneksi je bil tudi toženčev. Slednje je dodatno argumentirala z izpovedjo, ki je sodišče sicer ni povzelo, opozarja pa nanjo pritožba, in sicer: „...nisem imela nobenih težav, da bi iskala ta aneks, da bi mi ga on mogel še naknadno prinesti, se pravi, da mi ga je vrnil.“ Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o selektivnem povzetku direktorjeve izpovedi. Razen tega, da toženca ni videl osebno podpisati aneksa, je namreč izpovedal tudi, da je na skupnem sestanku vsak podpisal svoj aneks in ga vrnil A.A., ter da je toženec normalno prišel, med vsemi drugimi aneksi je bil tudi njegov aneks podpisan. Pritožba pravilno poudarja, da je treba izpovedi presoditi ne le same zase, ampak tudi v povezavi z drugimi dokazi in navesti, zakaj jim sodišče verjame oziroma zakaj ne. Utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje izpovedi direktorja ni presojalo v povezavi z drugimi dokazi, zlasti tudi ne z izpovedjo A.A..

10. Oceno o neprepričljivosti A.A. je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi z navedbo, da je sprva izpovedala, da je original aneksa pri njej v pisarni, nato pa, da ga tam očitno ni, če je na sodišču. Pritožba utemeljeno izpostavlja nadaljnjo izpoved te priče, ki je sodišče prve stopnje ni povzelo in iz katere izhaja: „...ne operiram le jaz s temi papirji, če nas je sodišče, odvetnik pozval, da original pošljemo, smo original poslali...“ Ob upoštevanju celotne izpovedi priče v tem delu, pritožba utemeljeno izraža dvom v oceno o neverodostojnosti priče, podane, ker se očitno ni takoj spomnila, da je bil original aneksa predložen sodišču. 11. Pritožba očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do trditve tožnika o tem, da bi toženec v primeru, če aneksa res ne bi podpisal, to gotovo izpostavil že v predpravdnem odgovoru na poziv za plačilo pogodbene kazni, a je v njem prerekal le veljavnost konkurenčne klavzule in se je šele ob začetku sodnega postopka „spomnil“, da aneksa ni podpisal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje res ni opredelilo do te trditve tožnika, ki jo je podal na prvem naroku za glavno obravnavo. To pa ne pomeni očitane kršitve, temveč gre za kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Z zatrjevanjem tega indica je namreč tožnik nasprotoval toženčevi trditvi o nepodpisu aneksa, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo zaradi celovitosti dokazne ocene ustrezno dokazno ovrednotiti2. 12. Kot pritožba utemeljeno navaja, je iz izpodbijane sodbe razbrati stališče, da bi toženčevo izjavo o nepristnosti podpisa lahko izpodbilo zgolj dejstvo, da bi ga nekdo neposredno videl podpisati aneks. Pritožbeno sodišče soglaša, da takšno stališče ni življenjsko logično, saj je razumljivo, da A.A. in direktor nista stala pri vsakem posameznem delavcu (v prostoru naj bi jih bilo okrog 25, 30) in nista vsakega posameznika preverjala, ali je on podpisal aneks. Poleg tega pa je stališče tudi v nasprotju s porazdelitvijo dokaznega bremena. Pritožba pravilno navaja, da je bilo na tožencu, ki je zanikal podpis aneksa, dokazno breme, da ovrže pristnost podpisa, medtem ko je tožnik svoje trditveno in dokazno breme izpolnil že s predložitvijo podpisanega originala aneksa3. 13. Zaradi obrazloženih pomanjkljivosti pri dokazni oceni, ki pomenijo kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje po odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti ponovno dokazno oceni, ali je toženec aneks podpisal ali ne. Pri tem naj upošteva, da v primeru, če na podlagi izvedenih dokazov ne bo moglo zanesljivo ugotoviti nekega dejstva, mora sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in v tem okviru tudi upoštevati, ali bi lahko stranka za razjasnitev dejanskega stanja še kaj storila, pa ni4. V primeru obstoja razloga za uporabo te določbe namreč pritožba utemeljeno opozarja na izpoved toženca o tem, da je nadrejenemu B.B. rekel, da aneksa ne bo podpisal (iz zapisnika zaslišanja izhaja, da mu je B.B. odvrnil: „Podpiš, ne seri mi, ker mi bo un težil.“ Sem rekel: „Prav, ne bom.“). Takšna izpoved z vidika 215. člena ZPP kaže na to, da bi toženec svojo trditev o nepodpisu aneksa lahko podprl z dokaznim predlogom za zaslišanje B.B., česar ni storil. 14. Ni ekonomično, da ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravi pritožbeno sodišče, saj je v primeru, če bodo ugotovitve po odpravi bistvene kršitve narekovale zaključek, da je toženec aneks podpisal, sodišče prve stopnje tisto, ki bo v nadaljevanju dolžno vsebinsko presoditi tudi (ne)utemeljenost očitka o kršitvi konkurenčne klavzule.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 II Cp 1797/2010, I Ips 241/2005. 2 II Cp 2906/2015. 3 I Cp 415/2017, II Cp 3754/2009, II Ips 226/2009. 4 I Cp 1799/2012.