Jedro

Odločitev in odmera stroškov glede na vrednost spornega predmeta v posameznih fazah postopka pride v poštev takrat, ko stroški v zvezi s posameznim delom tožbenega zahtevka nastajajo v posameznih fazah postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Za odločanje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 889/2015, s katerim je bila pristojnost v tej zadevi nanj prenešena z Višjega sodišča v Mariboru.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.135,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2012 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 1.167,36 EUR zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 278,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka glede dela, kjer je sodišče odločilo o odškodnini iz naslova strahu ter glede odločitve o stroških postopka. Pritožuje se zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je tožnik jasno izpovedal, kakšne občutke strahu je preživljal tako v trenutku ob nastanku poškodbe, kakor tudi v času zdravljenja in kasneje. Utrpel je hudo telesno poškodbo na delu telesa, obrazu, na katerega že življenjsko gledano ljudje gledamo še posebej skrbno. Ob nastanku nesreče je bil pri tožniku prisoten strah zaradi zadobitve udarca, zaradi nastopa bolečin in zaradi nastopa otekline. Zbal se je za svoje zdravje. Ob prihodu v bolnišnico je prišlo do stopnjevanja strahu, saj je izvedel, da bo hospitaliziran in da bodo opravljeni pregledi in operacija. Vsakršen pregled oziroma preiskava pri povprečnem človeku sproži strah, še posebej se ljudje bojijo operacij. Pred in po operaciji se je tožnik še posebej bal za zdravje v prihodnje. Navedeno jasno izkazuje, da je dosojena odškodnina iz naslova strahu izrazito nizka in ni skladna s podobnimi primeri v sodni praksi slovenskih sodišč. V podobnih primerih slovenska sodišča dosojajo vsaj tolikšno odškodnino, kot jo vtožuje tožnik, to je v višini 700,00 EUR iz naslova strahu. Glede stroškov postopka navaja, da je tožnik od vložitve tožbe do pripravljalne vloge z dne 29. 8. 2004, ko je modificiral tožbeni zahtevek po višini, v tem delu postopka uspel z 98 %. V fazi postopka po 29. 8. 2014 pa je uspel z 72,90 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče stroške določi na način, da jih določi glede na fazo postopka, v kateri so nastali in glede na uspeh strank v posamezni fazi postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede utrpelega strahu je tožeča stranka v tožbi navajala, da je tožnik, ki se je škodnega dogodka zelo prestrašil, intenziven primarni strah trpel do pregleda v bolnišnici, dober mesec dni pa je zaznaval sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja. Tožnik je zatrjeval še, da je še danes prisotna zaskrbljenost pred trajnimi posledicami. Izvedenec tožnikovih trditev ni potrdil v celoti. Ugotovil je, kot je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnik utrpel srednje hud kratkotrajni primarni strah zaradi padca in bolečine, ki je kratkotrajno vplival na njegovo duševno ravnovesje. Zaradi naraščajoče otekline, bolečine in potrebe po operativnem posegu se je pojavil tudi srednje hud sekundarni strah, v skupnem trajanju je srednje hud strah, ki je v pomembni meri vplival na tožnikovo duševno ravnovesje, trajal dva dni. Trditvam tožnika zato sodišče utemeljeno ni sledilo v celoti, pač pa je upoštevalo ugotovitve izvedenca (objektivna pogojenost višine odškodnine), na čigar mnenje tožeča stranka tudi ni imela pripomb.

6. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, kaj vse naj bi tožnik o utrpelem strahu izpovedal, saj iz zapisnika o glavni obravnavi (6. 6. 2004) izhaja, da je izpovedal, da se je v trenutku padca močno ustrašil, saj ga je bolelo pol glave, strah pa je bil prisoten tudi kasneje. Glede na takšno izpovedbo in izvedeniško mnenje pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo prenizko. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ko je torej dokazano, da je tožnik utrpel srednje hud kratkotrajni primarni strah ob sami nezgodi ter srednje hud sekundarni strah dva dni, je tudi po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo v pravilni višini, to je 300,00 EUR in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka šele v pritožbi podrobneje pojasnjuje utrpeli strah, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

7. Na drugačno sodno prakso in višje odškodnine se tožeča stranka sklicuje le pavšalno, na takšne pavšalne pritožbene navedbe sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati.

8. Odškodnina iz naslova strahu je torej ob ugotovljenem dejanskem stanju odmerjena pravilno in v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ).

9. Tudi glede pravdnih stroškov se tožeča stranka pritožuje neutemeljeno. Odločitev in odmera stroškov glede na vrednost spornega predmeta v posameznih fazah postopka pride v poštev takrat, ko stroški v zvezi s posameznim delom tožbenega zahtevka nastajajo v posameznih fazah postopka, v konkretnem primeru pa je sodišče kot stroške priznalo le stroške izvedeniškega mnenja, materialne stroške in sodno takso, niso pa nastali stroški zastopanja. V pritožbi naveden način odmere zato ni prišel v poštev. Tudi sicer tožeča stranka neutemeljeno navaja, da naj bi bil njen uspeh do modifikacije tožbenega zahtevka 98 %, saj je prvotno vtoževala tudi odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, ki pa ji ni bila prisojena.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, za nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).