Jedro

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca vrtnarske stroke neutemeljeno zavrnilo, s čimer je storilo kršitev v smeri 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa pritožnik te kršitve v skladu z določilom 1. odstavka 286.b člena ZPP ni pravočasno uveljavljal, zato je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 771,00 EUR s pp. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 51,60 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo s tem, da tožeči stranki ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da je sušenje cipres na mestu, kjer je stal zabojnik za smeti, nastopilo kot posledica dejstva, da je pred njimi stal zabojnik in s tem vzročne zveze. To je sodišče utemeljilo predvsem s tem, da naj bi tožeča stranka izpovedala, da se ji sušijo tudi druge ciprese (v celotni dolžni žive meje) in ne le na tistem mestu, kjer sta stala zabojnika. Prav tako pa naj bi to dokazovale fotografije, ki jih je v dokazne namene preložila tožeča stranka (A2 in A7). Drugih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka zaradi ugotovitve vzročne zveze, predvsem izvedenca vrtnarske stroke in ogleda, pa sodišče ni izvedlo. S tem je po mnenju tožeče stranke storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kršilo pa je tudi ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave), zaradi česar je posledično tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Po mnenju tožeče stranke ji sodišče ni omogočilo, da bi se v dokaznem postopku ugotovilo in pojasnilo dejansko stanje, saj je večino dokaznih predlogov tožeče stranke zavrnilo. Odločitev je oprlo le na del izpovedbe tožeče stranke in zmotno ocenilo fotografije in ob tem prišlo samo s seboj tudi v nasprotje. Sodišče tudi nima potrebnega strokovnega znanja, na podlagi katerega bi lahko ugotovilo, da so bile vse poškodbe na cipresah enake in da niso posledica dejstva, da je pred njimi stal zabojnik. Ravno tako ni izvedlo ogleda kraja, s katerim bi se o povzročenih poškodbah lahko samo prepričalo.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – 1. odst. 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

(6.) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da se ciprese, pred katerimi je stal zabojnik, od drugih cipres ne razlikujejo, tudi ostale ciprese, torej tiste, pred katerimi zabojnik ni bil postavljen, se sušijo, tožeči stranki pa po oceni sodišča preve stopnje ni uspelo dokazati vzročne zveze med postavitvijo zabojnika in sušenjem cipres, ki so za tem zabojnikom.

(7.) Pritožbeno opozarjanje na določene dele tožnikove izpovedbe, ki jih sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo in fotografije, ki po tožnikovem mnenju ne izkazujejo tega, kar je sodišče ugotovilo, predstavlja nedopustno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje in ga zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Enako, v kolikor pritožnik s tem meri na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, velja tudi za očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

(8.) Pritožnik pa v pritožbi trdi tudi to, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo ogleda kraja dejanja in ni postavilo predlaganega izvedenca vrtnarske stroke, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Pritožnik je navedel tudi, da si razlogi sodbe nasprotujejo (kar smiselno predstavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) in da je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podana kršitev 285. člena ZPP.

(9.) Kot je bilo uvodoma že pojasnjeno, je v sporih majhne vrednosti s pritožbo mogoče uveljavljati le bistvene kršitve postopka absolutne narave, kar pomeni, da tudi morebitna kršitev 285. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. Podrobneje se zato pritožbeno sodišče do te zatrjevane kršitve ne opredeljuje.

(10.) Pravica stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka 2. odst 339. člena ZPP, je pravica, ki zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku in sega tudi na ustavno raven (kot vidik enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja, člen 22. Ustave). Med drugim mora biti, da je ta pravica spoštovana, v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, možnost stranke predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Stranki mora biti v tem okviru načelno zagotovljena tudi pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena, saj sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima zato sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Za kršitev te pravice gre, če sodišče zavrne dokaz o bistvenem dejstvu, ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu.

(11.) V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca vrtnarske stroke (in ogledom kraja) zavrnilo zato, ker se je, kot je navedlo, o dejanskem stanju prepričalo na podlagi navedb in že izvedenih dokazov (izpovedba tožnika in fotografije A2 in A7), postavitev izvedenca in ogled kraja pa bi po mnenju sodišča prve stopnje po nepotrebnem raztegnila postopek. V tej zadevi je tožeča stranka trdila, da so se ciprese, ki so stale za zabojnikom za smeti, posušile zato, ker je bil pred njimi postavljen zabojnik. Vprašanje, ali so se ciprese posušile zaradi postavitve zabojnika, je odločilno, saj gre za eno od predpostavk odškodninske odgovornosti, je pa poleg tega tudi vprašanje, za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim pa sodišče, kot pritožnik utemeljeno opozarja, ne razpolaga. Zato drži pritožbeni očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog s postavitvijo izvedenca vrtnarske stroke neutemeljeno zavrnilo in je s tem poseglo tudi v pravico stranke, ki jo varuje 8. točka 2. odst. 339. člena ZPP, vendar pa je pritožbo kljub takšni ugotovitvi potrebno zavrniti. Po 286b členu ZPP, ki velja tudi za spore majhne vrednosti, mora namreč stranka kršitve določb pravdnega postopka (razen tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP je kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti (primerjaj 2. odst. 350. člena ZPP), ampak zgolj v okviru vložene pritožbe. Stranka, ki jo želi uveljaviti, mora zato nanjo opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje in sicer takoj, ko je to mogoče. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka tega ni storila, čeprav je bila z odločitvijo, da sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ne bo izvedlo in z razlogi za takšno odločitev, seznanjena na glavni obravnavi (glej zapisnik z dne 15.6. 2010) in bi takrat to lahko storila. Ker v pritožbi ne zatrjuje, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogla storiti, pritožbeno sodišče pritožbenih izvajanj v smeri te kršitve ne more upoštevati.

(12.) Posledično je neutemeljen tudi očitek, da je bila tožniku z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršena pravica iz 22. člena Ustave RS, saj je imel v postopku možnost, da bi zatrjevano kršitev uveljavil in s tem omogočil njeno odpravo, pa tega ni storil. Ker torej sam ni pravočasno poskrbel za varstvo svojih pravic, se na kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, glede na to, da ne zatrjuje neustavnosti obstoječe zakonske ureditve po 286b členu ZPP, ne more uspešno sklicevati.

(13.) Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v smeri 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. V razlogih izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče na podlagi fotografije A2 ni navedlo, da poškodbe cipres niso vidne, pač pa da se te ciprese od ostalih, ki so tudi poškodovane, ne razlikujejo, sodba pa tudi sicer nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus.

(14.) Sodišče prve stopnje je glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo, tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Ker tožeča stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo ni dokazala, kar pomeni, da manjka ena od predpostavk odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka posledično pravilna.

(15.) Ker glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(16.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila teh stroškov ni upravičen (154. člen v zvezi s 156. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve in je bil posledično nepotreben, je tožena stranka stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom, dolžna nositi sama (155. člen ZPP).

(17.) Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.