Jedro

Zmotno je stališče nižjih sodišč, da je izhodišče za izračun izgube tožnikovega zaslužka lahko le plača, ki jo je dejansko prejemal pred škodnim dogodkom, ne glede na to, ali mu jo je delodajalec izplačeval skladno z ustrezno kolektivno pogodbo. Okoliščina, da tožniku nekdanji delodajalec ni izplačeval dodatkov, ki so mu po predpisih pripadali, tožnik pa je to kršitev pravic iz delovnega razmerja takrat molče dopuščal, po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje zaključka, da tožnik svojih iztožljiv pravic po normalnem teku stvari nikoli ne bi uveljavljal. Višino tožnikovega izgubljenega zaslužka bi zato morali sodišči ugotoviti upoštevaje plačo, kot bi jo moral tožnik prejemati po pogodbi o zaposlitvi, ustrezni kolektivni pogodbi in drugih relevantnih predpisih.

Oškodovančevo osebno stanje ni pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v deljeno vzročnost. Upoštevati je treba konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, z vsemi posebnostmi, ne pa nekega povprečnega ali običajnega oškodovanca.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za povrnitev regresa za letni dopust v znesku 1.317,23 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi se zavrže. Sicer se reviziji ugodi in se sodbi nižjih sodišč razveljavita v odločitvah o zavrnitvi zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka v znesku 19.089,99 EUR z zamudnimi obrestmi ter za plačilo mesečne rente v znesku 200,94 EUR z zamudnimi obrestmi ter se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti izgubo zaslužka v času od 1. 7. 2000 do 30. 11. 2006 v znesku 1.192,20 EUR z zamudnimi obrestmi in da mu je dolžna od 1.12.2006 dalje plačevati mesečno rento v znesku 17,46 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov za pomoč in postrežbo v znesku 2.367,45 EUR z zamudnimi obrestmi, za plačilo regresa za letni dopust v skupnem znesku 1.317,23 EUR z zamudnimi obrestmi, za plačilo izgubljenega zaslužka v znesku 19.089,99 EUR z zamudnimi obrestmi ter za plačilo mesečne rente v znesku 200,94 EUR z zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in spremenilo prvostopenjsko sodbo v odločitvi o zamudnih obresti od tožniku prisojenega zneska 1.192,20 EUR ter razveljavilo prvostopenjsko sodbo v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 2.367,45 EUR z zamudnimi obrestmi ter v odločitvi o pravdnih stroških. Sicer je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in v izpodbijanem delu zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pojasnjuje, da je toženka na prvem naroku priznala, da obstaja pravni temelj do 2/3, sklicujoč se na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), ki jo je predložil v spis, pa trdi, da obstaja nadaljnje znižanje do 50% glede na vzroke invalidnosti. Toženka dokazov o svojih trditvah ni predlagala. Izvedenec travmatolog pa je ugotovil, da tožnik pred obravnavano poškodbo ni imel nikakršnih težav, ki bi lahko vplivale na dobljene poškodbe kot tudi ne na njihove posledice. Njegova invalidska upokojitev je nedvomno posledica obravnavane prometne nesreče, vse trajne posledice, ki se nanašajo na invalidnost prve kategorije, pa je pripisati tej poškodbi. Trdi, da sta sodišči arbitrarno ter v nasprotju s predlaganimi in izvedenimi dokazi zaključili, da tožnik ni dokazal, da obstaja 100% vzročna zveza za nastanek trajne nesposobnosti za opravljanje dela. Če bilo prvostopenjsko sodišče kljub jasnemu odgovoru izvedenca travmatologa drugačnega mnenja glede vzročne zveze, bi moralo ugoditi predlogu za postavitev izvedenca psihiatra, ki bi podal odgovor o njegovem duševnem funkcioniranju. Ne drži, da je umaknil predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ko je izvedenec travmatolog podal mnenje in ko ni izrecno še enkrat predlagal postavitve izvedenca psihiatra. Napačno je tudi stališče nižjih sodišč, da v tej zadevi ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 471/99 z dne 9. 2. 2001 izvira iz istega dejanskega stanja. Gre za spor med istima strankama, le da je bil v navedeni zadevi postavljen zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V navedeni zadevi je bilo pravnomočno razsojeno tudi o temelju škode, saj je izvedenec ugotovil, da je vse posledice pripisati samo obravnavani poškodbi. Nadalje trdi, da bi moralo sodišče v zvezi z njegovimi neto prejemki upoštevati podatke, ki jih je o tem posredoval sodišču. Sodišči pa tudi nista komentirali dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče zahtevalo zaradi njegovih pripomb, in tudi ne podatkov o pričakovanih prejemkih, ki jih je posredoval njegov delodajalec. Dopolnilno izvedensko mnenje se namreč skoraj v celoti ujema z ugotovitvami njegovega delodajalca o pričakovanih prejemkih. Trdi, da so podane bistvene kršitve določb ZPP ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS, saj sodišče ne bi smelo zavrniti dokaza – dopolnitve izvedenskega mnenja, potem ko je s sklepom že sprejelo odločitev o dopolnitvi izvedenskega mnenja. Sodišči ne bi smeli preko dopolnitve izvedenskega mnenja, ne da bi s pravo argumentacijo pojasnili, zakaj dopolnitve nista upoštevali. Zmotno pa sta uporabili materialno pravo tudi glede višine premoženjske škode, kar je izključni rezultat zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodna izvedenka finančne stroke povsem pravilno izračunala tožnikovo škodo, ko je opredelila izhodiščno plačo in vse dodatke. Nasprotna razlaga, ki sta jo ubrali nižji sodišči s tem, da nista upoštevali vseh sestavin plače po kolektivni pogodbi, je materialnopravno nesprejemljiva. Materialnopravnega temelja ni bilo niti za zavrnitev zahtevka za povrnitev zneskov regresa za letni dopust. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za povrnitev regresa za letni dopust v skupnem znesku 1.317,23 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ni dovoljena, v ostalem pa je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev (sedaj 4.172,93 EUR). V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če pa imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Zahtevka za povrnitev regresa za letni dopust ter za plačilo izgubljenega zaslužka, temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Zato je treba dopustnost revizije proti odločitvama o teh zahtevkih presojati po vrednosti vsakega od njiju (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost zahtevka za povrnitev regresa za letni dopust ne presega revizijskega praga, revizija proti odločitvi o tem zahtevku ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Nižji sodišči sta ugotovili: da je bil tožnik 12. 5. 1996 poškodovan v prometni nesreči, za katero je sam odgovoren do 1/3, v ostalem pa je podana odgovornost zavarovanca toženke, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ-a z dne 30. 5. 2000 spoznan za delovnega invalida I. kategorije in mu je bila od 1. 6. 2000 priznana pravica do invalidske pokojnine, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom zaposlen na delovnem mestu kuharja, da je tožnik postal invalid I. kategorije invalidnosti v 50% zaradi posledic poškodbe izven dela in v 50% zaradi bolezni – posttravmatskega možganskega sindroma, ki ni v nikakršni vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči, da je tožniku v obdobju od 1. 7. 2000 do 30. 9. 2006 nastala izguba na plači in da mu bo tudi v bodoče nastajala škoda iz naslova izgubljenega zaslužka, pri čemer sta sodišči pri izračunu višine izgubljenega zaslužka kot pričakovano plačo tožnika upoštevali plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri svojem nekdanjem delodajalcu, brez upoštevanja davkov, prispevkov, stroškov prevoza, prehrane in tudi brez dodatkov, do katerih je upravičen po kolektivni pogodbi, ker mu teh delodajalec ni izplačeval, da je tožnik – upoštevaje njegovo soodgovornost za nastalo nezgodo v višini 1/3 ter dejstvo, da je le 50% ugotovljene delovne nezmožnosti tožnika posledica poškodb iz prometne nezgode - upravičen do povrnitve 1/3 ugotovljene škode.

8. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bilo o temelju njegovega zahtevka pravnomočno odločeno že s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 471/99 z dne 9. 2. 2001. Z navedeno sodbo je bilo odločeno le o temelju o tožnikovega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode, ki mu je nastala v istem škodnem dogodku, ne pa tudi o temelju zahtevka za povrnitev premoženjske škode.

8. Utemeljene pa so revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pri ugotavljanju vzroka za nastanek tožnikove nezmožnosti za delo in posledične premoženjske škode. Med strankama ni bilo sporno, da je k nastanku prometne nezgode tožnik s svojim ravnanjem prispeval v 1/3. Sodišči pa sta toženko razbremenili njene odgovornosti še za polovico nadaljnje škode, ker sta zaključili, da je tožnikova invalidska upokojitev v 50% posledica posttravmatskega možganskega sindroma, ki ni v nikakršni vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči. Ta zaključek sta sodišči oprli na navedbe v izvedenskem mnenju ZPIZ-a z dne 8. 5. 2000 in v odločbi ZPIZ-a z dne 30. 5. 2000. V njih je sicer zapisano, da je tožnik delovni invalid 1. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela 50% in bolezni - posttravmatskega možganskega sindroma 50%. Vendar pa v teh listinah ni navedeno, da tožnikova bolezen ni v nikakršni vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel v prometni nesreči. Nasprotno, v izvedenskem mnenju ZPIZ-a je navedeno – na te navedbe pa se sklicuje in jih povzema tudi pritožbeno sodišče - da „gre za reaktivno reagiranje po poškodbi, ko določene realne težave doživlja v poudarjeni in preveliki meri.“ V zvezi z ugotavljanjem vzroka tožnikovih duševnih težav revizija utemeljeno opozarja tudi na mnenje izvedenca travmatologa, ki je na podlagi podatkov zdravstvenega kartona splošne prakse ugotovil, da tožnik pred obravnavano poškodbo ni imel nikakršnih težav, ki bi lahko vplivale na dobljene poškodbe, kot tudi ne na njihov posledice. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da nižji sodišči zaključka o izvoru tožnikovih duševnih težav nista napravili skladno z navodili iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o dokazanosti pravnorelevantnih dejstev odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnik je očitke o tej kršitvi navajal že v pritožbi, vendar jih je pritožbeno sodišče zmotno zavrnilo kot neutemeljene. S tem je samo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

10. Napačno pa je tudi zaključilo, da tožnik pri dokaznem predlogu za postavitev izvedenca psihiatra ni več vztrajal. Tožnik je postavitev izvedenca psihiatra predlagal že na prvem naroku, med postopkom pa ni nikoli izrecno navedel, da ta dokazni predlog umika. Prvostopenjsko sodišče ni postavilo izvedenca psihiatra, pač pa je izvedencu travmatologu naložilo, da po potrebi k izdelavi mnenja pritegne še izvedenca psihiatrične stroke. Kljub temu je mnenje podal le izvedenec travmatolog. V razlogih svoje sodbe je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da glede na mnenje in odločbo ZPIZ-a ni bilo razloga in potrebe postavljati posebej še izvedenca psihiatra. Pritožbeno sodišče pa je še ugotovilo, da se po prejemu mnenja izvedenca travmatologa niti stranke niti sodišče s tem niso niso več ukvarjali in da zlasti tožnik ni več vztrajal pri posebnem izvedencu psihiatru. Če je s tem pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožnik umaknil predlog za postavitev izvedenca psihiatra, potem mu revizija tudi v zvezi s tem zaključkom utemeljeno očita procesno kršitev. Tožnik je na zadnjem naroku 20. 2. 2007, na katerem je sodnica vpogledala še mnenje izvedenke finančne stroke in njegovo dopolnitev, med drugim predlagal, da sodišče „razsodi na podlagi izvedenih dokazov in da na današnjem naroku zadevo zaključi.“ Vendar tega tožnikovega predloga za zaključek postopka ni mogoče šteti za umik dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatra, saj je treba upoštevati, da sodišče na zadnjem naroku ni razpravljalo o vzročnosti tožnikove invalidnosti, pač pa le o višini njegove premoženjske škode. Treba je tudi upoštevati, da je izvedenec travmatolog ugotovil, da tožnik pred poškodbo ni imel nikakršnih težav, ki bi lahko vplivale na dobljene poškodbe in njihove posledice ter da prvostopenjsko sodišče med postopkom strankam ni razkrilo, da bo kljub temu že na podlagi odločbe in mnenja ZPIZ-a upoštevalo deljeno vzročnost. Odsotnosti ponovnega tožnikovega predloga za postavitev izvedenca psihiatra ob koncu glavne obravnave zato ni mogoče šteti za umik tega dokaznega predloga. Zmoten pa je tudi zaključek nižjih sodišč, da glede na mnenje in odločbo ZPIZ-a ni bilo razloga in potrebe postavljati posebej še izvedenca psihiatra. Kot že navedeno, iz teh listin ne izhaja, kaj je vzrok tožnikovim duševnim težavam oziroma da te niso v nikakršni vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči. Sodišči sta zato tožniku neutemeljeno onemogočili dokazovanje njegovih trditev, da je utrpel posledice tudi na svoji duševnosti izključno zaradi zelo hudih telesnih poškodb ter dolgotrajnega in kompliciranega zdravljenja. S sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da tožnik nižjima sodiščema utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri ugotavljanju višine izgubljenega zaslužka (drugi odstavek 195. člena ZOR). Zmotno je stališče nižjih sodišč, da je izhodišče za izračun izgube tožnikovega zaslužka lahko le plača, ki jo je dejansko prejemal pred škodnim dogodkom, ne glede na to, ali mu jo je delodajalec izplačeval skladno z ustrezno kolektivno pogodbo. Okoliščina, da tožniku nekdanji delodajalec ni izplačeval dodatkov, ki so mu po predpisih pripadali, tožnik pa je to kršitev pravic iz delovnega razmerja takrat molče dopuščal, po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje zaključka, da tožnik svojih iztožljiv pravic po normalnem teku stvari nikoli ne bi uveljavljal. Višino tožnikovega izgubljenega zaslužka bi zato morali sodišči ugotoviti upoštevaje plačo, kot bi jo moral tožnik prejemati po pogodbi o zaposlitvi, ustrezni kolektivni pogodbi in drugih relevantnih predpisih. Prvostopenjsko sodišče je sicer sledilo tožnikovemu predlogu za dopolnitev mnenja izvedenke finančne stroke in naložilo izvedenki, da izračuna višino izgubljenega zaslužka upoštevaje tudi dodatke, ki naj bi tožniku pripadali. Vendar sodišči te dopolnitve izvedenskega mnenja zaradi zmotnega materialnopravnega stališča nista upoštevali in se do izračunov izvedenke v dopolnitvi mnenja, kot utemeljeno opozarja revizija, nista opredelil. Tožnikov izgubljeni zaslužek sta izračunali kot razliko med plačo, ki mu jo je delodajalec dejansko izplačeval, in dohodki, ki jih tožnik prejema po upokojitvi.

12. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere sta sodišči zmotno ugotovili dejansko stanje, je revizijsko sodišče reviziji v dovoljenem delu ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo v odločitvah o zavrnitvi zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka v znesku 19.089,99 EUR ter za plačilo mesečne rente v znesku 200,94 EUR z zamudnimi obrestmi ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 379. člena in drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. V ponovnem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče najprej ugotoviti vzrok za tožnikovo bolezen, ki je skupaj s poškodbami iz prometne nesreče povzročila njegovo popolno nezmožnost za delo. Ugotoviti bo moralo, ali je tožnik imel kakšne težave že pred nezgodo in ali bi duševno zbolel tudi, če ne bi bilo škodnega dogodka. Pri ugotavljanju vzroka tožnikove premoženjske škode bo moralo sodišče tudi upoštevati, da oškodovančevo osebno stanje (morebitna večja duševna občutljivost) ni pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v deljeno vzročnost. Upoštevati je treba konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, z vsemi posebnostmi, ne pa nekega povprečnega ali običajnega oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja se pri ugotavljanju vzročne zveze upošteva le v razmerju do škodnega dogodka (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 625/2008 z dne 15. 5. 2008, II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009, II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009, II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009, II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009, II Ips 429/2008 z dne 18. 2. 2010, II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010).

14. Nižji sodišči pa bosta morali ponovno ugotoviti tudi višino izgubljenega zaslužka tožnika ter pri tem kot pričakovano plačo tožnika upoštevati plačo s tistimi dodatki, do katerih bi bil tožnik glede na delovnopravne predpise in dejansko razporeditev njegovega dela upravičen, če ne bi prišlo do obravnavane prometne nezgode. Zato se bosta morali opredeliti tudi do izračunov izvedenke v dopolnitvi izvedenskega mnenja.

15. Na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.