Jedro

Pogoje za izvolitev v naziv izredni profesor določi senat Univerze, za kar ima pooblastilo v Zakonu o visokem šolstvu. Eden izmed pogojev za izvolitev v ta naziv je, da "ima kandidat v širši strokovni javnosti podvržena raziskovalna dela". Podlaga za odločanje je strokovna ocena. Ker iz te izhaja, da je navedeni pogoj izpolnjen, če ima kandidat objave v mednarodnih indeksiranih revijah, takih objav pa tožnik nima, je pravilen zaključek, da navedenega pogoja ne izpolnjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 321/97-8 z dne 3.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 31.1.1997. S tem sklepom je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep senata Fakultete za ... Univerze v L. z dne 19.6.1996, s katerim je ta odločil, da izvolitev doc. dr. F.S., dipl. ing. gradb. v naziv izredni profesor, ni mogoča. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče sklicuje na 55. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93), po katerem morajo visokošolski učitelji, poleg, s tem zakonom določenih pogojev, izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv, ki jih za visokošolske zavode, ki so članice Univerze, določi senat Univerze. Ob vložitvi tožnikove prošnje za izvolitev v naziv izrednega profesorja so veljala merila "Pogojev in postopka za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev" z dne 2.7.1990 (v nadaljevanju Pogoji). V prvi alinei točke V. 14. člena teh Pogojev je določeno, da je za izrednega profesorja izvoljen, kdor ima objavljena in čim širša (najmanj jugoslovanski kritiki) podvržena raziskovalna dela. Sklicuje se na ugotovitev tožene stranke, da v tožnikovi bibliografiji ni videti njegovega znanstvenega dela, navedeni so izključno slovenski naslovi brez objav v mednarodno indeksiranih revijah, ter navaja, da je bila podlaga za tako oceno ocena habilitacijske komisije, ki je po določbi 223. člena Statuta Univerze pristojna za soglasje k izvolitvi, ki v primeru tožnika ni bilo dano. Če pa habilitacijska komisija ne da soglasja k izvolitvi v naziv, senat članice Univerze sprejme sklep, da izvolitev v naziv ni mogoča, kot je to določeno v 2. odstavku 223. člena Statuta Univerze. Sodišče zavrača tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe meril, določenih v navedenih Pogojih. Po določbah ZVis merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev določi Univerza. Državna Univerza je po ustavi avtonomna (58. člen Ustave RS). Za uporabo norm velja pravilo, da jih razlaga tisti organ, ki jih je izdal. Po presoji sodišča to, kar uveljavlja tožnik v tožbi, namreč, da objave na mednarodnih kongresih veljajo kot objave na mednarodnem področju, v merilih iz navedenih Pogojev ni določeno. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno uporabila predpise, ki urejajo pogoje za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS, po vsebini pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne drži ugotovitev, da iz njegove bibliografije ni videti znanstvenega dela, da so navedeni izključno slovenski naslovi brez objav v mednarodno indeksiranih revijah. Tudi sicer je sklicevanje tožene stranke na objave v mednarodno indeksiranih revijah neutemeljeno, ker ta pogoj ni predpisan. Razlaga tožene stranke pomeni razširitev pogojev za izvolitev v naziv.

Napačna je ugotovitev, da ima v bibliografiji le slovenske naslove. Iz njegove bibliografije nedvomno izhaja, da ima poleg domačih, tudi 13 objav na mednarodnih kongresih, torej so bile objave podvržene najširši strokovni kritiki, kar zahteva 1. alinea V. točke 14. člena "Pogojev". V "Pogojih" ni izrecno navedeno, da je potrebna objava raziskovalnih del v mednarodno indeksiranih revijah. Tožnik tudi opozarja, da tudi iz v postopku opravljenega predpisanega točkovanja izhaja, da ima bibliografijo, ki obsega najmanj 32 točk, od tega 15 točk v zadnjih petih letih. Iz njegove bibliografije namreč izhaja, da le-ta znaša kumulativno 61,16 točk, od zadnje elekcije pa 24,75 točk. V zadnji alinei točke V. 14. člena Pogojev pa je določeno, da mora imeti kandidat bibliografijo, ki obsega najmanj oceno 32 točk, od tega 15 točk v zadnjih petih letih ali najmanj pet znanstvenih objav v mednarodno priznanih revijah. Na to, da je razlaga meril iz 14. člena napačna, kažejo tudi kasnejša merila, uveljavljena po 6.11.1996, ki jih je sprejel senat Univerze. Ta namreč določajo, da za področje gradbeništva, mednarodni in vrhunski način reprezentacije in vrhunski dosežek predstavljajo tudi objave - referati oziroma prispevki na mednarodnih kongresih, ki so v celoti recenzirani in obsegajo vsaj 0,6 avtorske pole. Ustavne določbe o avtonomiji Univerze, na katero se sklicuje sodišče, ni mogoče razlagati kot diskrecijsko pravico Univerze in njene habilitacijske komisije, da zavrne njegovo izvolitev v naziv izrednega profesorja, kljub temu, da izpolnjuje vse v predpisu zahtevane pogoje. Ker je senat Univerze pri svoji odločitvi zmotno uporabil določila Pogojev in je bil iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen napačen sklep, je zavrnitev tožbe nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sta za obravnavani spor pomembni dve določbi Pogojev in sicer, da je za izrednega profesorja lahko izvoljen, kdor ima objavljena in čim širša (najmanj jugoslovanski) strokovni kritiki podvržena raziskovalna dela (1. alinea V. točke 14. člena) in ima ustrezno bibliografijo, ki obsega najmanj oceno 32 točk, od tega 15 točk v zadnjih petih letih ali najmanj pet znanstvenih objav v mednarodno priznanih revijah (6. alinea V. točke 14. člena) in 15. člen, ki v 1. odstavku določa, da se bibliografska vrednost znanstvenih, umetniških in strokovnih del prvenstveno ocenjuje po kvaliteti, v 2. odstavku pa navaja merila za kvantitativno oceno del (točkovanje). Te določbe pomenijo, da mora biti glede kandidatovih objav v vsakem primeru izpolnjen minimalni pogoj, izražen v točkah in ni sporno, da tega tožnik izpolnjuje, in če je ta izpolnjen, organ Univerze ocenjuje še kakovost objavljenih del. Za ocenjevanje kakovosti objavljenih del niso določena nadaljnja merila, zato ima organ pri tem diskrecijsko pravico. Ta izhaja tako iz dikcije 14. člena - za izrednega profesorja je lahko izvoljen, pri čemer dikcijo "lahko" normodajalec uporabi, kadar želi prepustiti organu, ki odloča določeno mero diskrecije, kot iz vsebine norme same. Kakovosti namreč ni mogoče natančno kvantificirati oziroma natančno opredeliti meril zanjo. Diskrecijska pravica omenjene norme ne more biti sporna, saj je v podobnem primeru tudi Ustavno sodišče izrecno govorilo o diskrecijski pravici Sodnega sveta v zvezi z uporabo meril iz 28. in 29. člena Zakona o sodniški službi (odločba US, št. Up 134/95 z dne 14.3.1996, objavljena v Odločbah in sklepih US, št. 62/96). Politika odločanja habilitacijske komisije je, da mora imeti kandidat za izvolitev kakovostne mednarodne objave, v tožnikovi bibiografiji pa komisija ni našla dovolj takih objav, pri čemer je posebej poudarjeno, da tožnik ni objavljal v mednarodno indeksiranih revijah, ki imajo posebno znanstveno težo. Ni sicer sporno, to kar zatrjuje tožnik, da so bili njegovi prispevki objavljeni v publikacijah znanstvenih in strokovnih srečanj, vendar teh objav niti habilitacijska komisija, niti senat nista štela za dovolj pomembne za izvolitev v naziv izrednega profesorja. Ker za ocenjevanje kakovosti znanstvenega in umetniškega dela ni mogoče postaviti natančnih meril in je v določeni meri nujno odločati na podlagi prostega preudarka, statut predvideva, da o tem odločata kar najbolj demokratično sestavljena organa in sicer s kvalificirano večino. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje in postopek za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev določa ZVis. Ta v 55. členu določa, da mora visokošolski učitelj, poleg pogojev iz 1. odstavka tega člena, izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv, ki jih za visokošolske zavode, ki so članice univerze, določi senat Univerze. V 56. členu je določen postopek za izvolitev, ki se, kot to določa 57. člen ZVis, podrobneje uredi v statutu Univerze. Statut med drugim določa, da mora kandidat prošnji za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja priložiti kratek življenjepis in bibliogragijo (229. člen), predvideva imenovanje komisije za strokovno oceno usposobljenosti kandidata (231. člen) ter določa, da senat članice odloči o izvolitvi kandidata v naziv potem, ko prejme soglasje habilitacijske komisije, če pa soglasja ni, senat sprejme sklep, da izvolitev ni mogoča (233. člen). Statut v 238. do 244. členu določa tudi postopek s pritožbo. Po navedenih določbah mora senat Univerze, ko prejme pritožbo, izmed svojih članov določiti poročevalca, ki skupaj s strokovno službo Univerze pregleda dokumentacijo, po potrebi zahteva dodatna pojasnila ter na podlagi vseh ugotovitev izdela poročilo, ki je podlaga za odločanje o pritožbi. Iz navedenih določb izhaja, da je podlaga za odločitev o izvolitvi v naziv visokošolskega učitelja strokovna ocena kandidatovega dela in soglasje habilitacijske komisije, katere naloga je, da zagotovi enotno uporabo meril za izvolitev.

Eden izmed pogojev za izvolitev v naziv izrednega profesorja, ki jih je na podlagi zakonskega pooblastila določil senat Univerze je tudi ta da, ima tisti, ki kandidira za izvolitev, objavljena in čim širši strokovni kritiki podvržena raziskovalna dela. Prav to, ali tožnik izpolnjuje ta pogoj, pa je v obravnavani zadevi sporno. Tožnik ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da ker nima objav v mednarodnih indeksiranih revijah, tega pogoja ne izpolnjuje. Dokazuje ga s sklicevanjem na 13 objav na mednarodnih kongresih, ki so bile podvržene najširši strokovni kritiki, prav to pa se zahteva v 1. alinei V. točke 14. člena "Pogojev".

Po presoji pritožbenega sodišča je pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen. Dejansko stanje, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, izhaja iz bibliografije, ki jo je tožnik sam predložil. Da je tožnik objavljal raziskovalna dela v mednarodno indeksiranih revijah, niti ne zatrjuje. Podlaga za oceno tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. alinee V. točke 14. člena "Pogojev", pa so strokovne ocene, ki izhajajo iz podatkov v predloženih spisih, pridobljene v postopku, predvidenem v navedenih statutarnih določbah. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je razlaga navedenega pogoja zmotna. Kaj je šteti za "širši javnosti podvržena raziskovalna dela" je stvar strokovne ocene, to pa je tožena stranka pridobila in na tej podlagi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabila 1. alineo V. točke 14. člena "Pogojev". Zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrnilo.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS.