Jedro

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je pri opravljanju dela z viličarjem (tožnik je z viličarjem uskladiščeval papirne zvitke, pri čemer je zaradi nepazljivega ravnanja z viličarjem z zgornjim zvitkom poškodoval vodovodno cev, ki je počila in poplavila skladiščne prostore) ravnal malomarno, s čemer je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V sodnem postopku tožena stranka ni dokazala, da je tožnik ravnal hudo malomarno, kar je eden od pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sama kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti delovnega razmerja (brez hude malomarnosti ali naklepa) predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, vendar tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi po tej pravdni podlagi. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012 ni prenehalo, temveč še vedno traja, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v 8 dneh (II. točka izreka), da jo je dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 20. 3. 2012 naprej prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji za obdobje 20. 3. 2012 dalje izplačati za vsak mesec bruto plačo v višini 1.372,13 EUR ter odvesti pripadajoče prispevke in davke ter tožeči stranki izplačati na njen osebni račun neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 754,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni (IV. točka izreka).

V odprtem roku se zoper zgoraj navedeno sodbo pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje. Prvostopno sodišče je izpodbijano sodbo po izvedenem dokaznem postopku utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da je do poškodbe cevi prišlo izključno zaradi malomarnosti, pač pa je k temu pripomogla tudi tožena stranka z opustitvijo ustreznih ukrepov z izvedbo in zaščito inštalacij, pri čemer je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu in v posledici tega izdalo nepravilno sodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob uskladiščevanju bal papirja poškodoval cev, po kateri teče topla sanitarna voda, kljub temu pa je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da so inštalacije v njenih skladiščnih prostorih postavljene v skladu s predpisi oziroma pravili stroke oziroma tako, da do poškodb zaradi manipulacij v skladišču ne bi prihajalo. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, vendar se to nanaša na dokazovanje resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa na dokazovanje morebitnega nedopustnega ravnanja tožene stranke pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu. Tožeča stranka je tista, ki bi morala dokazati, da je do poškodbe cevi prišlo zaradi opustitve ustreznih ukrepov, povezanih z izvedbo in zaščito inštalacij. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe o dokaznem bremenu, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka še pojasnjuje, da so v skladišču, kjer je prišlo do izlitja tekočin ob vzdolžnih stenah cevovodi oziroma vodovodne cevi, ki so napeljane že od samega začetka proizvodnje v skladu z veljavnim gradbenim in uporabnim dovoljenjem oziroma v skladu s tehničnimi normativi v višini nad 400 centimetrov, ustrezne kvalitete, termično izolirane in zaščitene z aluminijastim ovojem, o čemer je izpovedal tudi varnostni inženir A.A.. Tožena stranka še opozarja, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pomemben tudi dokaz z ogledom na kraju samem, ki ga je tožena stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2013, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo niti ni obrazložilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo. Tožena stranka opozarja, da gre v konkretnem primeru za večkratno ponavljanje kršitev delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bil tožnik večkrat opozorjen na izpolnjevanje delovnih obveznosti zaradi malomarnega dela z viličarjem, kar nedvomno utemeljuje pravilnost delodajalčeve presoje o tem, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in poudarja, da je pomembno vprašanje, ali se cevi lahko poškodujejo zaradi tega, ker v njihovi neposredni bližini tožena stranka skladišči bale papirja ali ne. Iz predloženih fotografij je razvidno, da so cevi oziroma njihove obloge poškodovane na našteto mestih, kar pomeni, da so te cevi ves čas izpostavljene raznim udarcem. Če ne gre za nevarne inštalacije in če je toženi stranki vseeno, če jih kdo udari pri manipulaciji, je pač to njen problem, posledica pa je, da se je tožena stranka sprijaznila s tem, dopustila to možnost in se strinja s posledicami takšnih poškodb. Če bi jih hotela preprečiti, bi bilo to možno edino z ustrezno protimehansko zaščito. Ravno zaradi tega je tožena stranka ves čas trdila, da je do izliva vode prišlo bodisi zaradi prejšnjih poškodb bodisi zaradi dotrajanosti cevi ali zaradi neustrezne mehanske zaščite teh cevi pred udarci. To bi lahko ugotovil ustrezen izvedenec. Tožeča stranka pojasnjuje, da se sicer strinja s prvostopno sodbo, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, ne strinja pa se z nekaterimi ugotovitvami, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe, to je, da sodišče ne dvomi, da je do poškodovanja cevi prišlo s strani tožnika. Tožnik ponovno zatrjuje, da cevi ni poškodoval on, temveč je do izliva vode prišlo naključno, ravno v času, ko se je on nahajal v skladišču. V postopku ni bilo točno ugotovljeno, kje je bil kraj poškodbe, saj so bile cevi izolirane, tako da je možno, da je cev popustila več metrov stran od očitanega mesta. Temu dejstvu pritrjuje tudi že navajana okoliščina, da tožnik ni mogel dvigniti bal do višine cevi in jih tako poškodovati, saj je to po mehanskih in fizikalnih zakonih nemogoče, če upoštevamo že navajano višino viličarja in velikost bal. Tudi izjave prič so neskladne, tako glede višine izlite vode, kot glede tega, katera cev je bila poškodovana, tožena stranka poškodovane cevi ni shranila kot dokaz. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi po mnenju tožene stranke napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo ustavnega načela enakega varstva pravic, s tem, ko ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče. Res v sodbi ni posebej obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, vendar navedena pomanjkljivost na zakonitost odločitve ni vplivala. Sodišče je do ugotovitve, katera cev je bila poškodovana in kje stoji v prostoru prišlo na podlagi preostalih izvedenih dokazov in pritožba ugotovitvi sodišča o teh dejstvih niti ne oporeka.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) podala tožena stranka tožniku. Očitala mu je, da je dne 5. 3. 2012 pri opravljanju dela z viličarjem ravnal malomarno, s čemer je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Z viličarjem je uskladiščeval štiri papirne zvitke enega na drugega na lokacijo B. (skupaj po dva in dva papirna zvitka) in sicer tako, da je najprej uskladiščil dva papirna zvitka nato pa še dva zvitka. Ob uskladiščevanju zadnjih dveh zvitkov je zaradi nepazljivega ravnanja z viličarjem z zgornjim zvitkom poškodoval vodovodno cev, ki je počila in poplavila skladiščne prostore. S takšnim ravnanjem je delavec delodajalcu povzročil veliko premoženjsko škodo, prav tako pa je ogrozil svoje zdravje in zdravje ostalih zaposlenih. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je povzročitev premoženjske škode tako huda okoliščina, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR, zaradi česar je delodajalec delavcu prepovedal opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo tretjega odstavka 111. člena ZDR. V skladu z določbo drugega odstavka 80. člena ZDR odpoved velja brez odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem povzročil poškodbo vodovodne cevi, ki je počila in poplavila skladiščne prostore. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bil tožnik izključno odgovoren za nastalo poškodbo vodovodne cevi, je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo. Tožena stranka namreč ni dokazala, da so bile cevi v skladišču ustrezno zavarovane ob manipulaciji z balami papirja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so bili ovoji cevi poškodovani na veliko krajih. Poškodovana cev se je nahajala na višini 4 metrov od tal in 0,6 metra od stene. Do poškodbe cevi po stališču sodišča ni prišlo zaradi dotrajanosti ali predhodnih poškodb. Ker je sodišče izključilo vse ostale možnosti nastanka poškodbe, je ugotovilo, da je tožeča stranka ob uskladiščenju bal papirja poškodovala cev, po kateri teči topla sanitarna voda. Do take ugotovitve je prišlo zaradi tega, ker je bila tožeča stranka v času izliva vode edina oseba, ki se je nahajala v skladišču in ker je do izliva vode prišlo neposredno na mestu, na katerega je tožeča stranka skladiščila papir. Vendar je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala, da je do poškodbe cevi prišlo brez njene krivde. Priča A.A., ki je pri toženi stranki zadolžen za izvajanje nalog varnosti in zdravja pri delu je izpovedal, da je postavitev cevi in njihova zaščita, povsem ustrezna. Gre za običajno postavitev in zaščito cevi. Priča je predvidevala, da je izvedba postavitve cevi v skladu s projektom. Cevi so na konzolah in so oblečene v pločevino in izolirane. Priča je izpovedala, da je poškodovanje možno, v zvezi s konkretnim primerom pa postopka pri toženi stranki ni vodila. Sodišče je želelo izvesti dokaz z izvedencem z namenom, da ugotovi ali so inštalacije v skladišču postavljene v skladu s pravili stroke, saj nimajo zaščite, ki bi preprečevala, da bi se z balami papirja udarjalo po ceveh. Tožena stranka je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca umaknila, zato ga sodišče ni izvedlo. Ker je dokazno breme na toženi stranki, sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so inštalacije postavljene v skladu s predpisi oziroma pravili stroke oziroma tako, da do poškodb zaradi manipulacije v skladišču ne bi prihajalo. Ker tožena stranka tega ni dokazala, je sodišče upoštevalo ugovor tožeče stranke, da do poškodbe v primeru ustreznega poteka in varovanja inštalacij ne bi prišlo. Sodišče je tako zaključilo, da tožeči stranki ni možno očitati, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi malomarnosti tožeče stranke, pač pa je k temu pripomogla tudi tožena stranka z opustitvijo ustreznih ukrepov povezanih z izvedbo in zaščito inštalacij.

Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je do poškodbe prišlo zaradi neustrezne inštalacije in da je bilo dokazno breme na njeni strani in ne na strani tožene stranke. Po določbi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi prvega odstavka 82. člena ZDR pa je dokazno breme na strani delodajalca, če ta odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Naloga tožene stranke je tako bila, da dokaže, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da je do poškodbe cevi, v posledici česar je prišlo do izteka tople sanitarne vode in poškodbe bal, prišlo iz razloga, ker je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti. Edino kar je bilo z gotovostjo ugotovljeno v dokaznem postopku je to, da je do izlitja vode iz cevi prišlo po tem, ko se je tožnik nahajal v skladišču. Kako je dejansko prišlo do poškodbe cevi, pa po zaključku pritožbenega sodišča ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, kar pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Bistveno je namreč, da tožena stranka že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zatrjevala, da bi prišlo do poškodbe cevi zaradi hude malomarnosti tožnika, temveč mu je očitala le malomarnost. Tudi v sodnem postopku tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnik ravnal hudo malomarno, kar je eden od pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sama kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti delovnega razmerja (brez hude malomarnosti ali naklepa) predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, vendar tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi po tej pravdni podlagi. Zato sodišče tudi ne more upoštevati navedb tožene stranke, da je tožnik že pred očitano kršitvijo večkrat kršil pogodbene obveznosti. Sodišče v postopku presoja le zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere presojo zahteva delavec - tožnik.

Glede na vse navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta k njeni rešitvi ni pripomogel. Svojo odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določbe 353. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP.