Jedro

DTS je podatek o kazenskih ovadbah zoper tožnika in o njegovi nepravnomočni obsodbi uporabil pri izvrševanju svoje uradne dolžnosti in zaradi potreb kandidacijskega postopka, v katerem se preverja tudi osebnostna primernost prijavljenih kandidatov za funkcijo državnega tožilca. S svojimi ugotovitvami pa je po končanem postopku moral seznaniti vse prijavljene kandidate. Toženka po navedenem ni kršila tožnikove pravice do časti in dobrega imena.

Kazenske ovadbe za domnevna kazniva dejanja, ki naj bi jih storil tožnik in kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika, ne predstavljajo dejstev zasebnega življenja, zato s spornim zapisom ni moglo priti do kršitve tožnikove ustavne pravice do zasebnosti.

Izrek

I. Toženkini pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a.) v prvem odstavku II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2007 dalje; b.) v III. točki izreka pa tako, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 417,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožnikova pritožba se zavrne in se v nespremenjenem delu (drugi odstavek II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pritožbene stroške v znesku 254,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da mora tožniku plačati 1.700,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2007 dalje in mu povrniti 68,05 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku (glede 400,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas od 11. 10. 2006 do 4. 9. 2007) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Obe se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo prve sodbe, toženka pa podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnik v svoji pritožbi poudarja, da se je kot brezposelna oseba moral prijavljati na vsa delovna mesta, za katera naj bi izpolnjeval pogoje, sicer bi bil črtan iz evidence brezposelnih in bi posledično izgubil vse s tem povezane pravice. Sodišče iz tega razloga ne bi smelo delno zavrniti tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik že tako zmanjšal za 1.700,00 EUR. Poleg tega je napačna odločitev o stroških postopka. Zaradi znižanja zahtevka je tožnikov uspeh v pravdi znašal 81% odstotkov in ne le 45% odstotkov, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje.

4. Toženka v svoji pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede protipravnosti toženkinega ravnanja. Očitka, da je bil tožnik kazensko preganjan, toženka ni nikoli izrekla ali zapisala v svojih mnenjih. Ugotovitev, da je bila zoper nekoga vložena ovadba, ob hkratni navedbi, da je bila zavržena, objektivno ne more zmanjšati tožnikovega ugleda, še najmanj med njegovimi sokandidati. Toženka se ni v ničemer sklicevala na dejanske okoliščine iz postopka, kjer je prišlo do zastaranja. Na tej podlagi si nihče ni mogel misliti nič slabega o tožniku. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obstoju relevantne škode. Tožnik svojih trditev v svoji izpovedi ni z ničimer konkretiziral, potrdila pa jih ni niti izvedenka psihiatrične stroke, ki je dopustila le možnost, da je tožnik trpel slabe občutke. Ti ne dosegajo duševnih bolečin in s tem pravno priznane škode. Sodišče se ni opredelilo do zdravniškega potrdila, ki je bilo izdano 2. 10. 2009, medtem ko ni sporno, da tožnik v letu 2006, ko naj bi prišlo do spornega škodnega posega, ni iskal zdravniške pomoči. Ugotovitve sodišča o škodi, ki naj bi nastala tožniku, nimajo podlage v izvedenih dokazih, sodba pa tudi nima razlogov o trajanju in intenzivnosti tožnikovih duševnih bolečin. Prisojena odškodnina je ne samo previsoka glede na sodno prakso, ampak pri tožniku podpira težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

5. Toženka je odgovorila na tožnikovo pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se tožnikovo življenje po škodnem dogodku ni drastično spremenilo. Nasprotuje tudi predlaganemu vrednotenju uspeha strank v pravdi, ki je bilo podlaga za odločitev o stroških postopka.

6. Toženkina pritožba je utemeljena, ni pa utemeljena tožnikova pritožba.

7. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, razumljive in neprotislovne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o domnevni protipravnosti toženkinega škodnega posega. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB 3 in št. 45/2008 - ZPP), na katero se sklicuje toženka v svoji pritožbi, saj je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

8. Toženka pa upravičeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je Državnotožilski svet (DTS) kot toženkin organ protipravno posegel v tožnikove osebnostne pravice, in sicer s trditvami, zapisanimi v dveh mnenjih (z dne 11. 10. 2006 in 18. 10. 2006), o tožnikovi neprimernosti za funkcijo okrožnega državnega tožilca (oziroma njegovega pomočnika) in z vročitvijo teh mnenj trem tožnikovim sokandidatkam.

9. Mnenji DTS med drugim vsebujeta podatek o tem, da je bilo v preteklosti zoper tožnika podanih več kazenskih ovadb, ki so bile sicer zavržene, v enem primeru pa je pregon za dejanje po izdani sodbi na prvi stopnji zastaral v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je navedeni zapis zmotno tolmačilo kot očitek tožniku, da je bil kazensko preganjan. V resnici ne gre za vrednostno sodbo, ampak zgolj za trditev o določenem dejstvu, katerega resničnosti tožnik niti ne zanika. V čast in dobro ime je mogoče nedopustno poseči z žalitvijo ali z zatrjevanjem in širjenjem neresničnih trditev. Protipravne pa so tudi resnične trditve, če so izražene na žaljiv način, vendar ta pogoj v tožnikovem primeru ni izpolnjen. Iz spornega zapisa ni mogoče razbrati, da bi bil izražen z namenom zaničevanja. DTS je podatek o kazenskih ovadbah zoper tožnika in o njegovi nepravnomočni obsodbi uporabil pri izvrševanju svoje uradne dolžnosti in zaradi potreb kandidacijskega postopka, v katerem se preverja tudi osebnostna primernost prijavljenih kandidatov za funkcijo državnega tožilca. S svojimi ugotovitvami pa je po končanem postopku moral seznaniti vse prijavljene kandidate.

10. Toženka po navedenem ni kršila tožnikove pravice do časti in dobrega imena. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na varstvo osebnih podatkov. Tožnik namreč ni dokazal, da je šlo za nesorazmeren poseg v to pravico, sicer pa je s prijavo svoje kandidature sam pristal na razkritje svojih osebnih podatkov ostalim prijavljenim kandidatom, vključno tistih v obrazložitvi mnenja in oceni tožnikove primernosti. Poleg tega kazenske ovadbe za domnevna kazniva dejanja, ki naj bi jih storil tožnik, in kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika, ne predstavljajo dejstev zasebnega življenja, zato s spornim zapisom ni moglo priti niti do kršitve tožnikove ustavne pravice do zasebnosti.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo tudi z oceno, da je bila v tožnikovem primeru kršena domneva nedolžnosti. Pri tem je spregledalo, da je ta omejena le na kazenskoprocesni kontekst, upoštevaje njeno opredelitev v 27. členu Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/1991 do 68/2006), po kateri velja za nedolžnega vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da za kršitev domneve nedolžnosti zadošča že očitek o kazenskem pregonu, če se ta ni končal s pravnomočno obsodilno sodbo. V resnici je namreč prepovedano le očitanje kaznivega dejanja. Takšnega očitka pa sporni mnenji DTS ne vsebujeta.

12. Končno ni utemeljen niti tožnikov očitek o neenakem obravnavanju oziroma diskriminaciji pri zaposlitvi. Predvsem tožnik izbire drugih dveh kandidatk za funkcijo okrožnega državnega tožilca ni izpodbijal v upravnem sporu oziroma s predvidenimi pravnimi sredstvi. Za diskriminacijo, na katero se sklicuje tožnik, bi lahko šlo, če bi se izkazalo, da tudi izbrani kandidatki nista bili osebnostno primerni za funkcijo, pa bi DTS to okoliščino, ki jo je pri tožnikovi oceni upošteval, pri njuni oceni namenoma prezrl. Česa takega tožnik ni niti navajal. Na mnenja drugih organov (sodnika za prekrške, varuha človekovih pravic, informacijskega pooblaščenca) pa sodišče pri odločanju o toženkini odškodninski odgovornosti ni vezano.

13. Toženki po navedenem ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja v razmerju do tožnika. Ker gre za predpostavko odškodninske odgovornosti, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo prvo sodbo tako, da je tožnikov zahtevek še v preostalem delu zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi tožnikovo pritožbo, saj je ob ugotovljeni odsotnosti temelja toženkine odškodninske odgovornosti odveč razpravljanje o višini odškodnine. Na tožnikove pritožbene trditve zato ni treba odgovarjati.

14. Delna sprememba izpodbijane sodbe terja tudi drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Tožnik, ki je s tožbo propadel, mora toženki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pravdne stroške. Po odmeri, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in ji nobena od pravdnih strank v pritožbi ne nasprotuje, znašajo toženkini stroški skupaj 417,50 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek, nagrado za narok in pavšalni znesek materialnih stroškov.

15. Toženka, ki je s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov, medtem ko mora tožnik zaradi zavrnitve njegove pritožbe svoje pritožbene stroške trpeti sam. Upoštevaje Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2008 in št. 35/2009) znašajo toženkini pritožbeni stroški 254,40 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, ki vključuje tudi stroške za odgovor na pritožbo. Toženki za primer tožnikove zamude s plačilom pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov vsega postopka.